Svet so ljudje: Tudi priseljenci bi katalonsko neodvisnost

Nič ni bolj katalonskega, kot je postavljanje Castella, piramide, v kateri moški stojijo v sedmih slojih drug drugemu na ramenih, pa čeprav so nekateri doma daleč od Katalonije. Tudi med tistimi, ki si prizadevajo za odcepitev pokrajine od Španije, je več tujcev, ki so celo bolj goreči od domačih nacionalistov. Številni Latinoameričani, Azijci in Afričani se počutijo prav toliko Katalonce kot njihovi katalonski sosedje in si enako kot oni želijo odcepitev od Španije.

»Sem Indijanec, toda katalonski Indijanec, pravi Wilmer Gonzalez, Venezuelec dolgih črnih las. Pred kratkim je, s še nekaterimi drugimi tujci, Bolivijci, Ganci idr., sodeloval pri starem ljudskem običaju Castell v Barceloni. Ko se je pred šestimi leti priselil v regijo, je bila zanj to Španija; o Kataloniji ni vedel tako rekoč nič. Danes govori katalonsko z venezuelskim naglasom.

Katalonija je že dolgo dežela priseljevanja. Ena najbogatejših regij v Španiji je v prejšnjem stoletju pritegnila veliko ljudi iz drugih delov države, zadnja leta pa prihajajo z vsega sveta. Skoraj 15 odstotkov od 7,5 milijona prebivalcev je tujcev. Kljub temu pokrajina uspešno ohranja svoj kulturni značaj; 95 odstotkov prebivalstva razume katalonski jezik, tri četrtine ga tudi govori. Jezik je bil zatiran med Francovo diktaturo v Španiji od leta 1939 do 1975, nato si je regionalna vlada zadala za prednostno nalogo znova oživiti katalonščino, ki se je morajo zdaj, poleg zgodovine in tradicij regije, učiti tudi priseljenci.

Na shodu za neodvisnost ob katalonskem nacionalnem prazniku so med rdeče-rumenimi katalonskimi zastavami vihrale tudi zastave Argentine, Maroka in Urugvaja. »Katalonija ima dovolj potencialov, da bi lahko živela veliko bolje,« je dejal Claudio Cipone, 48-letni Argentinec, ki živi v južnokatalonskem mestu Tarragona od leta 2001. »Vendar ima zaradi odločitev Madrida, ki samo pobira davke in nič ne vrača, vedno zvezane roke,« je dodal kot pravi Katalonec. AFP