Tek okoli Kilimandžara

Lahkoten tek ... v duši otežen s pričakovanjem neznanega, strahom pred neznanim. Vsak korak je previden. Vsak dotik z rdečo zemljo je strogo premišljen, vsak skok čez vulkanske kamnine preskočen z rezervo, malo višje, kot bi bilo treba. Teči bo treba osem dni in narediti okoli 260 kilometrov. To je tek, ki sem se ga udeležil. Hkrati bo treba premagati okoli 11.000 metrov navzgor, in če končamo na točki, kjer smo začeli, tudi prav toliko navzdol.

Pogovarjam se sam s seboj. Le iz gole prijaznosti in zato, ker to počnejo tudi preostali trije udeleženci teka, pozdravljam in maham domačinom, čeprav… Verjetno si mislijo svoje o štirih belcih, opremljenih z vesoljskimi oblačili in kupi plastenk z raznobarvnimi tekočinami le zato, ker tečejo. Oni tečejo samo zato, da pridejo do točke B. Mi zato, da bi se vrnili na točko A. Zdrava pamet to težko razume.

Prvi dan: In potem smo padli v Jurski park

V nahrbtniku naj bi bila voda in druga tekočina za prvih devet ur teka prvega dne. In hrana za prav toliko ur. Ker izkušenj s tovrstnimi teki dotlej nisem imel, sem imel s sabo le vodo, ničesar drugega. In zato je telo proti koncu prvega dneva reklo: »Nič več.«

Tek se je s ceste (beri: uničene poti rdeče barve) selil na stezice, potke, nazadnje pa je še potke zmanjkalo. Se je pa prikazal pravi pragozd. Kot je rekel Brian – padli smo v Jurski park. In pragozd se je nadaljeval iz doline v dolino, iz soteske v sotesko, iz spusta v vzpon. Šteli smo doline in začeli verjeti v vse »višince«, ki so nam jih obljubljali na začetku teka. Tega bo še več.

Doline se končajo, pričakujemo šotore, kjer bomo spali prvi dan. Teh pa od nikoder. Postajam lačen in postane me strah. To ni v redu. Če se uničim prvi dan, kaj bom počel naslednjih sedem …

Razmišljam na glas, in ker hočem, da bi me kdo slišal, začnem razmišljati na glas v angleščini. Želja se mi uresniči, priskoči Simon (dobesedno), glavni organizator teka in ta hip eden boljših gorskih ultramaratoncev na svetu. Ponudi mi energijsko čokolado ter tabletko soli (glej glej, tudi to obstaja). Lakota izgine in zadnje pol ure teka mine odlično. Tudi zato, ker si med potjo kupimo kokakolo (ki jo je v Afriki dobiti skoraj lažje kot banano). Prispemo do šotorov, po desetih urah in pretečenih (tudi prehojenih) približno 35 kilometrih pademo v liter vode, ki nam je namenjen vsak večer za osebno higieno. Tako preživim prvi dan.

Drugi dan: S pečenimi bananami in čapatiji na pot

Noč v šotoru še ni minila, ko se oglasi telefon, moja edina ura na teku. Šest je, treba se je zbuditi. Zbudi se tudi dan in v pol ure je sonce že visoko na nebu. Pod njim pa kavica pred šotorom – evropski jeziki ne poznajo izraza, ki bi opisal tovrstno prijaznost domačinov – in umazani tekaški čevlji.

Sledil je obilen zajtrk v enem od šotorov za nas štiri, Briana, Steph sem Stepha spremenila v Steph - preveriti sem Stepha spremenila v Steph - preveriti , Freda in mene. Vsako jutro obilen, vsako jutro enak. Krožnik sveže obranega sadja, mango, papaja, banana, avokado, dve ogromni skledi mlečnega riža in za vsakega nekaj jajc. Medtem nam pripravijo še hrano za na pot, pečene banane ali matoke in čapatije. Otovorjen s tremi litri tekočine (že drugi dan sem se dal podučiti, da potrebujem tri vrste napitkov: navadno, slano in oranžno vodo – nekaj energijskega), kilogramom hrane in željo po novem, hojo spremenim v tek in tega v veliko pričakovanje dneva, ki je že zamenjal jutro. Jurski park smo premagali (v naslednjih dneh se je izkazalo, da ga nismo) in odtekli smo višje proti gori v borov gozd, bolje rečeno, v afriško različico borovega gozda. Ure so hitro sledile naslednjim, gozdovi pa so vse bolj spominjali na neskončen ples iglic med debli v vetru afriške stepe.

Tek se konča veliko prej kot včerajšnji in šotore so nam postavili v kampu, kjer si z malo iznajdljivosti in balkanske predrznosti (v tem sem prevladoval, ker sem bil pač edini z Balkana) privoščimo čisto pravi tuš in pivo po njem.

sem Stepha spremenila v Steph - preveritisem Stepha spremenila v Steph - preveritiTretji dan: Neskončna ravna prašna cesta

Tečem počasi in pogled mi ne seže dlje kot deset centimetrov od mojih tekaških čevljev. S težavo dvignem glavo. Pred menoj neskončno ravna cesta, prašna, umazana. Za menoj ta ista z razliko, da je za menoj. Glavo dvignem še malo višje, nad njo pa sonce, ki se mi zdi danes še posebej vroče. Glava pade dol in zopet spremljam počasne premike svojih nog. Še sence ni. Mimo pridivja motorist in jasno nam pokaže, kdo je kralj ceste. Igra se igro milimetrov in tokrat se mu je uspelo približati mojemu komolcu na približno tri centimetre.

Fred s svojo belgijsko zdravo pametjo ne razume, kaj mu na preostalih osemdesetih odstotkih ceste ni všeč. Sam ne razumem, zakaj moram teči po ravnem iz neskončnosti v neskončnost, s soncem točno nad seboj. Noge postajajo počasnejše, prah se dviguje manj visoko, v glavi vre (kar se še ni skisalo), vode je že davno zmanjkalo, hrana mi ne diši.

Srečo imam, da je moja volja obratno sorazmerna z močjo. Ta me pripelje do šole, kjer že stojijo šotori. Moči je le še toliko, da si privoščim kopel v litru vode, namenjene osebni higieni. Zanimivo, ampak tudi zobe se naučiš umivati z umazano vodo in na koncu ugotoviš, da je to celo učinkovito.

Nočni intermezzo: Počilo je ... in nato nekaj padlo

Noč je bila dolga, ker ni bilo spanca. V začetku, ko so misli že skoraj odplavale sanjam naproti, se je osel pred šotori odločil, da bo ves gnev zadnjih dni prelil na drugega osla. In tako sta se kregala, da si nihče ni upal iz šotora. Le upali smo, da sta v temi zaznala, da je njun travnik pred šolo zaseden in manj prehoden zaradi množice vrvi od naših bivališč.

Ko sta se končno umirila in se spravila, se je od nikoder pojavil motorist. Spali smo daleč od ceste in tovrstnega zvoka si nisem znal razložiti. Je pa bil vedno glasnejši in kmalu sem ugotovil, da se vozi čisto zraven šotorov. Naenkrat njegov zvok poskoči (verjetno tudi motor), poči, se razleti in nato pade. Oči imam izbuljene kot dvoletna afriška deklica, ki prvič v življenju nosi svojo košaro na glavi. Naslednji trenutki tišine so idealni za razmišljanje, kaj se zunaj dogaja, in za kreacijo najbolj nenavadnih zgodbic z najbolj črnimi konci.

Četrti dan: Kilometri so se seštevali in množili

Zjutraj smo ob drugi skledi mlečnega riža izmenjevali svoje poglede na nočne dogodke in svoje zgodbice. Brian se je bal, da bi pijani motorist zapeljal čez šotore, Steph je napletla zgodbico o tem, kaj vse bi ji lahko pijani domačini storili hudega. Fred se je spraševal o navezanosti domačina na motor in o tem, kaj bo storil, ker je motor staknil nekaj prask. Sam sem premišljeval o minljivosti vsega večnega nekje sredi Afrike. Resnica pa je bila, da je pijani učitelj ponoči prišel domov in malo nespretno parkiral motor.

Na mojo veliko srečo smo zopet zavili proti gori, pri čemer smo prvo polovico dneva tekli in iskali pravo pot (medtem trikrat srečali trojico masajskih deklet, ki so se nam ob vsakem nadaljnjem srečanju smejala bolj polnih ust; pač, izgubljeni turisti), drugi del dneva pa tekli po najdeni poti. Kilometri so se seštevali in množili in konec dneva se jih je nabralo veliko več, kot nam jih je bilo na začetku obljubljeno. Del teka se je vil po griču, velikem približno kot naš Krvavec, kjer so nam domačini pristno pokazali, kako se krči gozd. Požagajo vsa drevesa, jih odpeljejo in (verjetno) prodajo. Nato na goro prihitijo okoliški prebivalci in pograbijo kose lesa, ki so padli s tovornjakov ali nenamerno ostali na tleh. Z vsemi možnimi prevozni sredstvi (lastna glava na lastnih nogah, samokolnica, kolo, ciza …) les odpeljejo v dolino in spravijo za kurjavo. Ves preostali nebodigatreba les zažgejo, skupaj s štori, koreninami …

Tako kako uro tečem v dolino med ognjem, v dimu. S solznimi očmi zaradi dima in cmokom v grlu zaradi bojazni, kakšen planet bom zapustil svojim otrokom.

(Se nadaljuje)