Tiha voda dere mostove v Hiši eksperimentov

Kaj se zgodi, če v reko postavimo nosilni steber? Kako se zaradi tujka preoblikuje rečno dno? Kako se spremeni tok reke? In kaj se zgodi, če zgradimo steber drugačne oblike? S takimi vprašanji se ukvarjajo na ljubljanski fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, od danes pa bo mogoče odgovore videti tudi v Hiši eksperimentov, kjer odpirajo poskus z imenom Tiha voda mostove dere ...

Na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani že uporabljajo podobno napravo, to je laboratorijski žleb, ki so ga kupili v Angliji, na njem pa lahko študentje hidrotehnike in gradbeništva – zelo poenostavljeno povedano – opazujejo, kaj se dogaja v reki. Kajti človek mora naravo poznati in razumeti, če hoče posegati vanjo, je poudaril prof. dr. Matjaž Mikoš, dekan fakultete. Zamisel so prenesli Hiši eksperimentov in se dogovorili za izdelavo poskusa, ki bi na prvinski način prikazal, da je rečno dno živo.

Pri vprašanju, zakaj so se odločili za sodelovanje s to ustanovo, Mikoš z odgovorom ni ovinkaril: »Vemo, da je gradbeništvo v krizi. Tajkunizacija, odpuščanje in podobne negativne stvari se kažejo tudi v manjšem zanimanju študentov za vpis, zato smo se lotili promocijskih akcij.« Hitro so ugotovili, da morajo nagovarjati že šolarje, zato so jih začeli obiskovati, pripravljati dneve odprtih vrat in spoznali, da jih najbolj pritegnejo prav eksperimenti.

Unikaten izdelek

Eksperiment številka 67 z imenom Tiha voda mostove dere je Mikoš opisal kot dobro naložen denar, še zlasti ker so to zaposleni v Hiši delali z entuziazmom in ker so naredili unikaten izdelek. »Poskus z rečnim sedimentom bo mladim omogočil odkrivati del narave, kakor ga odkrivamo študentom na fakulteti za gradbeništvo in geodezijo. Prav tako bo obiskovalcem dal zanimiv vpogled v dinamiko rek na Zemlji,« je sklenil.

Poskus je v resnici cela naprava. Ustvarili so rečico, izdelali jez in rečne stebre različnih oblik, ki jih eksperimentatorji potisnejo na peščeno dno in opazujejo, kaj se dogaja s tokom in kaj se izoblikuje na mivki. Sliši se blazno preprosto, dokler so oči samo na umetno ustvarjeni reki in opazujejo freske, ki nastajajo v mivki, ko pa se začno sprehajati naokoli, sta lahko sama naprava in njen mehanizem še zanimivejša. »To je čar Hiše eksperimentov: da lahko vsak najde nekaj zase. Nekateri bodo pri tem eksperimentu gledali, kako se spodjeda material, nekateri, kaj se dogaja s tokom vode, ene bo zanimala mehanika,« je razmišljal Luka Vidic, profesor fizike, ki o sebi pravi, da opravlja v Hiši eksperimentov idealizirano delo učitelja – pa še kaj zraven. Največji izziv pri tem eksperimentu je bilo narediti ga »trdno reverzibilnega« in poskrbeti, da se pesek ne odstranjuje preveč v posode, je pojasnil.

Iz Litostroja v Hišo

Včeraj je bil njegov najtesnejši sodelavec tehnik Dušan Mencej. V Hiši, ki bo letos praznovala 20-letnico, dela ducat let, pred tem je bil 28 let zaposlen v Litostroju. »Bil sem konstruktor in projektant, tukaj pa delam vse, malo na stružnici, tudi nabavljam material, delam kakšne skice in nato to izdelam ...« je našteval nasmejani možakar. Pri najnovejšem eksperimentu je med drugim izstružil ročaje za stebričke, naredil ležaje iz brona in izvrtal več kot 250 navojev. Pri naštevanju mu je pomagal direktor Hiše eksperimentov Miha Kos, kajti Mencej slovi po skromnosti – pa čeprav je imel prste zraven pri tako rekoč vseh eksperimentih v Hiši. »Pri Dušanu se nikoli ne zgodi, da bi kaj odstopalo niti za stotinko milimetra,« ga je pohvalil Kos, Mencej pa je resno odvrnil: »Kar je podobnega tem ležajem, res mora biti na stotinko natančno narejeno.« Prav zaradi te vrline ga, kakor je pripomnil Kos, v Hiši eksperimentov na vse pretege skrivajo, da ga ne bi odkrila Nasa.

Včeraj sta imela Mencej in Vidic v rokah v glavnem vijake in izvijače, saj je bilo treba pritrditi še zaščitne ploskve. Varnost je na prvem mestu, na drugem pa že vzdržljivost, to pa je tisto, kar naredi projekt, kakršen je ta, zahtevnejši in dolgotrajnejši (od ideje do izvedbe je minilo kakšno leto). Poskus je navsezadnje namenjen temu, da brez težav prestane na tisoče ponovitev. Med pogovorom o tem je Luka Vidic urno navedel lestvico standardov različnih izdelkov: prvi je za gospodinjstva, drugi za industrijo, tretji za medicino, četrti za vojsko in peti, najvišji, za znanstvene centre, kakršen je Hiša eksperimentov.

Da so postavili ta poskus, so morali spet umakniti dva druga, enega so stisnili k preostalim, drugega pospravili na podstreho. Miha Kos o pomanjkanju prostora in neposluhu države za znanost in raziskovanje niti ne izgublja več besed, ampak se zdi, da samo čaka na boljše čase, ko se bo družba ukvarjala s čim perspektivnejšim, kot je postavljanje žičnih ograj.