Tiskane izdaje
Odlično ohranjene starodobnice
Že na prvi pogled je jasno, da so to odlično ohranjene starodobnice. Vožnja v njih je podobna vožnji s starejšim tovornjakom, pri čemer, roko na srce, več kot udoben sedež odtehta izkušnja. In zgodba. To velja tudi za amfibije DUKW, ki so jih izdelali med letoma 1942 in 1945. Vozila so kasneje za civilne namene nekoliko predelali, tako da gre v vsako amfibijo po trideset potnikov. Na policah pod stropom so precej zanimivi, kot da bi bili doma in iz stiropora narejeni reševalni jopiči, a očitno so tudi v amfibijah potrebna varnostna navodila, ki nam jih je na začetku vožnje na kratko predstavil vodnik. V zgornjem vogalu, tako da ga lahko ima voznik vedno na očeh, pa je pritrjen sonar, ki za znani potep v vode Temze niti ni bil potreben. A kdo ve, kdaj bi lahko koristil.
Za stroji, ki še danes ropotajo po Londonu, je zelo zanimiva in tudi slavna zgodovina. Vrhunec so doživeli med drugo svetovno vojno, na dan D, ko se je na 80 kilometrov normandijske obale izkrcalo 156.000 zavezniških vojakov. Med skoraj sedem tisoč ladjami, ki so jih zavezniki zbrali v enem največjih vojaških izkrcavanj, so amfibije odigrale izredno pomembno vlogo, saj so z njimi v prvih štirih mesecih prepeljali več kot 40 odstotkov tovora, ki so ga zavezniki pripeljali na obalo Normandije. Tako se je tudi po zaslugi križancev med čolnom in tovornjakom izid druge svetovne vojne prevesil v prid zaveznikov.
Seveda so amfibije razvili že pred drugo svetovno vojno. Prvo dvoživko je skonstruiral Američan Oliver Evans leta 1805 in jo poimenoval Orukter Amphibolos. Le leto dni kasneje so Francozi združili čoln in avtomobil, tako da je nastalo vozilo, ki pa je bilo namenjeno predvsem premagovanju ovir in zabavi. V križancu je tudi vojska kmalu našla lastnosti, ki so ustrezale njenim potrebam. To se je potrdilo med drugo svetovno vojno, ko so Američani potrebovali vozilo, s katerim so lahko zagotovili hiter premik vojske in opreme z vode na kopno, s tem da je bilo moštvo razmeroma dobro zavarovano pred sovražnim ognjem iz pehotnega orožja.
Tako je nastal DUKW, amfibijski tovornjak, ki je za pogon na kopnem potreboval kolesa, za pogon v vodi pa ladijski vijak. Oblikovali so ga navtični oblikovalec Rod Stephens iz podjetja Sparksman & Stephens, avanturist in dizajner Dennis Puleston in Frank W. Speir s tehnološkega inštituta v Massachusettsu. Laična in strokovna javnost je začela amfibije upoštevati po hudem neurju v Massachusettsu s sunki vetra do 110 kilometrov na uro. Vse ladje so morale ostati v pristanišču, tako da so z amfibijo varno rešili šest ljudi obalne straže. Dvoživke so postale cenjene.
Narejene za večnost
Od leta 1942 pa do konca leta 1945 so v General Motors GMC naredili 21.147 DUKW, od tega jih je Anglija kupila dva tisoč. Tehnično so amfibije šestkolesni tovornjaki, ki tehtajo nekaj več kot šest ton. Dolge so dobrih devet in široke 2,4 metra, originalno pa so imele GMC-jev motor model 270 z 68 kW. Nanje lahko naložijo 2,3 tone tovora oziroma – po originalni specifikaciji – 24 opremljenih vojakov. Po cesti lahko z enim rezervoarjem goriva prevozijo 640 kilometrov, dosežejo pa hitrost 80 kilometrov na uro oziroma deset kilometrov na uro v vodi. Ta vozila so imela še eno veliko inovacijo: bila so prva, pri katerih je lahko voznik uravnaval pritisk v gumah iz kabine, saj so dobro napolnjene gume prilagajali trdi podlagi, kot so asfaltne ceste, z manj zraka pa so bile oziroma so primerne za peščene plaže. Ta funkcija je danes običajen standard vojaških vozil.
V Veliki Britaniji so po vojni postopoma krčili njihovo število. Prenehali so jih uporabljati leta 2012. Toda zadnjo amfibijo, letnik 1945, je angleška vojska prodala lani za 76.000 evrov. Vozilo, ki so ga nazadnje uporabljali na poligonu v Instowu, je – sicer z drugim, zmogljivejšim in manj potratnim motorjem – prevozilo vsega 6410 kilometrov …
Amfibije, ki jih uporabljajo v London Duck Tours, imajo seveda več prevoženih kilometrov. V podjetju, ki deluje od leta 2000, sicer nimajo samo devetih že omenjenih lepotic, v njihovi garaži se gnete kar 30 amfibij. Večina je za dele, čeprav so, je razložil Nick, »zelo trpežni stroji, narejeni za večnost«. V resnici jih ni težko ohranjati vozne, saj je mogoče marsikaj narediti z nekaj tehničnega znanja. Vendar jih bodo morali v prihodnosti še nekoliko prirediti zaradi zakonskih zahtev o emisijah.
Ko smo se na postajališču za amfibije, ki je poleg Londonskega očesa, vzpeli po stopnicah v razmeroma visok nekdanji vojaški stroj, zdaj prebarvan v zabavno živo rumeno, ki v resnici spominja na raco, smo pričakovali posebno izkušnjo. Stroj, ne pozabimo, je star več kot sedemdeset let. Toda mimo bolnišnice Florence Nightingale, po Westminstrskem mostu in po ulici St. James smo se peljali tako, kot se za starodobnika spodobi. Najpomembnejše se je zgodilo tam pri stavbi MI6, ki ji pravijo tudi Cirkus, kjer se je naše tovorno vozilo spremenilo v čoln. Mirno, kot da je to nekaj najbolj običajnega – in za amfibije to je običajno – smo zapeljali v motno, nič kaj vabljivo spomladansko londonsko vodo in odpluli do desnega mostu, pod njim naredili zavoj in zapeljali nazaj, mimo Buckinghamske palače in nazaj na obalo. Na srečo nam je bilo vreme naklonjeno in valovi niso bili previsoki, sicer bi – kot so nas opozorili že na začetku – vožnja po vodi odpadla. Tako pa smo dobili poseben dodatek: razpršene kaplje valov, ki so butali ob kljun čolna oziroma ob nos avtomobila.
Za še dodaten užitek bi seveda poskrbel pogled pod pokrov motorja, ali pa če bi se spravili pod avto, ki ima precej visoko nastavljena kolesa. A tudi če vsega tega nismo naredili, je bilo doživetje odlično. Več kot sedemdeset let star tovornjak, ki pelje po vodi, v resnici dela! Združuje to, kar je rekel Roderic Stephens, ki je oblikoval te dvoživke: »Ni zelo hitra, toda v vodi je boljša od kateregakoli tovornjaka in bo tudi na avtocesti zagotovo premagala vsako ladjo.« In pri tem – ne pozabimo, amfibije so bile najprej narejene za zabavo – se ima človek krasno.
