Tiskane izdaje
Začetki Name segajo v leto 1946, ko je bilo ustanovljeno zvezno podjetje Narodni magazin s sedežem v Beogradu ter podružnicami po glavnih mestih republik. Po letu dni se je podjetje, ki je zaposlovalo okoli 110 ljudi, preimenovalo v Namo, konec aprila 1965 pa so odprli dograjeno trgovsko-poslovno stavbo na Tomšičevi ulici ter prodajne površine razširili na 8000 kvadratnih metrov. Kot piše Enciklopedija Slovenije, je Nama tega leta začela organizirati tudi prvo veleblagovniško mrežo v Sloveniji, s tem pa prispevala k razvoju sodobne trgovske mreže in izboljšanju načina ponudbe ter vplivala na kultiviranje trgovskega poklica. V njenih blagovnicah in veleblagovnicah so bili oddelki za tekstilno, živilsko in tehnično blago na drobno in restavracije, v matični hiši je bila tudi turistična agencija.
Na tekoče stopnice
Kako imenitna je bila trgovina v več nadstropjih pri glavni ljubljanski pošti, se še iz svojih otroških let spominja Zalka Matelič, ki se je v Nami zaposlila takoj po končani trgovski šoli, 9. avgusta 1977, in zadnje desetletje vodi moški oddelek. Ko so se s sošolci na šolske ekskurzije podali v Ljubljano, so prosto uro izkoristili, da so se šli v Namo peljat na tekoče stopnice.
Doma iz Ribnice je bila že po končani trgovski šoli odločena, da se s podeželja poda v mesto, za cilj pa si je izbrala prav Namo, ki je imela pestro ponudbo in ugled ter je privlačila kupce tudi iz drugih koncev Slovenije. Tudi prodajalke začetnice so bile v Nami velike gospodične v primerjavi s tistimi, ki so delale v manjših trgovinah z mešanim blagom, še zlasti na podeželju. Tudi sama je poklicno pot najprej okusila v taki lokalni trgovini, kjer je morala poprijeti za vse vrste del. Pozimi je bilo treba pred odprtjem odmetati sneg, vselej pa iztepati preprogo in vse na novo zložiti, pripoveduje, medtem ko so se prodajalke v Nami lahko posvetile le svojemu delu in kupcem.
Začela je na oddelku pozamenterije in volne v časih, ko so v Nami ponujali od najraznovrstnejšega vsakodnevnega blaga in živil v pritličju do bele tehnike, zlatnine, krznenih plaščev, poročnih oblek, konfekcije, spodnjega perila, čevljev in športne opreme v višjih nadstropjih in kleti, kupcem pa je stregla množica zaposlenih. Na oddelku je bilo zaposlenih po 20 ljudi, v nadstropju okoli 70, zdaj pa nas je devet, ugotavljata s sodelavko in prijateljico Slavo Fistrovič in dodata, da je bilo v tej glavni Namini izpostavi v tistih letih zaposlenih kar 450 ljudi. Vsak oddelek je premogel blagajniški pult, več je bilo tudi drugega dela, ki je s prihodom računalnikov in uveljavitvijo sodobnega načina prodaje z razstavo blaga, dosegljivega kupčevim rokam, odpadlo. »To so bili tudi časi, ko smo v službi morale nositi krila in delovne halje – spominjam se zelenih in oranžnih –, imeti smo morale priponke z imenom, prepovedane so bile žvečilke, med zaposlenimi pa je vladala stroga hierarhija,« našteva tedanja pravila Slava Fistrovič, danes vodja tehnike, ki je prišla v Namo za prodajalko že pri sedemnajstih letih, leta 1979, in si tam našla tudi najtesnejše prijateljice mladostnih dni.
Pravi, da je bilo druženje med sodelavci skorajda zapovedano, imeli so tudi pevski zbor, prirejali so zimske in poletne igre in druga tekmovanja. A tudi sama ima na Namine trgovske police zgodnejše spomine. Z mamo in sestro so se enkrat ali dvakrat na mesec iz Sneberij podale v središče Ljubljane, na enem takih izletov v Namo pa si je mama kupila rdečo usnjeno torbico, za katero je vzela polletno posojilo. »To se mi je zdelo nadvse imenitno, saj je dokazovalo, kako moderno mamo imam! Tudi potem ko sem se zaposlila v Nami, sem bila v Sneberjih prava carica. Nama je za nas skrbela tudi tako, da nam je priskrbela kavo, nogavice in podobno, kar je bilo v nekem obdobju precej redko blago. In v časih pomanjkanja smo prodali vse, kar je bilo na voljo. Podobno kot druge veleblagovnice v mestu smo prodajali jugoslovanske in slovenske izdelke ter konfekcijo domačih tovarn, Laboda, Mure, Jutranjke ...« poudarja.
Še danes se ji ustnice zavihajo v nasmeh, ko se spomni na redukcije elektrike in kako se je potem – luči zaradi napajanja iz agregata niso ugasnile – izza vseh blagajniških pultov zaslišalo odpiranje predalov, iz katerih so blagajničarke jemale ročice, da bi jih ročno zagnale. Po številčnici so najbolj vneto tipkale 15. v mesecu, med razprodajami, pred prazniki ter novembra in decembra, različno po različnih oddelkih.
Ko sta se sogovornici zaposlili, se je v mestno življenje že dodobra zasidral bližnji Maximarket, ki so ga odprli leta 1971, in ta je bil po besedah Slave Fistrovič nekakšna nadgradnja vseh preostalih ljubljanskih veleblagovnic; poleg Name še Centromerkurja, Supermarketa in Modne hiše. »Prodajali smo bolj ali manj isto, Maximarket pa je bil bolj imeniten, veljal je za trgovino za gospe v 40. letih. Tam so bile cene višje, drugačna je bila strežba, tako da smo se zaradi Maximarketa bolj trudili tudi drugi,« pripoveduje o današnji konkurenčni veleblagovnici.
Obisk princa Charlesa
A obe sta si želeli delati v Nami predvsem zaradi sproščenega in domačnega vzdušja, ki sta ga spoznali že na kupčevi strani prodajnega pulta, potrdilo pa se je, ko so prodajalci postali njuni sodelavci. »Mislim, da nas zaposlene še danes odlikujeta strokovnost in toplina. Za marsikaterega starejšega iz bližine smo edina družba, s katero pridejo na kratko poklepetat,« ugotavljata. Za zlate čase opisujeta prvo polovico 80. let, največji preskok pa da je prinesla osamosvojitev, ko so kupci svoje velike želje po uvoženem blagu lahko v vse večji meri zadovoljili tudi v domačih trgovinah. Nama je imela leta 1992 po trgovinah po Sloveniji 1116 zaposlenih, a že sredina tega desetletja je prinesla odpuščanja. Takrat se je v pritličju ljubljanske Name odprla Benettonova trgovina ter so se napovedali novi časi tudi zaradi obsežnejše prenove, ko so blago prvič predstavili na odprtih policah.
Obnova se je začela leta 1997, postopoma po nadstropjih, in je trajala vse do sredine leta 2003, »hkrati so prečesali tudi prodajni program, saj so se z Maximarketom pri nekaterih izdelkih podvajali«, smo poročali tedaj. Konec oktobra 1998 so kupce že povabili na prvi tematski teden, ki se je v zgodovino zapisal kot prva večja akcija pospeševanja prodaje. Med britanskim tednom so bili britanski izdelki uvrščeni v ponudbo na vseh oddelkih, pred Namo so stali celo delovni stroji in kosilnice, a najbolj je odmevalo, da se je skozi Namino pritličje sprehodil britanski prestolonaslednik princ Charles, in kot kaže stara fotografija, mu je tam tedanji predsednik Slovenije Milan Kučan izročil lonček slovenskega medu. Pol leta pozneje so pripravili dneve Italije v sodelovanju s tržaškim inštitutom za zunanjo trgovino in italijanskim veleposlaništvom, da bi predstavili italijanske izdelke in krepili trgovinsko sodelovanje med državama, podobne akcije pa so se v naslednjih letih le še množile. Čeprav so, denimo, spomladanske gospodinjske dneve, katerih tradicijo ohranjajo še danes, uvedli že leta 1956, se spominja Franci Meglič, nekdanji vodja trgovine, ki je v Nami začel kot vajenec konec 50. let.
Čez dve stavbi
Nama, ki se s prodajnimi policami razteza skozi dve stavbi, ima tudi svojo arhitekturno zgodovino, ki sega v obdobje med obema vojnama. Zaokroženo modernistično stavbo, ki s horizontalni pasovi oken poudarja ulični vogal Slovenske ceste in Cankarjeve ulice in je lani zasijala v prenovljeni in izčiščeni podobi, so zgradili v letih 1935–1939 po načrtih hrvaškega arhitekta Franja Lušičića. Tako imenovana Palača Bata, ki so jo po zapisu kustosa Muzeja za arhitekturo in oblikovanje dr. Boga Zupančiča zgradili kot »rezultat Batine korporativistične strategije osvajanja tujih trgov«, je poleg trgovin premogla še pisarne, kinodvorano, kavarno na strešni terasi, v kleti pa celo kopališče.
Potem pa so leta 1953 razpisali natečaj za idejni načrt drugega dela Name, ki je bil takrat še povezan z ohranitvijo bližnje baročne Koslerjeve palače, a so to pozneje zrušili. Projekti za novo stavbo so bili narejeni leta 1963, izvedla sta jih arhitekta Miloš Lapajne in Bogdan Fink. Čeprav je bila njuna betonska fasada primer kakovostne arhitekture strukturalizma po ameriških in skandinavskih vzorih, so jo označili za »socialistično« in jo leta 2002 kljub nasprotovanju avtorjev in strokovne javnosti zamenjali s stekleno.
Zadnjo gospodarsko in finančno krizo, ki se je najbolj izrazila v letih 2011 in 2012, so precej občutili tudi v Nami, priznavajo, a hkrati opažajo, da se kupci po nakupih znova vračajo v mesto, iz leta v leto je več turistov. Pa tudi marsikoga še vedno razveselijo s kakšnim artiklom, ki ga je drugje težko najti. »Ja, tudi navadne moške robce še vedno imamo,« v smehu doda Zalka Matelič, ki med najzvestejšimi kupci še vedno pogosto srečuje tudi znane Slovence, politike in bankirje in jim svetuje. Pred desetletji je bil poleg igralcev in pevcev med stalnimi kupci predsednik izvršnega sveta Jugoslavije in predsednik jugoslovanske ljudske skupščine Edvard Kardelj, enkrat pa se je v Nami mudil tudi jugoslovanski predsednik Tito z ženo Jovanko.
