Tiskane izdaje
Dvorišče muzeja Bardo stražijo oboroženi vojaki in policisti v neprebojnih jopičih. Sofiane Taieb iz dunajskega turističnega urada, ki potuje z nami kot predstavnik tunizijske vlade, se rokuje z nekom v uniformi višjega čina, nato naš avtobus lahko zapelje pred vhod stavbe. Muzej, ki hrani predvsem mozaike iz rimskih časov, je postal novica dneva 18. marca, ko so trije pripadniki Islamske države streljali na turiste. Danes je na videz vse kot pred usodnim dnem: obiskovalci so spet tu in najnovejša pridobitev je mozaik kot spominska plošča 22 žrtvam, med katerimi je bila večina turistov. Nepremični častni stražarji v živo rdečih uniformah in oboroženi možje so anahronizem. Obiskovalec vstopa mimo detektorjev. Napad je vplival na to, da ima Tunizija spet manj turistov, čeprav so se razmere po jasminovi revoluciji leta 2011, ki je spodnesla diktatorskega Ben Alija in državi prinesla demokracijo, začele popravljati.
Vtis v glavnem mestu je vseprisotnost vojske in policije, kar spominja na militantnost. A naj ne bi bilo videti tako, nam povedo na tiskovni konferenci na ministrstvu za turizem. Zagotoviti varnost je nujno, se odločno zagovarjajo, ljudje morajo imeti občutek varnosti.
Kot je Bardo primer sobivanja starega z novim – visoka sodobna stavba oklepa staro turško vilo –, tako je Tunis mesto dveh svetov, srednjeveškega, skoraj nedotaknjenega, in Ville Nouvelle, ki so ga začeli graditi Francozi, ko so nastopili svoj protektorat. Po naključju se je to zgodilo sočasno s francoskim art nouveau, ki se je izvrstno ujel z islamsko arhitekturo razvejenih pročelij, kupolastih streh, čipkastih galerij, pročelnih stebrišč z neskončnimi ornamenti ter notranjih dvorišč. Po drugi strani pa se stavbe starajo, nekdaj lepe zgradbe so zanemarjene. Tamkajšnja navada ni vzdrževanje, pač pa novogradnja na obrobju, kjer nastaja slikovita, napol tradicionalna, napol sodobna sredozemska arhitektura premožnih in jekleno-steklena največjih svetovnih korporacij.
Proti aveniji Habibe Bourguiba v Ville Nouvelle promet zastaja, a tej gneči trobeče pločevine naš vodnik Davor Milohnić reče »supercivilizirani promet«; »prelet« skozi rdečo luč je spretnost meščanov, Tunizijci pa bi rekli vahda vahda, počasi počasi.
Mrtva Kartagina
Mrtva feničanska prestolnica Kartagina, nekoč močna sila Mediterana, zdaj bahavo razkazuje svoje ruševine: preostanek amfiteatra, enega večjih v času Rimljanov, in impresivne Antoninove terme. Vročina med kamnitimi artefakti zahteva postanek v senci bifeja, v skoraj neposredni bližini morske obale, od koder prihaja rahla sapica. Pri avtobusu čaka sokolar, ki ti za nekaj dinarjev ptico položi na roko ali ramo in te slika. Od turizma tako ali drugače živi polovica Tunizijcev, katerih povprečna plača naj bi se gibala okoli 600 dinarjev, to je približno 300 evrov. Tudi tkalka preproge z berberskim vzorcem, za katero sem na tržnici v Tozeurju, največji oazi, barantala tako dolgo, da se je prodajalec od mene poslovil z razpotegnjenim obrazom. Zeliščar, ki v Medini prodaja dišavnice v velikih vrečah, od katerih prihaja paleta eksotičnih vonjav, pridelovalci datljev, vsiljivi prodajalci obeskov, keramike in puščavskih rož ter modnih ponaredkov, otroci s feneki na vrvici, ženske, ki ob cesti postavijo glinen kotel s kuriščem v njegovi sredini, na razbeljene stene pa lepijo krušno testo. Mnogi od njih te prepoznajo kot Slovana, a običajno ogovorijo v ruščini ali češčini, »a, from Slovenia!«. Medinski trgovci znajo pristopiti in pozdraviti v mnogih jezikih.
Douz ali kakor
Po približno dvajsetih minutah je postanek. Rjavozlati hribčki sipkega udirajočega peska, pred katere nas postavljajo vodniki kamel, vešči fotografiranja, na sliki obraz in telo napravijo lepa. Puščava telo »odpre«, reče Sofiane, ki se je rodil tu nekje. Moj vodnik skoči na močni vrat sedeče kamele, ki se zato niti malo ne vznemiri. Tako jaha tudi stojé ali čepé, maratonsko, na mednarodnem festivalu Sahara pozno jeseni. Ta najslavnejši med tunizijskimi festivali naj bi bil edinstvena promocija avtentičnega puščavskega življenja, obišče pa ga več sto tisoč ljudi, kasneje pove Luciano Longo, lastnik podjetja Pegaso, doma iz Torina. Zaljubil se je v Tunizijko, si ustvaril družino. »I fell in love in the desert,« pove, da se je zaljubil v puščavi. Zagotovo tudi v puščavo. Podjetje s kamelami vodi 23 let. Od Evropejcev so najboljši gostje Nizozemci in Nemci, razpreda, a Evropa tako ali tako nima denarja, modruje, nato pohvali ruske turiste kot zapravljivce. Sklene, da država ne vlaga v turizem, vsaj v to območje ne dovolj. Vlada se ne bi strinjala; turizem je izbrala kot strategijo njihovega ekonomskega razvoja, načrtovali so ga do leta 2020, trenutno iz proračuna največ namenjajo marketingu in izobraževanju turističnih agentov.
Iz Douza se vrnemo v Tozeur, v El Mouradijevo oazno hotelsko domovanje. Sodobna, 160 kilometrov dolga cesta vodi čez jezero Chott el-Jerid, katerega površina je suha in prekrita s soljo in kjer se fatamorganski prividi ponujajo kot na filmskem platnu. Če ne bi bila nekje ob poti stara razpadla lesena barkača, kot nalašč za nekaj posnetkov, tu ne bi postavili nekaj stojnic. Pred soncem se da umakniti pod ponjavo, ki z lesenim ogrodjem oblikuje kolibo, da bi spili topel metin čaj, katerega trpki okus omilijo z medom. Domačini izkoristijo vsak kraj potencialnega turistovega postanka, da ponujajo puščavske rože, kristale vseh velikosti in oblike rjavookraste vrtnice v polnem razcvetu, ki jih kopljejo tudi več metrov pod peskom. Najbolj pristen med tunizijskimi spominki je po kemijski sestavi kristal kalcijevega sulfata.
Kovance v razprte dlani temnih kuštravčkov polagamo bolj radodarno. Za božanje in slikanje fenekov, malih bevskajočih puščavskih lisičk z velikimi ušesci, ki jih imata na vrvici, je treba plačati. Eden od moških, verjetno oče otrok, dogajanje motri od strani, in ko vidi seganje v žep, se približa in ponudi niz obeskov na vrvicah. Dan preživijo med sipinami in poskušajo zaslužiti kak dinar, zvečer naj bi se vrnili domov. Najstarejši od fantkov ima enajst let, kaže jih manj. In seveda hodi v šolo, vsaj moral bi. Tunizijci se hvalijo s šolskim sistemom, ki ga je zasnoval že legendarni voditelj Habib Bourguiba. Prinašalca samostojnosti (francoski protektorat je bil ukinjen leta 1957), kot je slišati iz ust mnogih Tunizijcev, še danes časti večina.
Z džipi do zvezd
Voznik preizkuša meje – svoje in vozila. Po naravnem puščavskem poligonu se kolesom udira, moč motorja pa v nekaj sekundah omogoči sunkovit vzpon po skoraj navpični tako imenovani trdi sipini, značilni za to območje, ki je zaradi vode do kamnite trdote strjen pesek, nato enako hitro popusti zavoro. Njegovo podjetje ima v lasti več džipov, posel cveti tovrstnim agencijam, na leto opravijo približno 50 voženj. Nasploh je Ong Jamel [ong žmel] priljubljena destinacija; nisi bil v Tuniziji, če nisi sedel v džip na adrenalinsko vožnjo in pristal na puščavskem planetu Taooine. Karavana »razigranih« džipov bi bila iz zraka videti, kot da so vozila roboti z lastno inteligenco, ki oprezajo drug za drugim. Kupolasti filmski fragmenti za kultni film Vojna zvezd sredi neskončne peščene širjave imajo v središču robota, ki je samo na filmu bleščeča kovinska kreatura. Filmsko prizorišče je kot muzej na prostem, ki tudi spomni, da je del izkupička od prodanih vstopnic za prvi film, predvajan leta 1977, pristal v skladu za najrevnejše predele, ki se borijo s puščavo.
Medtem se sonce začne spuščati proti robu zenita in oranžno žareča krogla utone pod črto obzorja; to videti je bila Davorjeva želja za nas, njegovo malo presenečenje. Toliko o romantiki, delovalo je.
