Učenci, ki so izdelali prve lampijone, so že odrasli

V Ljubljani, odeti v decembrski lišp, si je težko predstavljati Park Zvezda brez lampijonov in pravljičnih vil, ki jih vsako leto izdelajo šolarji in tako sooblikujejo javni prostor. Tudi letos ne bo drugače; prav v teh dneh učenci hitijo, da bi pravočasno izdelali velike pisane okraske, ki jih bodo predvidoma v ponedeljek in torek izobesili na platane.

Petra Novak Trobentar, učiteljica likovnega pouka in likovne umetnosti na Osnovni šoli Franceta Bevka Ljubljana, je, ko smo jih obiskovali, presenečeno sklenila roke pred sabo: »A veste, da delamo to že več kot deset let?!« Urno je odprla prenosni računalnik in pokazala fotografije ustvarjanja okrasja za Park Zvezda v šolskem letu 2003/04. Takrat so izdelali dva lampijona (zdaj se na šolah odločijo bodisi za en lampijon bodisi za pravljično vilo), bili so tudi nekoliko manjši od tistih, ki smo jih v Ljubljani vajeni v zadnjih letih. »Ti otroci so zdaj stari že dvajset let,« se je učiteljica še naprej čudila temu, kako čas beži. V resnici je tradicija še malo daljša – prvič so platane v Parku Zvezda ozaljšali decembra 2001, ko je bilo fotografije v Delu še v črno-beli tehniki.

Prijazna in dobrodušna

Tokrat šolarji iz omenjene šole ne izdelujejo lampijona, ampak so se odločili za vilo. Iz skoraj brezoblične glave, izdelane iz različnih materialov, je devetošolka Maša Lavrič ustvarjala obraz. Ustnice vile so zasijale v rdeči barvi, eno oko je dobivalo trepalnice, drugo je bilo še v zametkih. Čopič je počasi in precizno drsel, Maša se ni brezglavo spustila v delo, ampak si je oko prej skicirala in šele s tretjo skico je bila zadovoljna.

»Ali naj bodo oči navadne ali malo drugačne,« je še pobarala učiteljico. »Malo drugačne, seveda,« ji je odvrnila. Kakšne pa so drugačne, nas je zanimalo. »Pravljične,« je skrivnostno odgovorila Maša. In kakšna bo vila? Odgovor na vprašanje ni bil preprost. Maša se je zamislila: »Hmmm. Prijazna in dobrodušna.« Z njenim opisom sta se strinjala Ariela Medved in Tobi Predalič, šestošolca, ki sta barvala dolge pramene las. »Da, prijazna ... Takšna, ki dela otrokom in odraslim veselje,« je dodal Tobi.

Za drugo mizo, čez katero je bil razprostrt velik kos blaga, so prav tako sedeli šestošolci in krasili obleko pravljične vile. Belim zvezdam, ki so jih ustvarili že med prejšnjimi urami, so slikali modre obrobe, ravno tako počasi in precizno, a kljub vsemu dovolj učinkovito, da so do konca našega obiska obrobo dobile vse zvezde. Mavrizio Čuček, Filip Podpečan in Lučka Nuhanovič tudi sicer obiskujejo likovni krožek – ker jim je preprosto všeč, kot so vsi trije dejali. Filipu je najbolj pri srcu risanje in kiparjenje, je dodal. Ko se razgovorimo o hobijih, je hitro povedal, da mu je najljubša košarka, Mavrizio je izbral računalništvo, Lučka glasbo ... »Ali je komu pri srcu matematika?« je v šali vprašala Petra Novak Trobentar in še v istem hipu dobila enoglasen odgovor »ne«. Pravilo, da se naklonjenost likovni umetnosti in matematika izključujeta, bi se skoraj potrdilo, če se ne bi oglasila izjema – Maša: »Jaz pa obožujem matematiko!« Iskriva devetošolka obožuje tudi likovno umetnost; likovno snovanje si je v zadnji triadi vzela za izbirni predmet, tudi sicer ji je bil vedno pri srcu likovni pouk, kar potrjuje njena izbira za nadaljnje šolanje, saj bo šla na srednjo oblikovno šolo, je napovedala. Pri izdelavi okrasja za Park Zvezda je sodelovala v zadnjih treh letih, a se ni mogla odločiti, katero leto so izdelali najlepšo vilo. »Vse so ful dobre!«

Sodelovalo kakih 40 učencev

Z letošnjo vilo so se ukvarjali že okoli dva tedna, prste je staknilo približno 40 učencev, delali pa so med likovnim poukom in likovnim krožkom. Ker imajo običajno samo po eno uro, je treba kar zavihati rokave, je dejala Petra Novak Trobentar, in nekaj dela bo morala na koncu opraviti še sama. »Zvezdice bom najbrž izrezala in jih pokrila s folijo, da bodo lučke skozi lepo svetile,« je razmišljala, prav tako mora zašiti obleko, vstaviti kroga, ki ji bosta dala obliko, in žico, s katero bodo vilo lahko izobesili. Pri tem pričakuje pomoč hišnika, se je nasmejala energična učiteljica. Na OŠ Franceta Bevka dela že 27 let, poleg likovne umetnosti jo zanima tudi tehnika, je izdala med klepetom, zato je še šolska računalničarka in organizatorka informacijskih dejavnosti. In tako ji ni bilo težko ugotoviti, da je tehnika zelo dober motivator otrok, prav pride tudi pri malenkosti, kot je ustvarjanje razpoloženja. Med ustvarjanjem se zelo prileže glasba in najboljši vir, s katerim lahko zadosti okusu otrok in najstnikov, je seveda splet.

K ustvarjalnosti je spodbujala že sama podoba likovne učilnice in kabineta, kjer je bil material vseh vrst. »Shranim vse, kar je mogoče uporabiti,« je vedro povedala Petra Novak Trobentar. Jogurtovi lončki in ostanki alufolije so postali okraski za kartonasti smrečici, ki že stojita v učilnici in sta del projekta Eko smreka, v katerem sodelujejo učenci prve triade, iz ostankov materiala za izolacijo pa so nastale modre in bele zvezde, ki bodo krasile jelko v četrtni skupnosti. Rdeča nit tega decembra bodo torej modro-bele zvezde, smo ugotavljali. Morda dobijo še zlato obrobo, je dodala učiteljica.