Tiskane izdaje
»Bridž je naložba za življenje. Prej ko ga začnete igrati, dlje ga boste igrali.« Gregor Kit je z motom, ki ga je izrekel z vso resnostjo, neizpodbitno dal vedeti, da to ni le ena od iger s kartami, kakor bi naivneži pomislili, temveč resna dejavnost, celo šport. Navsezadnje je bila mednarodna bridž zveza sprejeta v Mednarodni olimpijski komite, kot je argument zapriseženih igralcev bridža.
Gregor Kit je generalni sekretar Bridge kluba Green's 31 in eden njegovih ustanoviteljev. V ponedeljek zvečer so v svojih prostorih na Dunajski cesti 190 v Ljubljani gostili turnir Bridge kluba Tivoli. Bridž – igro, ob kateri najprej vzniknejo asociacije na angleške dame, ki si ob popoldanskem čaju krajšajo čas s kartami – je začel igrati pred tridesetimi leti.
»Sem učitelj matematike. Sedem let sem poučeval na osnovni šoli v Ljubljani in tam vodil tudi šahovski krožek. Z učenci sem obiskoval tekmovanja po Ljubljani in na enem spoznal fante, ki so igrali bridž. Povabili so me na partijo v kavarno Slon in mislim, da od takrat nisem več igral šaha. Igram samo še bridž in ga bom do konca življenja!« je pribil in nemudoma navedel eno od pozitivnih učinkov igre: »Bridž je zdravilo za starostne bolezni, kot je alzheimerjeva, saj človeku ne dovoli, da med igro ne bi razmišljal in delal kombinacij.«
To je pravzaprav lastnost vseh miselnih iger, v čem je bridž boljši od drugih? »Je bolj kompleksen, ima bistveno več kombinacij kot denimo šah, predvsem pa je bolj družaben. Za mizo so štirje, igre so praviloma krajše. Turnirska partija je omejena na sedem minut in pol,« je odgovoril. Katja Daneu, članica Bridge kluba Tivoli, je dodala: »In tudi če si začetnik, lahko igraš in se zabavaš zraven!« Soproga košarkarske legende Iva Daneua in prav tako nekdanja športnica ni pozabila pristaviti, da je bolj slaba za igre s kartami, toda tudi njo je bridž tako osvojil, da ne priznava več nobene druge igre s kartami.
Čas ilegale
Prostor, v katerem je bil razporejen kakšen ducat zelenih miz s kartami za licitacije, spravljenih v plastičnih škatlicah, se je polnil z igralci. Kakih petdeset jih ponavadi pride na turnir, je povedal Kit, kar se zdi precej za dejavnost, ki v Sloveniji ne kotira prav visoko na lestvici priljubljenosti. Prav to bi radi spremenili, je poudaril, in privabili mlade ter jim dokazali, kako zabavna igra je to. Na mladih svet stoji in prihodnost bridža tudi.
Toda niti preteklost na slovenskih tleh ni skromna. Natančen izvor bridža sicer ni znan, čeprav ga ljudje večinoma povezujejo z angleško aristokracijo. Res se je začel razvijati v Angliji, domnevno že v 16. stoletju, za njegovega predhodnika pa navajajo whist, ki se je do konca 19. stoletja tako izpopolnil, da so že prirejali tekmovanja. Prav v tem času se je pojavil bridž (tudi izvor imena ni povsem pojasnjen, najverjetneje izhaja iz ruske različice whista, ki so mu rekli birič ali napovedovalec) in hitro izpodrinil predhodnika. Med obema vojnama je dosegel tudi območje Slovenije; igrali so ga v Ljubljani in Mariboru, po drugi vojni pa so oblasti presodile, da je igra preveč buržoazna za dostojno socialistično republiko, zato so prepovedale ustanavljanje klubov.
Bridž se je tako preselil v ilegalo, dokler si oblasti vendarle niso premislile in dovolile klubsko življenje. Kot prvi v Sloveniji je bil leta 1967 ustanovljen Bridž klub Ljubljana, v nekaj letih so klubi vzniknili še po drugih mestih v Sloveniji in že pet let pozneje je imela država svojo bridž zvezo. V osemdesetih je dobila prvo knjigo Igrajmo bridž; napisal jo je Ljubomir Kostrevc, ki se je udeležil tokratnega turnirja. Ko je zagledal svoj učbenik, katere naslovnico so prispevali člani kolektiva Neue Slowenische Kunst, se je le nasmehnil in šaljivo pripomnil: »Kdaj sem že to napisal?« V tem slogu je profesor matematike in informatike tudi odgovoril na vprašanje, kaj ga je pritegnilo k igranju: »Eden od prijateljev je razmišljal, kaj bi počeli, da bi lahko šli kakšen večer zdoma in se imeli fajn.« Odkrili so bridž, bilo je v osemdesetih letih, in od takrat ga igra – vendar nikoli po internetu, kakor je odločno zavrnil profesor informatike.
Vselej vedo, kje je sever
Osemdeseta in devetdeseta leta so bili časi, ko je še bilo mogoče privabiti mladino, zdaj pa niti obiski na fakultetah ne obrodijo prav veliko sadov, je potarnal Kit. Nazadnje je pritegnil nekaj študentov matematike, sicer pa mladih igre s kartami ne zanimajo. A tudi če jih zvabijo na katerega od torkovih tečajev, jih je težko zadržati. Kljub temu članstvo narašča – po principu virusnega marketinga, se je nasmejal sekretar Green's 31. Samo v tem klubu, ki so ga ustanovili pred petimi leti, je blizu sto igralcev, v vsej Ljubljani kakih 150.
Na turnirju se jih je zbrala skoraj tretjina. Dobro razpoloženi stari znanci so čakali na razgibavanje sivih celic in se pomenkovali o vsakdanjih rečeh, dokler ni njihove pozornosti pritegnil sodnik Marjan Zadel, edini profesionalni učitelj bridža pri nas in avtor knjige Bridge: igra, izziv in način življenja. Na vprašanje, kako dolgo traja, da postane igralec bridža dober, je odgovoril, da vsaj dve leti – a to ne pomeni, da v tem času le igra, ampak se mora še teoretično izobraževati. »Pomembna je tudi konkurenca,« je dodal, v Sloveniji pa je njen krog omejen, zato so za ambiciozne igralce dober trening tekmovanja v tujini.
Zadel je igralce po parih glede na strani neba – bridž je namreč igra, pri kateri sodelujoči vselej vedo, kje je sever – razporedil po mizah. Nanje so dobili po tri »boarde«, kakor rečejo kompletu računalniško razdeljenih kart, na katerih so označene strani neba in še kombinacije rdeče in zelene barve, ki pravila za nepoznavalca tako zapletejo, da potrebuje osebnega komentatorja. To nalogo je prevzela Katja Daneu. Obstali sva pri mizi, za katero sta pozicijo sever-jug zasedala Marta Miovič in Marjan Kočevar, vzhod-zahod pa Biba Dumanič in Marjan Ratajec. Prva je razdelila karte, nato so začele padati licitacijske kartice, dokler ni bilo med njimi treh zelenih (pass).
Včasih gre tudi na nož
Po licitaciji je obveljalo, da morata napadalca dobiti osem vzetkov (štihov v kvartopirskem žargonu). Karte so padale po pravilu barvanja, igralci so pred sabo bodisi navpično (za vzetke) bodisi vodoravno (za izgubljene vzetke) nizali karte. Vladala je tišina, le tu in tam je pogled pritegnil kakšen tik ali čehljanje. Namige o skrivnih znakih je Gregor Kit zaščitniško zavrnil, a dodal, da na velikih tekmovanjih med soigralci postavijo pregrado, da bi preprečili kakšno nedovoljeno delovanje. Napadalca sta dosegla osem vzetkov in rezultat vpisala v posebno napravo, podobno kalkulatorju. Na vrsto je prišel nov sveženj kart, prejšnji je bil pripravljen za naslednjo mizo. »Vsi igralci igrajo z istim boardom, zato ni pomembno toliko, kdo dobi najboljše karte, temveč kdo z njimi največ naredi,« je pojasnil Kit.
Pri eni izmed miz so licitirali Vlasta Bajželj in Helena Žnidaršič (sever-jug) ter Majda in Tulij Budau (vzhod-zahod). Katja je pojasnila dolg premor, ki je ustvaril napetost med licitacijo: »Tokrat je šlo na nož. V takih primerih tehtaš, ali se splača tvegati ...« Napadalki nista dosegli devetih vzetkov, zato sta urno izmenjali nekaj besed o tem, kaj se je zgodilo, potem pa so vsi štirje igralci vstali in zamenjali mizo, kajti partija se je končala.
Helena Žnidaršič nam je mimogrede zaupala, da igra bridž že petdeset let – začelo se je po naključju: znanec je hotel igre naučiti svojo ženo, zato je potreboval par soigralcev ter povabil njo in moža. Zakonca Budau pa sta si ta hobi omislila pred 14 leti. »Delala sva še v časih, ko je delavnik trajal do 14. ure in sva zato imela tudi popoldne nekaj prostega časa,« je dobrohotno pojasnil Tulij Budau in dodal: »Zdaj pa še možgane trenirava!«
