V koloniji na Pacugu

»Še mene, še mene,« se slišijo vzkliki s pomola. Okoli dveh vzgojiteljev se gnete gruča fantov in punc. Čakajo, da bodo prišli na vrsto, da bodo tudi oni poleteli v zrak in nato čofnili v vodo. Metanje otrok v vodo ni na urniku popoldanskih dejavnosti, a to nikogar ne moti. Ravno nasprotno. Poletje je čas za sproščenost.

V plitvini se skupina mlajših otrok s pomočjo plastičnih črvov uči plavati. Pod senčniki poležavajo frčafele s knjigami, četverica najstnikov igra tarok, v senci flišnega klifa se pozibavata dva optimista. Na sončno popoldne se nekaj najde za vsakogar.

Novi in stari prijatelji

Štirinajstletna Lara je v koloniji že četrto leto. Pacug ji je všeč, ker je v bližini plaža. »Poletje me spominja na morje. Preprosto moraš ga preživeti ob morju.« Na otroškem letovanju pod okriljem Zveze prijateljev mladine Slovenije (ZPMS) je tudi njena sestrica. A Lara se druži s starejšimi dekleti, svojimi vrstnicami. Med njimi so tudi prijateljice, ki jih na morju srečuje vsako leto. V vsem dnevu ima najraje popoldneve ali večere, ko se vrvež nekoliko umiri in otroci najdejo trenutek zase ali za druženje s prijatelji.

Tudi desetletni Januš, ki je v koloniji že petič, pravi, da ima najraje popoldneve, ko je lahko malo tudi sam in ga ne opazuje budno oko vzgojitelja. »Imam veliko prijateljev. Včasih srečujem iste, ampak veselim se tudi novih. Morje je letos toplo, to je super. Všeč so mi različne dejavnosti, tudi kopam se rad. Jadrat še nisem šel, morda prihodnjič.«

Od letoviščarja prek servirja do učitelja jadranja

Levo od pomola športni trener Miha Veršnjak, 31, jadrati uči že drugo skupino tečajnikov. Tečaj je del dodatnega programa, pojasni Veršnjak, ki v Pacug prihaja od leta 1986. Prvič je prišel, ko je bil star dve leti, najprej s starši, oče in mama sta bila vzgojitelja v koloniji, nato je bil nekaj let servir v jedilnici in je delil hrano ter pobiral krožnike, zdaj je učitelj jadranja. Otrokom poda rešilne jopiče in že lezejo v plastični »banjici«. En, dva, tri in blagi vetrič jih odpihne proti rumeni boji sredi morja. »Mar niso šli predaleč?« zaskrbljeno pripomni opazovalka.

Brez skrbi, na otroških letovanjih ZPMS je za varnost poskrbljeno. Celo tako zelo, da medicinski sestri priskočita na pomoč tudi, če si koleno poškoduje kdo od otrok, ki se je v Pacugu znašel, kjer je plaža pod letoviščem javna. Toda večina otroških vriskov prihaja iz grl letoviščarjev. Počitnice v koloniji so za mnoge otroke tradicija, za odrasle prostovoljce, naj bodo to vzgojitelji ali trenerji, medicinske sestre ali animatorji, pa alternativni način, kako preživeti prijeten dopust na morju. V ZPMS jih na delo z otroki začnejo pripravljati že februarja. Mnogi med njimi so izkušeni veterani, toda ekipi se lahko vsako leto pridružijo tudi novinci. Velik del programa otroškega letovanja v ZPMS pripravijo vnaprej, toda kako prijeten bo poletni vsakdanjik, je odvisno predvsem od vzgojiteljev.

Po Pacugu na doktorat

Tadej Braček, 35, skrbi za fante, stare enajst in dvanajset let. V Pacugu je kot vzgojitelj že drugič, sicer pa je na morju ponavadi kot prostovoljec ZPM Maribor. »Mariborska skupina mi je všeč, ker je posestvo v Poreču ogromno. Tam imajo tudi disko in zunanji kino. V Pacugu je letovišče manjše in vzdušje bolj intimno, smo kot ena velika družina.«

Za svoje delo dobi namestitev in hrano in delno mu povrnejo tudi potne stroške. »To so moje počitnice. Zdaj sem brez službe, zato imam čas, da grem kot prostovoljec v kolonijo. Če bi hodil v službo, sem namreč učitelj angleščine, tega najbrž ne bi mogel narediti, saj bi moral biti še v šoli. Preostanek poletja bom namenil pisanju doktorata.«

Izgubljeni razgled

Z letoviščem v Pacugu upravlja ZPM Ljubljana Vič-Rudnik. Letos so otroke na morje pripeljali že 51. poletje zapored. Med njimi so še vedno tudi takšni, ki njegovo modrino prvič uzrejo skozi okno avtobusa; tako kot pred daljnimi leti knjižna junaka Ivo in Ana iz povesti Veselo potovanje avtorja Oskarja Hudalesa. Leta 1957 jo je napisal za slovenske pionirje, da bodo – v času pred televizijo in tudi pred prvim organiziranim otroškim letovanjem – lažje spoznavali domovino.

Toda Ivo in Ana sta imela pred današnjimi otroki veliko prednost. Nekoč so otroci prvič uzrli morje, ko je avtobus po stari cesti med Ljubljano in Koprom zavil v levi ovinek v bližini Ospa. Tik za ovinkom je bilo ob spomeniku in treh vitkih cipresah tudi priročno odmikališče, kjer je šofer lahko ustavil, otroci pa predali osupljivem razgledu. Zdaj morje ugledajo v zadnjem trenutku, ko avtobus pribrzi iz dekanskega predora in se daleč na obzorju nekaj zasvetlika. Šele vlažni in vroči morski zrak, prežet z omamnimi vonjavami sredozemskega rastlinja, ki plane v nos, ko izstopijo v Pacugu, delno nadomesti izgubljeni razgled.

Pustolovščine, pouk in zabava

Povsod v letoviščih ZPMS se trudijo, da so počitnice zanimive, poučne, pustolovske, raziskovalne, varne ter predvsem do otrok in mladine prijazne. V Pacugu gredo otroci dvakrat na dan na plažo, a tudi tam vzgojitelji poskrbijo za različne dejavnosti, denimo za tekmovanje v skokih v vodo in vodne igre. Po kosilu, ko se je treba pred močnim soncem zateči v senco, pod borovci pripravijo delavnice, kot je bila nedavna Lekova delavnica čarovnij. »Udeležba na delavnicah ni obvezna, otroci lahko nekaj časa preživijo tudi sami ali v družbi prijateljev,« pojasnjuje sekretarka ZPM Ljubljana Vič-Rudnik Urška Vrtačnik. »Enkrat na dan se skupaj zberejo vsi otroci. Takrat je čas za različne animacije. Zdaj je že dve leti priljubljen Znan obraz ima svoj glas. Iznašli smo tudi svoje pacuške plese, ki jih posvojijo tudi novinci. Glasba ni več moderna, a to nikogar ne ovira.«

Letovanja v Pacugu trajajo najmanj en teden, v povprečju pa deset dni. Kajti, kot poudarja Darja Groznik, samo tako lahko počitniški duh pride do izraza, samo tako lahko otroci začutijo utrip poletja, samo tako imajo počitnice na morju smisel.