Tiskane izdaje
Križevci - Že konec maja je naključna sprehajalka v veterinarsko ambulanto Nabergoj v Moravskih Toplicah sporočila, da so v bližini lovskega doma v Križevcih v Prekmurju opazili mlado lisico, ki se ji je glava zataknila v odrezano plastenko. Nabergojevim je poslala tudi fotografijo nesrečne lisice. Ker je bilo očitno, da bi tako ujeta žival v nekaj dneh poginila od žeje, so Nabergojevi nemudoma organizirali iskalno akcijo.
»Kakšnih deset se nas je odpravilo v Križevce in kar nekaj časa smo iskali, vendar lisičke nismo našli. Ne žive in ne mrtve. Zato se tolažimo, da ji je morda le uspelo sneti plastenko z glave in da je živa,« nam je danes dejal Marko Nabergoj, ki z ženo Smiljano vodi veterinarsko ambulanto.
»Vse do danes nismo dobili nobenega sporočila o tem, da bi lisičko kdo našel, tako da se je morda res rešila in preživela takšno človeško nemarnost,« je dodala Smiljana in opozorila na nekaj napak, ki jih ljudje nehote pogosto počnejo v takšnih primerih:
»Pri tej lisički je bila največja napaka, da so jo ljudje samo z zanimanjem gledali in fotografirali, nihče pa ni ukrepal. Menda se je na cesti, ob kateri je lisička nekaj časa sedela, ustavil celo avtobus in ljudje so prišli z njega in jo opazovali. Kaj lahko bi jo obstopili, vrgli nanjo kakšno odejo ali kos oblačila, jo ujeli in rešili plastenke. Pa so se vrnili v avtobus in se odpeljali dalje. Nas je zaskrbljena in sočutna občanka o lisički obvestila šele tri dni zatem, ko jo je videla in fotografirala. Menda prej ni vedela, kaj storiti. To je lahko v mnogo primerih prepozno! Zato prosim vse, ki se znajdejo v podobnem položaju, da ukrepajo takoj, če pa se živali bojijo, naj takoj pokličejo nas ali kakšno drugo veterinarsko ambulanto. Sicer pa moram poudariti, da so ljudje v glavnem zelo sočutni do živali v stiski in da tudi reagirajo, včasih morda celo prenaglo oziroma po nepotrebnem. Tako je te dni mlad par iz okolice Beltincev k nam prinesel srnjega mladička. Na sprehodu s psom sta naletela nanj zunaj, v naravi. Srne nekaj dni stare mladiče za krajši čas puščajo same, ko gredo na pašo, mladiči pa se, če se jim približa človek ali žival, nagonsko potuhnejo in obmirujejo. Če naletite na takšnega mladiča, ki ne kaže znakov poškodb, ga pustite, saj je z njim vse v redu in njegova mama ni daleč. Če pa se ga boste dotikali, boste pustili na njem svoj vonj in srna ga bo skoraj gotovo zavrnila. Mlad par, ki je srnico prinesel k nam, tega seveda ni vedel. Še preden sta mladiča pobrala, sta celo po telefonu poklicala lovce, a eden od njih jima je, misleč da je srnica ranjena, dejal, da jo pobereta in prineseta k nam. Srnico smo natrli z metinimi listi, da bi nevtralizirali vonj po človeku in par jo je v rokavicah odnesel na isto mesto, kjer sta jo našla. Sedaj čakamo, ali bo mati srna mladiča sprejela.«
