Tiskane izdaje
Da je bilo spodnje perilo v svoji dobrih sto let dolgi zgodovini nekaj posebnega - in še vedno je - je mogoče razbrati iz kataloga in razstave Druga koža, ki so jo pripravili v ribniškem muzeju in bo do konca maja na ogled v tamkajšnjem rokodelskem centru. »Danes je to običajen kos oblačila, toda še pred dobrim stoletjem je bilo spodnje perilo nekaj, kar se je skrivalo,« pravi avtorica razstave Nastja Dejak.
Zato je tudi iskanje zgodbe o zgodovini spodnjega perila težavno. Vendar lahko o perilu govorimo že pri biblijskih Adamu in Evi, ki sta si genitalije pokrila s figovim listom. Prav tako med zgodnje spodnje perilo uvrščajo nekakšne predpasnike, ki so jih nosili egipčanski sužnji, pa rute za povijanje oblin, ki so jih poznale ženske v stari Grčiji. Krinoline in korzete so poznale ženske na stari Kreti in v karolinški dobi, torej v 8. in 9. stoletju. A pravi mejnik je renesansa, ko je moda zapovedovala nošenje krinolin in steznikov, s katerimi so si pripadnice višjih slojev začele umetno oblikovati telo in s tem dokazovale svoj družbeni položaj.
Emancipacija tudi v perilu
Prava revolucija v oblačenju pa se je zgodila na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko so se skrhala prejšnja družbena razmerja. Moški so bili na frontah, ženske pa so morale prevzeti vse vajeti v svoje roke, kar je prineslo velike spremembe tudi pri spodnjem perilu: opustile so steznik, začele so nositi nedrček, uveljavile so se ženske spodnjice, krila so se podaljšala. Moda je postala preprostejša in bolj praktična in je ženskam omogočala svobodnejše gibanje.
»Na Ribniškem ne moremo govoriti o lokalnih posebnosti spodnjega perila,« pravi Nastja Dejak, ko nas popelje po razstavi, na kateri sta predstavljena 102 kosa spodnjega perila s širšega ribniškega območja. Prikazan je izbor iz bogate in strokovno dodelane zbirke, ki sta jo v teh krajih dvajset let zbirala Alenka in Filip Pakiž in jo leta 2009 predstavila v knjigi Ribenčane smo se lepu nosile! s podnaslovom Oblačenje v Ribniški dolini od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne. Zbrano in katalogizirano dediščino - 427 predmetov, povezanih z oblačilno dediščino teh krajev - sta leta 2015 podarila ribniškemu muzeju.
Ker so naši predniki najboljše spodnje perilo nosili ob večjih praznikih in nedeljski maši - hranili so jih za posebne priložnosti, kar je bil tudi odhod k zdravniku ali v bolnišnico - se ni ohranilo veliko vsakdanjih kosov. »Skromno perilo za delovne dni ni bilo okrašeno in so ga večinoma ponosili do konca ter nato zavrgli,« razloži Dejakova. Vendar je na razstavi tudi nekaj takih kosov, med katerimi so zanimive večkrat zašite in prešite dolge moške spodnjice. Naši predniki, pojasni avtorica razstave, so cenili čisto, seveda čim bolj belo perilo, ki ni smelo biti strgano, lahko pa je bilo pošito z različnimi vrstami blaga. Gospodinja, ki je skrbela za omenjene večkrat zašite gate, je bila verjetno v moževih očeh in očeh svojih sodobnic skrbna, čista in urejena ženska.
Perilo so si krasile lastnice same
Večina kosov ženskega, pa tudi otroškega perila, ki je na razstavi, je lepo okrašenih. Šivilje, ki so pri družinah najprej na roko, kasneje pa na šivalni stroj, šivale spodnje perilo, so to počele skrivaj, da moški tega niso videli. Perilo se namreč ni razkazovalo. Premožnejšim so ga okrasile s čipkami, rešiljejem in drugimi krasilnimi tehnikami. Ženske pa so si perilo kasneje, ko je bilo že sešito, večinoma olepšale oziroma okrasile same. »Pri ženskih oblačilih naj bi vladalo načelo zapeljivosti, in tako ni bilo nepomembno, kako je bil okrašen na primer rob spodnjih kril ali hlač, ki so 'naključno' pokukali izpod vrhnjih oblačil,« pravi Nastja Dejak o tradicionalno zapeljivi dimenziji ženskega spodnjega perila.
Poleg materialov, ki jih je skozi zgodovino vedno več, so se spreminjali tudi kroji spodnjih oblačil. Šivilje so jih, dokler niso imele krojev, delale po občutku. In včasih je bilo težko spremeniti predsodke, ki so jih imele ženske do »novih« oziroma neznanih oblačil, še posebej do spodnjih hlač. Viri sicer pravijo, da so se spodnjice pojavile že v 16. stoletju med plemkinjami, ki so jih potrebovale pri jahanju, kasneje pa so jih posvojili v nižjih slojih. Toda ko so jih začele nositi kurtizane in so se z njimi javno postavljale, so se jim višji sloji odrekli. Ti so poskušali »prek mode in oblačilne kulture naturalizirati svoj posebni status«, kar verjetno počnejo še danes.
Razširjenosti spodnjih hlač tudi ni koristilo stališče moških, ki je veljalo vse do leta 1830, češ da želi ženska s hlačami zapeljevati druge moške. Zato so se spodnjice uveljavljale počasi. A Matija Kunc je leta 1895 izdal krojne pole za kose ženskega perila, med njimi pa so bile tudi spodnje hlače, ki so bile na začetku »razpočene« oziroma niso bile sešite v razkoraku.
»Teta je rada pripovedovala, da je moja mati okoli leta 1910 prva v Prigorici šivala ženske spodnje hlače. Po sliki v časopisu si je zamislila kroj in jih zašila, še take, zadaj preklane. Ko jih je oblekla, se ji je zdelo imenitno in je še ene naredila za svojo sestro, ki se je branila, da tega že ne bo nosila. Prigovarjala ji je, naj jih obleče, da bo sploh vedela, kako je, če ne piha spodaj. Ko je videla, kako toplo je, jih pa ni hotela sleči. Ko so vaške slišale, kako je toplo spodaj, so jih še one hotele imeti,« sta zgodbo gospe iz Prigorice, rojene leta 1920, popisala zakonca Pakiž.
Perilo tudi izginja
Rokavci, kratka ženska spodnja srajca z bogatimi, napihnjenimi rokavi, ki so bili osnovno žensko oblačilo od 16. do 19. stoletja, pa so izginili. Ženske so jih nekoč nosile s krilom z modrcem, ki ga je konec 19. stoletja zamenjalo krilo, krojeno na pas. Spodnje oblačilo, rokavci, so se spremenili v spodnjo srajco brez rokavov oziroma v kombinežo. »Kdor ni imel kopalk, se je pa v kombineži kopal, pa je šlo vse v luft, se je rit kazala,« je razložila gospa iz Prigorice, rojena leta 1933.
Vse do prve svetovne vojne je bilo običajen del ženske garderobe tudi spodnje krilo, ki so ga nosile tako pod delovno kot pražnjo obleko. Blago se je prilagajalo hladnim ali vročim mesecem leta, kroji pa so se spreminjali glede na zapovedi, kakšna naj bo ženska. Bil je čas, ko je bil modni ideal nevesta s poudarjeno širokimi boki, tako da je bila ženska videti okrogla. To so dosegli predvsem s spodnjim krilom ali celo več krili, pri čemer so le za eno - tak kos je na razstavi - porabili 3,60 metra blaga z robom, okrašenim s čipko.
Poleg številnih zanimivih podrobnosti o spodnjem perilu - nogavicah in pasovih za nogavice, modrčkih, krinolinah in steznikih, pa tudi o skrbi žensk za »njegovo perilo« - se razstava dotika tudi še vedno prezrte zgodbe, menstruacije. »Ko je dekle dobilo prvo menstruacijo, je dobilo tudi svoje prvo perilo,« razloži Nastja Dejak izvor besedne zveze »mesečno perilo«. Če je bilo za spodnje perilo značilno, da se ga je skrivalo, je bilo to še toliko bolj pomembno za pripomočke, ponavadi doma narejene »pinte« oziroma vložke iz blaga in pasove, s katerimi so jih pripele. Vse to se je res skrivalo, saj je bila menstruacija v številnih družinah tabu tudi med mamami in hčerkami ...
