Velika in lačna panonska riba plava med razstavnimi prostori

Če bi bila Prlekija, pravijo njeni starejši in od mladeži bolj modri, bolj ponosni in bolj trdoživi prebivalci, svoje čase bliže Gorenjski, kot je sicer, bi Alojz Grnjak tam ustvaril druge Avsenike. Pa ne, da bi jih ustanovil on, preprosti delavec iz goric, ki je poleg diatonične harmonike obvladal tudi pretapljanje surovega vsakdanjika v spevna, trda in še danes aktualna besedila, ne. Ustvarili bi jih ljudje okrog njega.

Grnjakov Lujzek, preprosti možic iz goric, je na vztrajno vabljenje jugoslovanskega Jugotona tam v sedemdesetih, ko je v Ljutomeru vse prekipevalo od perspektivnosti (Marles, Murales, Imgrad, Tehnostroj, Simentalka, Mlekopromet, Konos ...), v Zagrebu končno posnel prvo vinilno ploščo. Brez posebnih vaj je njegov priložnostni bend plehnatega zvoka le našel čas in na prigovarjanje založnika vendarle odkorakal v beli Zagreb in tam naredil nekaj, kar do takrat in od takrat ni naredil še noben Prlek. Posnel je pesem, ki jo danes pozna skoraj vsa država: Matjašek je gujdeka kla. Posnel je Prleškega vasovalca in posnel je vse tiste druge pesmi, ki bi, ko bi imele drugo, denimo gorenjsko poreklo, zagotovo bolj glasno odmevale po državi kot sicer.

V Grnjakovi dobi je bil Robert Jurak adolescent. Njegov oče strugar je doma razvil samozadostno delavnico in sin jo je potem enkrat mahnil po njegovih stopinjah. Delavnico je razširil, dodatno opremil in morda bi Robert še danes le stružil in stal za strojem, morda bi opazoval druge, kako stojijo za stroji in stružijo njegov in njihov zaslužek. Morda bi namesto iz fine navade mentolove cigarete kadil zaradi divjih poti med posli in denarjem, morda bi njegov mir, ki ga živi kot mož umetnosti, zamenjali žulji in migrene in borba za obstanek med stružarskimi giganti. Morda bi njegove skulpture namesto po razstavnih prostorih plavale zgolj nekje daleč v njegovem egu, kdo ve, če ne bi Robert tam pred dvajsetimi leti prvič skočil na drugo stran domačega obrtniškega porekla ter namesto ravne in izpiljene linije izbral poševno in iz varne aritmetičnosti vrženo esenco materijala, v katerega je vtiral nože in svedre ter konice tistih velikih strojev iz njegove drejarije, kot Prleki rečemo stružnici.

Danes, pravi Robert, v sebi še vedno ni povsem odločen, kje oziroma na kateri strani je pristal, a ta odgovor mu Prleki kažejo že lep čas: Robert ni šlosar, Robert je umetnik.

Izbruh idej

Rober Jurak, avtor velike in lačne panonske ribe, ki jo zdaj razstavlja v hrvaškem Murskem Središču v sklopu instalacije Most (Damir Klaić-Ključ) – Panonska riba (Art Jurak), njegova dela pa so zdaj na ogled še v ljutomerski Galeriji Ante Trstenjak in na prizoriščih ptujskega festivala Art stays, je močen mož. Močen idejno, močen v svojem iskrenem namenu. Ker ni močen tudi finančno, se mora z eno nogo poleg po umetniško izražati tudi po klasično strugarsko. Ograje, oprema (gostinskih) prostorov in podobno. »Drži, da me morajo naročniki včasih čakati tudi dlje, kot si v današnjem 'brzisvetu' lahko predstavljajo, včasih tudi po leto, dve, vendar drugače preprosto ne gre,« se svojim strankam opravičuje Robert in v opravičilo kratko dodaja: »Vzgib o umetniškem ustvarjanju je močnejši.«

Roko na srce: kateremu umetniku iz severovzhoda države, ki ni niti Vlado Kreslin niti Feri Lainšček, dandanes finančno uspeva? Prleški slikar Ignac Premoša je Juraka upodobil kot klovna, spodaj oblečenega v minikrilo in v zabavljaške nogavice, zgoraj pa v delavski gvant. »Nekako tako se vidim tudi sam. V vseh teh letih se še vedno nisem zmogel povsem odločiti, ali bom klasični obrtnik ali pravi umetnik.«

Jurak ima potencial in ima kredite. Ima prijatelje in obkroža ga krog umetnikov (v njegovi šlosariji, ki je pred kratkim tudi uradno postala galerija Art Jurak, zdaj razstavlja umetnostna fotografinja Sandra Požun, letošnja dobitnica prve in tretje nagrade v sklopu aktov na mednarodnem fotografskem festivalu v Rovinju), ki so iz zgornjega dela njegovega portreta potegnili dol tisti delavski gvant in tja namestili od umetnosti popackano majico. Jurak je pred kratkim v sklopu Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina na Miklošičevem trgu pred pročeljem cerkve sv. Janeza Krstnika skupaj z dvojcem Huxdexaa pripravil performans Zombi opera, jeseni pa bo v svoji delavnici-galeriji pripravil dogodek s skupino Demolition Group. Gostov bo Robert na okroglo mizi, ta bo v njegovi galeriji, ki jo želi v prihodnje organizirati kot družilnico umetnikov oziroma »vseh ljudi zdrave svobode«, kot pravi sam, povabil še več. A vseh imen ne smemo izdati.

Stari gramofon in spodobni studijski zvočniki iz delavnice Roberta Juraka v Logarovcih pri Ljutomeru vsako nedeljo dajejo vedeti, da njihov lastnik uživa v dobri glasbi in da z njo rad kakovostno razvaja svoje prijatelje. Sedeč s pod zatiljem prekrižanimi rokami, nasmejan, v zamazanih kavbojkah in v obledeli črtasti modro-beli majici Robert tam rad zajadra v vesoljnost besed, ki se zgnetejo v prijateljski prostor. In prav to bi rad nudil tudi drugim, ne le Prlekom, ki ga poznajo. Direktor ljubljanskega Centra urbane kulture Kina Šiška Simon Kardum je o tej Jurakovi ideji, ki je eskalirala v galerijo Art Jurak, povedal naslednje: »Čestitam za pogum. Videti je zelo zanimivo, tako zelo, da v Ljubljani ob omembi Prlekije ne bomo več pomislili zgolj na Ljutomerčana ter Grossmanna in na festival grozljivih občutij.«