Veter ne odganja, temveč privablja

Karpatos: divji in gorat grški otok je za mnoge nezanimiv, za druge pa vsakoletni počitniški cilj.

Objavljeno
01. oktober 2014 09.18
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Špela Robnik, šport
Špela Robnik, šport
Ni jih malo (tudi slovenskih turistov), ki so že odkrili divji in dolgo neobljudeni grški otok Karpatos, ki leži v Egejskem morju med Kreto in Rodosom. A še vedno Karpatos v gorati in precej pusti pokrajini ohranja svoje bistvo. Mir, domačnost, tradicija, neokrnjena narava, malo množičnega turizma. Idealen kraj za pravi odklop od stresnega vsakdana.

Resda so takšni kraji vse bolj iskani, tudi Karpatos pa čedalje pogosteje najden med kopico najbolj turističnih grških otokov. Toda gneča je prej izjema kot pravilo le na vrhuncu poletne sezone, in še to večinoma le v okolici glavnega mesta Karpatosa oziroma Pigadie, kjer v zadnjih letih počasi rastejo hoteli in turistična ponudba. Dejstvo je, da Karpatos na prvi pogled morda pač ni tako privlačen kot kakšen njegov bolj obiskan in že skoraj kičasti sosed. Je pretežno gorat, zaradi podolgovate oblike – v širino povprečno meri okoli deset kilometrov – je bil v preteklosti težko prevozen.

Raj za deskarje

Najlepše plaže, najbolj znana med njimi je Apella, ležijo pod strmimi skalnatimi pobočji, do njih je mogoče le z ladjico. V suhi in pusti pokrajini živi le malo ljudi, slikovite strnjene vasi, vklesane v hrib, so bolj polne poleti, ko se zdomci vrnejo domov. Otok s 324 kvadratnimi kilometri površine pač ne ponuja veliko priložnosti, zato so ga tamkajšnji prebivalci v preteklosti množično zapuščali. Danes se tisti, ki zaslužek vidijo v turizmu, vračajo nazaj, tako kot denimo moja gostiteljica, gospa Fedra.

So pa priložnost za turizem tam že pograbili tujci, ki jih ni pregnal, temveč celo privabil stalno močan veter. Otok je namreč zaradi vetrovne statistike raj za deskarje, deskanje pa za mnoge glavni razlog za obisk. Tudi zame. Tik ob letališču, na jugu otoka, si na vzhodni del obale sledijo trije zalivi, ki so v poletnih mesecih natrpani z jadralci na deskah. Veter tam le redko razočara in tudi letos (nas) ni, četudi se je »čudno poletje« odražalo tudi tako daleč v globino Sredozemlja, Karpatos namreč leži le malo severneje od Cipra. Uradnega imena zaliva Makrigialos surfarji bržkone ne poznajo; že dolgo se ve, da je Chicken Bay kraj za »dekleta«, bojazljivce in začetnike, Gun Bay ponuja močnejši in konstantnejši veter ter tudi veliko več manevrskega prostora na morju, medtem ko se tisti, ki stvar zares obvladajo, zadržujejo v Devils Bayu. Menda se mnogi iz poletne gneče umaknejo na t. i. skrito plažo, ki pa ni več tako zelo skrita – poznajo jo številni slovenski deskarji, ki so tam taborili že pred leti, ta »divji kamp« je dobro obiskan tudi danes.

Tistih, ki pridejo na Karpatos izključno po akcijo na vodi, nič ne moti, da je vas Afiartis, ki se razteza vzdolž obale deskarskih zalivov, precej dolgočasna, na voljo je le nekaj tavernic, obalna bara in mini (ampak zares mini) market. Toda tudi to daje kraju poseben čar, ki pa ga seveda ne znajo ceniti vsi.

Veliko povprečnih turistov se zato z letališča raje pelje mimo palete jader na morju, v glavno mesto Pigadio, kjer živi večina prebivalcev otoka. Tam je tudi glavno pristanišče; pozno popoldne so se ravno vračale turistične barke, ki so čez dan krožile po najlepših zalivih z dopustniki na krovu. Restavracije in lokali so bili večinoma še prazni, tudi trgovinice so se po popoldanski siesti odpirale za večerni naval gostov. Ti so tudi v septembru še zapolnili ozke uličice in se sprehodili med stojnicami s spominki, zašli v kakšen bar z glasno glasbo ali pa le okušali slastne grške kulinarične specialitete.

Doživetje že slikovita pot

Poleg girosa, suvlakija, musake, stifada itd. je na Karpatosu popularen ufo, okusen sendvič v obliki neznanega letečega predmeta, ki ga je bilo svojčas mogoče dobiti le v piceriji Bell, zdaj pa so ga že pograbili tudi drugi gostinci.

Ne oblegane turistične znamenitosti, najlepše spomine na otok lahko ustvari že sama pot iz Pigadie proti severu otoka. Gorska cesta, na eni strani prepad, na drugi strma stena, vmes pa borovci, kakšna izgubljena koza ali ovca ter izjemen razgled naprej in nazaj, navzdol na plaže in navzgor na visoke vrhove. Najvišji je Lastos (1215 m), kamor se zlasti iz mesta Lefkos na zahodni strani otoka vije nekaj pohodniških poti. Le po stezi lahko človek dostopa tudi do številnih lepih plaž na vzhodu, no, do Agios Nikolaosa, majhne ribiške vasice, se da tudi pripeljati z avtomobilom. Taverna z morsko hrano, temen pesek, kristalno čista voda in mir. Idealen kraj za lenobno nedeljsko popoldne.

Nazaj navzgor in naprej proti severu pot pripelje do kraja Spoa. V zelo redkem prometu je videti največ majhnih avtomobilov, ki si jih turisti izposodijo na letališču. Pa saj bi se s čim večjim človek na ozkih in vijugastih cestah lahko kam zagozdil. Pot, ki vodi v vasico Olympos, glavno atrakcijo otoka, je bila dolgo makadamska, zdaj pa je vendarle lepo asfaltirana. Po slabih dveh urah vožnje z juga otoka pripelje v ta skriti kotiček med hribi, kamor so se že v 9. stoletju prebivalci zatekli pred vdori piratov. In zdi se, da so se na nadmorski višini 718 metrov naposled zaščitili tudi pred vdorom modernega vsakdana.

Živi muzej

Olympos je namreč nekakšen živi muzej. Ljudje tam še vedno živijo kot njihovi predniki, ohranjajo njihovo kulturno dediščino in običaje ter jih, oblečeni v tradicionalna oblačila, prikazujejo številnim gostom. Na ozkih uličicah med strnjenimi vrstami hiš ni prometa, vsaka hiša pa ponuja kaj drugega: izdelke iz lana (mimogrede, obstaja razlaga, da ime Karpatos izvira iz besede karpasos, ki pomeni lan), keramično umetnost, predvsem pa domače priboljške, kot so olivno olje, začimbe, žganje ... Pripravo nekaterih pristnih grških jedi si je mogoče ogledati kar z ulice. Tako sem skozi okno kukala v kuhinjo prijazne kuharice in jo poprosila za lukumades, nekakšne ocvrte cmoke z medom in cimetom. Zaupala mi je, da kot skrivnostno sestavino doda malo ouza, tradicionalnega janeževega žganja. A vendarle ne preveč, da ne bi kdo postal omotičen, se je zasmejala, tudi ona oblečena v narodno nošo, tako kot večina žensk v tej vasi. Moški so se medtem držali zase, skupinica njih je posedala v senci in igrala na dude.

Ob njihovih zvokih je minil sončen, a nič prevroč dan. Na Karpatosu ima pač človek to srečo, da ga ves čas hladi vetrič, če že ne kar konkreten veter. Z njim na otoku živijo že od nekdaj in prav v Olymposu je mogoče najti številne stare mline na veter; štirje so v uporabi še danes.

Z vrhov ozkega in podolgovatega otoka se skoraj ves čas vsaj na eni strani razprostira pogled na morje. Vaščane v Olymposu oskrbuje predvsem pristanišče Diafani, ki je drugo največje na otoku. Od tod priporočajo tudi izlet do skrajnega severa in otočka Saria, ki naj bi se nekdaj držal Karpatosa, a ju je nato ločil hud potres. Tudi vračanje po zahodnem delu otoka je slikovito. Priporočljiv je postanek v Arkasi in na plaži Diakoftis ali pa še skok v mestece Menetes, za katero pravijo, da je nekakšna manjša različica Olymposa. In še se, zlasti po posvetovanju z domačini, najdejo zanimivi in neodkriti kotički, zaradi katerih je oddih na Karpatosu tako sproščujoč in navdihujoč hkrati. Za mnoge je še vedno neznan, za druge pa že redni počitniški cilj.