Vmesni čas človeštva pod nebom prestolnice

Ljubljana bo prihodnji petek zasijala v soju milijonov lučk, ki jih je v posebno zgodbo tudi letos povezal slikar Zmago Modic.

Objavljeno
19. november 2015 15.55
Praznična okrasitev Zmago Modic Ljubljana 19.11.2015 ljubljana,okrasitev]
Helena Peternel Pečauer, Panorama
Helena Peternel Pečauer, Panorama

Bliža se praznični čas in Ljubljana bo spet zažarela. Kometi, planeti, meteoriti, pa tudi spermiji, jajčeca in njihove stilizirane geometrijske izpeljanke, bodo praznovalce na Prešernov trg prvič privabili že v petek, 27. novembra, ob 17. uri.

V adventnem času ljudje množično potujejo na Dunaj, v Prago, celo v Pariz ali London in tam vzdihujejo pod svetlobnimi zvonci, zvezdami, jelenčki, vpreženimi v božičkove sani, Ljubljana pa je edina prestolnica v Evropi, ki jim ponuja zgodbo. Življenjsko zgodbo slikarja Zmaga Modica, ki v središču glavnega mesta že 17 let zapored skrbi za izvirno svetlobno kuliso, vsako leto z novim sporočilom.

Praznična okrasitev je zanj velik izziv. Slikarska platna začasno pusti v ateljeju, medij njegovega ustvarjanja postane nebo nad mestnimi ulicami in trgi, njegova domišljija pa je tako že zdavnaj poletela na krilih.

»To je ves čas v človeku, o tem ne moreš razmišljati samo določeno obdobje v letu,« poudarja. »Stvari so zelo logično zložene skupaj. Razmišljati je treba le o tem, kaj je izvedljivo in kaj ni. Če ne bi bilo finančnih in tehničnih ovir, bi bilo vse lažje.« Najdejo se tudi taki, ki umetniku očitajo »razmetavanje z davkoplačevalskim denarjem«, a ne vedo, kolikokrat in kako globoko je že segel v lasten žep, da bi Ljubljančanom in obiskovalcem pričaral čarobne praznične trenutke. »Veste, to je nekakšen nagon. Tako kot seksualni obstaja tudi umetniški. Navadno gresta z roko v roki. Sem pa tudi tako hud lokalpatriot, da je že čudno,« pribije.

Za ljudi, z ljubeznijo

Tega ne dela le za »tiste, ki se pod motivi dvakrat na dan sprehodijo z masko na obrazu in vsako kanto za smeti sedemkrat poslikajo, temveč je to umetniško delo, namenjeno vsakemu. Tudi tistemu, ki pride z vrečko na železniško postajo, pa nima niti za sendvič. Želim si, da bi res vsak dobil občutek, da je to 'ročno delo' postavljeno prav zanj. Ljudje naj imajo vsaj moralno podporo.«

Ne samo Ljubljančanom, tudi mnogo obiskovalcem iz tujine je lani zastajal dih, ko so pod nebesnim svodom z očmi lovili utrinke iz vesolja. »Jaz temu pravim 'slamnato vesolje',« nas poduči. »Navdihnil me je neki star film. Zamorci so videli pristanek raziskovalnega letala. Kasneje so naredili podobnega iz slame, okrog njega bobnali in mislili, da bo vzletelo. Rekel sem si, zakaj ne bi mi tako slamnato gledali v vesolje. Tako in tako je vse nerealno. Pogled v vesolje, v zvezde, zgodovino, bog ve kam še. Človeku niti travne bilke še ni uspelo narediti, pa se ima za ne vem kaj ... Sploh nimamo organov, da bi vse to v celoti razumeli. Prav zato sem letošnji projekt naslovil Vmesni čas človeštva?. Poudarjam, z vprašajem na koncu. Na to me je opozorila moja letošnja asistentka, sicer obetavna violinistka in pedagoginja, Simona Kavka. Ta vmesni čas človeštva je lahko relativen, saj nimamo pojma, kje na premici življenja ta trenutek smo. Veste, čas ima zelo amebno obliko, saj je strašno stisljiv. No, to sem želel pokazati z letošnjo instalacijo. To je moja osebna izpoved, to vsak dan doživljam. Verjamem, da sem v tem življenju na delovnem dopustu. Vidite, zato to delam s tolikšno ljubeznijo. Rad imam ljudi in sem presrečen, ko vidim, da se dobro počutijo, vsaj v milimetru njihovega življenja.«

Njegova ustvarjalna ljubezen in umetniška žilica se kažeta v vsaki podrobnosti. Vsaka žica, palica, lučka ima svoj položaj. S pomočnico skrbno pazita, da svetlobna telesa ne zakrivajo kulturnih in zgodovinskih spomenikov. »Nočem delati zgage,« poudarja Modic, »s Simono stojiva vsak na svojem koncu ulice in koordinirava delavce Javne razsvetljave, za koliko in kam naj premaknejo kakšen element. Včasih gre za milimetre. Vesel sem, da imam dobro ekipo, in hvaležen, da vsaj trije ljudje in pol razumejo moje muhe. Vem, da sem lahko neizmerno naporen in morajo včasih kakšno stvar tudi petkrat popravljati.«

Skica na kuverti

Kdor misli, da je umetnik dneve in noči skiciral praznično Ljubljano, se močno moti. No, saj ima skico. Iz žepa potegne zmečkano kuverto. Na obeh straneh je s kemičnim svinčnikom zrisal vse potrebno. »Natančnega načrta ni mogoče izdelati, saj se stvari ves čas spreminjajo. Obnovijo fasado, denimo, pa nenadoma ni več žice, kamor bi lahko kaj obesili, lahko se zamenja lastnik stavbe, pa ne dovoli okraskov, kljuke lahko razmaje zob časa, skratka, težav je neskončno,« pravi Modic.

Letos sta z asistentko že v začetku oktobra začela hoditi v delavnico Javne razsvetljave, kjer fantje, po Zmagovih navodilih in pod njegovim ostrim očesom, še vedno oblikujejo elemente. »Železne palice sem krivil kar na okroglini svojega trebuha,« šegavo pripomni, Simona pa doda: »Že sestavljena svetlobna telesa naložimo na tovornjak in jih sproti vozimo v mestno središče. To bomo počeli vse do 26. novembra. Po ves dan sva na terenu. Za slabih pet sekund smo lučke že prižgali, da smo videli, ali smo na pravi poti. Ljudje so bili navdušeni. Izvlekli so telefone in slikali.«

Kot že nekaj zadnjih let bo tudi letos del prazničnega dogajanja zaznamovala Dobra vila. Tokrat jo bo, od 14. decembra naprej, med 17. in 21. uro, na pet metrov visokem prestolu poosebila prav Simona Kavka. »Doslej je bil ta subjekt malo ločen od dogajanja, letos pa ga bomo prvič povezali v kontekst. Dobra vila bo namenjena vernikom, ateistom, astronavtom, vsem. Ko sem skozi leta opazoval ljudi, ki so pristopali k njej, sem ugotovil, da si pri tem resnično nekaj zaželijo. To je zanje nekakšen obred. Vsakdo je v tišini lahko izrazil po tri želje, od mnogih pa smo dobili povratne informacije, da so se jim uresničile. Gospodična, na primer, ki si je želela zanositi pred novim letom, je prišla v začetku januarja povedat, da je noseča. Druga si je želela roditi pred novim letom. In je rodila. Starejši gospod iz Kanade, ki je z dvema slovenskima prijateljema obiskal Dobro vilo, si je zaželel, da bi pred novim letom umrl. Ne boste verjeli, prijatelja sta prišla povedat, da je res umrl. Pa tudi banalnejši primeri so bili. Neka Avstrijka je v svojem mestu v trgovini našla le zgornji del želene obleke, spodnjega so že razprodali. Po obisku naše Dobre vile je v trgovini takoj za vogalom našla del oblačila, ki da je iskala,« našteva Modic.

DNK, zarodek, kometi

Opozarja še na nekaj novosti, ki jih je vtaknil v letošnjo praznično okrasitev Ljubljane. »Na Kongresnem trgu bomo postavili obris zmaja, ljubljanskega gradu in nebotičnika, z Wolfove bodo viseli kristali, od kamene strele do diamanta, ki je edini med dragimi kamni brušen, na Stritarjevi smo že namestili simbolično črno luknjo, vijačnico DNK, ki se na polovici prelomi v drugo smer in predstavlja zrcalno sliko same sebe, blizu je lestenec plodnosti, po katerem bi se morali Slovenci zgledovati in se malo bolj razmnožiti, zraven pa je zarodek, ki mu utripa srce. Veliko bo stiliziranih meglenic. Omeniti moram še navidezno mrtev planet nad Tromostovjem, ki bruha lavo, vanj pa letijo kometi in meteoriti. Prav pred kratkim se je v atmosferi resnično zgodilo nekaj podobnega, tako da smo izpolnili še dejavnika sodobnosti in sočasnosti,« svojo mojstrovino opiše umetnik. »Nekaj delov ne bo osvetljenih, ker tudi v vesolju niso. Zažarijo šele, ko pridejo v atmosfero. Da je res tako, se bo videlo na Slovenski cesti, kjer smo obesili kar 105 kometov.«

Ko smo se s Simono in slikarjem Modicem sprehajali pod njegovo še nedokončano umetnino, je želel še posebej poudariti: »Če ne bi bilo tega župana, ne bi bilo nič. Janković je ves čas na terenu, med ljudmi, in to me veseli, zato imam voljo delati. Začel sem pod upravo Vike Potočnik. V Kresiji sem imel takrat razstavo na temo galaksije, ki sem jo naslikal na staro pločevino. Potočnikova je rekla, da bi bilo to izjemno videti tudi na nebu, in tako sem naredil prvih šest galaktičnih elementov. No, do lani je število naraslo na 770, letos pa jih bo tisoč. In to za enak denar! Če kdo mislil, da se ideja napihuje kot balon, se hudo moti. Včasih me kdo 'zmerja', češ da sem nor in kličem marsovce. Ampak doslej nam niso storili še nič žalega.«