Tiskane izdaje
Le kakšno podjetje imajo lahko dekleta, ki se med delom glasno smejijo, vreščijo in plešejo, slikajo, se oblačijo v kostume nenavadnih živali in brzijo po tirnicah sankališča na kranjskogorski Besni Pehti? Dežela zabave je ime, ki se že po nekaj minutah druženja z njimi zdi edino pravo za njihovo početje.
Čeprav je težko reči, katera od njih je najbolj radoživa, nas že ob pozdravu preseneti predvsem svetlolasa Karin v majici, ki bi bila brez dvoma lahko ena učinkovitejših reklam za naš časnik. Tkanina, poslikana z naslovnico Dela in skodelico kave, se ji prilega kot ulita. Kakšna dobrodošlica! Ko šele po nekaj debelih minutah ugotovimo, da je dekletovo »oblačilo« v resnici maslo poslikovalke teles Alenke Peternel, začnemo od navdušenja nad videnim, malo pa tudi od ogorčenja nad sabo, da smo se pustili tako zavesti, prav po telebansko vreščati še mi.
Čar je v minljivosti
Na robu gozda pod Mežaklo, ki nam s senco pod gostimi drevesnimi krošnjami izkazuje usmiljenje v pasje vročem popoldnevu, si umetnica pripravi »atelje« kar na leseni mizi, po kateri razgrne palete akvarelnih barv, škatlice z bleščicami, čopiči in gobicami.
»Ljudska slikarka sem,« pove Alenka, ki za sabo nima akademskega študija niti slikarskih tečajev. Po izobrazbi je trgovka, a »v trgovini si ne bi želela delati. Če bi imela svoj atelje in bi prodajala svoje stvaritve: hlače, majice, skodelice za kavo, čaj, na katere tudi slikam, bi bilo seveda drugače. Kot prodajalka za prodajnim pultom pa bi v sebi počasi umirala, moj talent bi izzvenel,« se zamisli.
Nato vzame gobico in deklici Loti, ki sede k njej na klop in si zaželi, da Alenka spremeni njen obraz v kosovirskega, začne nanašati okoli oči modro barvo. »Prijetno je, žgečka,« pove mali model. Medtem ko nam umetnica pripoveduje svojo slikarsko zgodbo, njen čopič lahkotno, kakor sam od sebe, drsi po Lotijinem obrazu. A vtis, da dela morda stihijsko, skoraj premalo pozorno, je hudo varljiv. »Če si v glavi že takoj ne začrtaš cilja, kakšno poslikavo boš naredil, je težko, pa če si še tako dober slikar,« razloži. Kajti koža je živo platno, ki ga ne moreš sredi dela za štirinajst dni odložiti, počakati na navdih in šele nato nadaljevati. »To je pravi izziv zame: da v čim krajšem času ustvarim nekaj, kar bo v ljudeh pustilo močan vtis in jim ostalo v spominu.« Čar je v minljivosti, tudi naši, pravi. Zato hoče Alenka resnično živeti, puščati za seboj sledi, ki kažejo, da se veseli življenja.
Sladko-grenki Expo
Ena takšnih sledi je tudi fotografija z letošnjega Expa, ki nam jo pokaže na svojem telefonu. Spet strmimo. V fanta, »oblečenega« v gorenjske gore, z zlatorogom sredi njih, z velikanom Ledencem na hrbtni strani, z logotipom I feel Slovenia na rokavih »polo majice«.
»To ni reklama zame,« pove Alenka, »ampak za Slovenijo, za naš kraj. Potencialni turist ne bo prišel v Slovenijo zato, da bi se pri meni dal poslikati, ampak bo prišel uživat lepote dežele,« razkrije še svojo domoljubno plat Gorenjka, ki jo je na milanski festival poslal Zavod za turizem Bled z nalogo, da s svojo ekipo kar najbolje predstavi svojo pokrajino in aktivnosti, ki jih ta ponuja.
V petih minutah so dosegli svoj cilj, pove. Njena modela, slovenski fant Nejc in dekle Tina, ki ju je slikarka spremenila v izvirna promotorja naše dežele, predvsem pohodništva, sta pritegnila vsesplošno pozornost. Slovensko stojnico je naenkrat obstopila množica ljudi z vsega sveta in z zanimanjem spremljala nastajanje slike. »Barvat so se prihajale tudi 70 let stare gospe. Neka Italijanka mi je pokazala modrico na roki, ki jo je staknila med delom na vrtu. Ko sem ji čeznjo naslikala vrtnico, so se ji usta razlezla v širok, hvaležen nasmeh. Tudi otroci so bili pripravljeni po uro in pol potrpežljivo čakati, da pridejo na vrsto. Ko poslikaš telo, je vse sejmišče tvoje. Fant in dekle se lahko samo sprehajata po njem, pa te vidi ves svet.«
Prav zato je bilo toliko večje razočaranje, ko je prišel ukaz iz vrha organizatorjev prireditve, da si mora estetsko poslikano dekle obleči modrček, ker da so »preveč drzni in bi nekateri udeleženci, na primer predstavniki Združenih arabskih emiratov, to lahko razumeli kot provokacijo«.
Toda če nisi drzen, te pri najboljši volji v množici nihče ne opazi, se zaveda Alenka in pretrese še pomen besede »drzen«, ki se ji sploh ne zdi negativen, pomeni le, da si upaš. Daleč od predrznosti, ki bi morda lahko upravičila prepoved iz vodstva Expa. »Poleg tega smo ustvarjali na temo hrana in umetnost, in prav ženske prsi so za otroka prva hrana,« razmišlja umetnica, ki pa ima še en vzrok, da se ji zdi izgovor prirediteljev precej za lase privlečen. Tudi ob dubajski stojnici so bili namreč navdušeni nad njenima živima umetninama, ženske v feredžah so se celo fotografirale z njima. Morda pa je šel vendarle bolj kot poslikane prsi nekomu v nos (pre)velik obisk ob slovenski stojnici ...
Voda vse izmije
Poslikava teles, kakršne se loteva svobode željna umetnica iz Gozda - Martuljka – prav na dan, ko je izšlo »njeno« Delo, je dopolnila 40 let –, je zelo sodobna umetnost. Čeprav so se barvala že pradavna ljudstva, z umetelnimi črtami je bil poslikan tudi 5300 let stari »ledeni človek« Ötzi, je bil njihov namen drugačen. Risbe simbolov, s katerimi so krasili svoja telesa, naj bi jim dajale moč, prinašale uspeh pri lovu, klicanju dežja ali lepega vremena.
Alenkine poslikave so »nadstandard, ki ga ne potrebujemo«, prizna sama, a tudi, da je zanjo vsaka poslikava terapija. Sprosti se, uživa, živi. Idej je polna, še preveč jih je, »življenje pa eno samo«, se našobi. Ko ji Ažbe, fantič, ki v zavetju gozdnega hladu teka okoli nas z gumijasto zeleno kačo v rokah, pove, da bi rad imel eno še na obrazu, se slikarka, kot bi trenil, domisli, da bo ta kača govorila. Prav do fantovih ust se pod njenimi prsti zvije plazilka in spregovori vsakič, ko jih Ažbe odpre.
Za poslikavo celega telesa porabi od dveh ur do petih, odvisno od zahtevnosti motiva. Pred časom je od nog do glave »oblekla« fanta, ki je šel na prijateljevo poroko. V baročni srajci, fraku in zlatih hlačah je ženina povsem zasenčil, je izvedela pozneje. To, da se je moral pred srečanjem z Alenko ves obriti, saj na dlake ne more slikati pa tudi grdo bi bilo, za noč slave verjetno ni bila previsoka cena. Kot tudi to ne, da je moral med poročnim rajanjem paziti, da mu ni bilo preveč vroče, saj bi pôt njegovi elegantni opravi zelo škodil. Po vsem tem si verjetno ni težko predstavljati, s kako težkim srcem je po končanem slavju stopil pod prho in pustil, da voda vrhunsko kreacijo dokončno izmije z njega.
Kosovirska duša
Alenka Peternel je vedno hotela biti malo drugačna, početi nekaj posebnega. Zavedala se je, da ima talent za slikanje, čutila ga je kot dar, a tudi kot breme, kot nekakšno zavezo, da mora z njim med ljudi in jim ga dati. Na Prešernov dan pred štirinajstimi leti, torej 2001, je pred gledalci v lokalu v domačem kraju prvič potegnila s čopičem po dekletu, ki se ji je ponudilo za model.
Slikala je že v Šanghaju, kjer je vodila delavnice za otroke, povabili so jo v Karlsbad, avstrijsko zdravilišče s petstoletno tradicijo, da je na nov prizidek k hiši naslikala življenje, kakršno so tamkaj živeli pred tristo leti.
Še eno ljubezen ima naša prijetna sogovornica. Svetlano Makarovič in njene kosovirje. S prijateljico in sodelavko Elizabeto Kejžar sta se domislili, da jih leteče na velikih žlicah za en dan udomačita v Kranjski Gori. »Pisali sva Svetlani, da kosovirje že dlje časa čutiva v sebi in kako zelo veseli bova, če nama pomaga, da jih izraziva,« pove Elizabeta, Alenka pa oponašaje Glalov glas – za malo manj poučene, tako je ime enemu od kosovirjev – pripomni, da se čuti kosovirsko dušo, ne kot človek. Hm, kdo bi jo razumel, umetnico ...
Poleg Pekarne Mišmaš, ki po Elizabetini zamisli že dobro leto stoji v Kranjski Gori in je tudi njun skupni projekt, bosta to soboto otroke in njihove starše prvič povabili še v Kosovirijo, deželo, »kjer ni nobenih zakonov, predpisov, ovir, kjer se vsak lahko svobodno izraža«. Kako si slikarska samoukinja predstavlja njej tako ljubi lik iz fantastične pripovedi, pa smo tako ali tako izvedeli že na začetku našega obiska. Iz zgornje napovedi na naslovnici Dela, pod katero se je tokrat podpisala mojstrica Alenka Peternel.
