Vse se bo svetilo: za spodbudo, veselje in radost

Na slovenskih ljudskih univerzah so v tednu medgeneracijskega učenja pripravili številne dogodke, v Ljubljani so delavnice povezali z adventom.

Objavljeno
24. november 2015 16.23
Izdelava adventnih venčkov v tednu medgeneracijskega učenja,Ljubljana Slovenija 23.11..2015 [Ročna dela,adventni venček]
Helena Peternel Pečauer
Helena Peternel Pečauer
Skoraj dvajset dam različne starosti je sedelo za dolgo mizo, na njej pa je bil nakopičen svetleč in dišeč material. Stiroporasti obroči, raznobarvni papir, žaklovina, okrasni trakovi, cimetove paličice, janeževe zvezde, storži – vse, kar sodi k tradicionalnemu božičnemu okrasju. Gospe, brezposelne, upokojenke, migrantke, so spretno ovijale obroče in sproščale svojo domišljijo.

Zveza ljudskih univerz Slovenije je v teh dneh pripravila teden medgeneracijskega učenja. Vseh 19 centrov je po vsej Sloveniji pripravilo različne dogodke, mi smo obiskali delavnico na ljubljanskem Javnem zavodu Cene Štupar, kjer so se udeleženke lotile izdelave adventnih venčkov.

Ob ročnem delu je bilo veliko priložnosti za klepet. Gospa Jeluša Klara je svoj adventni venček zasnovala v zlati barvi. »Ja, vse se bo svetilo. Za spodbudo, veselje in radost,« je opisala zamisel za svoj izdelek. Povedala je še, da je na delavnice centra Cene Štupar začela hoditi letos poleti: »Bila sem brezposelna in na zavodu za zaposlovanje so mi svetovali obisk. Bila sem presenečena nad strokovnostjo njihovih programov. Sem redna gostja različnih predavanj, izobraževanj, delavnic. Udeležila sem se tudi podjetniške akademije DPlac, spoznala veliko novih ljudi, ki so po stroki ekonomisti, tako kot jaz, in s ponosom lahko povem, da smo ustanovili podjetje. To je bila zame lepa odskočna deska. V nekaj mesecih sem pridobila veliko uporabnega znanja. Izkoristila bom vse tečaje, saj so zelo motivacijski, organizatorji pa prijazni. Prej sploh nisem vedela, da kaj takega obstaja. Moraš pa biti odprt za novosti. Če nisi odziven, ne moreš pričakovati, da ti bo lepo življenje kdo pripeljal na dom.«

Na delavnico zaradi otrok

Blizu nje je s svojo domišljijo venček ovijala gospa Hadija, migrantka iz Črne gore. Že deset let z možem in dvema otrokoma živi v Sloveniji. »V center sem prišla, ker sem nepismena. Rada bi se naučila brati in pisati. Druženje mi veliko pomeni, zato sem tudi danes tukaj. V Črni gori ne poznamo venčkov. Drugače praznujemo. Zaradi otrok – hči je v šoli, sin še v vrtcu – bi rada pripravila vzdušje, kot so ga vajeni njuni vrstniki. Mi sicer praznujemo bajram, prav tako obdarujemo in delamo okraske. Iz papirja izdelamo rože, ki jih poklonimo najdražjim. No, na takšnih delavnicah se od drugih žensk učim vaših običajev, jaz pa njim pomagam s kakšno svojo izkušnjo,« je povedala. Venček, ki ga je natančno in zagnano izdelala na delavnici, bo našel mesto na domači mizi. »Da bo mož videl, kaj sem naredila,« je dodala, »pa tudi otrokom bi rada pokazala, česa se je mamica naučila.«

Saša Vrbančič je na Ljudski univerzi Cene Štupar predavateljica. Na delavnici ni nič izstopala. Prav tako kot druge obiskovalke se je lotila venčka. Idejno je pomagala pri pripravi dogodka, sicer pa so pod njenim vodstvom že potekale delavnice izdelave sveč, naravnih mil in drugih okraskov. »V okviru medgeneracijskega učenja predavam na osnovni šoli za odrasle, a se z veseljem udeležujem tudi takšnih delavnic. Mislim, da so srečanja zelo koristna, močno so mi prirasla k srcu pa tudi drugi radi prihajajo. Nikoli se ne zgodi, da ne bi mogli izpeljati delavnice, ker ne bi bilo interesa.« Na svoj venček je najprej ovila juto, nanjo nalepila orehe in storže, za dodaten okras pa je še izbirala med različnimi barvami svetlečih trakov.

Tudi Mateja Gabrijel je z Ljudsko univerzo Cene Štupar povezana tesneje kot druge udeleženke delavnice. Ravno Saša je poskrbela, da je Mateja postala aktivnejša. »Ostala sem brez službe in se znašla tu. Sodelovanje je raslo in zdaj kot prostovoljka sodelujem pri organizaciji različnih delavnic,« je opisala svoje delo in nadaljevala: »Zlasti pri ročnih delih me radi uporabijo. Te stvari počnem z veseljem, rada pa se tudi družim.«

Opazila sem, da je ves čas z nasveti pomagala drugim udeleženkam delavnice, zato je bil njen venček še v začetni fazi. »Ampak zamisel že imam. Vse bo naravno, v barvi cimeta. Upoštevala bom vse zahteve, ki jih mora izpolnjevati adventni venček. Ta ima sporočilo, to je naša dediščina. Ne smemo pozabiti na štiri svečke in vsako adventno nedeljo prižgati novo,« je poudarila Gabrijelova.

Novo znanje in izkušnje

Petra
je bila najmlajša udeleženka delavnice. Vprašala sem jo, ali tudi ona čaka na službo. »Ne, jaz jo iščem,« je poudarila. Kot druge je tudi Petra na ljudsko univerzo prišla po dodatno znanje, ki bi ji lahko pomagalo do dela, toda »na delavnicah se tudi sprostim in srečujem z ljudmi, ki so v podobnem položaju. To mi veliko pomeni. Niso le iz moje generacije, veliko je starejših in od njih črpam izkušnje, ki bodo tudi meni lahko prišle prav v življenju. Ker še nikoli nisem izdelala adventnega venčka, sem zgrabila za priložnost in danes sem tu.« Verjetno je bila prav mladost tista, zaradi katere so z njenega venčka razposajeno viseli pisani trakovi. »Kar sproti si zmišljujem. Na mizi je polno vsega. V venček bom vključila, kar se mi bo zdelo najprimernejše. Upam, da mi bo uspelo izdelati vsaj dva, ker bi enega rada pustila za razstavo, drugega pa odnesla domov.«

Organizatorka izobraževanja odraslih Dragica Glažar pravi, da je »prav izmenjava znanja med generacijami bistvo našega delovanja. S svojim delom bi radi presekali stereotipe o starejših, brezposelnih, priseljencih. Zdaj že tradicionalni teden medgeneracijskega učenja na ljudskih univerzah je namenjen tudi ozaveščanju ljudi, da obstajajo potrebe po sodelovanju različnih generacij in tudi možnosti zanje. Morda kje na podeželju to poteka spontano, v urbanih okoljih pa se je ta vez izgubila.«

Delavnico izdelovanja adventnih venčkov si je prišel ogledat tudi Bojan Hajdinjak, direktor JZ Cene Štupar. »Še zlasti pozorni smo do ranljivih skupin odraslih, kot so Romi, osipniki, zaporniki, migranti in starejši odrasli, zato se trudimo programe usklajevati z njihovimi potrebami. Zelo sem ponosen na osebje naše ustanove, ki te tečaje in delavnice vodi. Lani jih je obiskovalo kar dva tisoč ljudi. Želimo si, da bi v prihodnje takšen center deloval vsak dan, vsaj po deset ur. Tu mnogi dobijo novo znanje in priložnosti za samozaposlitev. Trenutno je, denimo, najbolj aktualno področje zeliščarstvo. Tudi v mestih. Največje zadovoljstvo pa je, ko vidimo srečne in zadovoljne udeležence programov. Prav to je smisel in cilj izobraževanja za odrasle,« je poudaril.

Tisoč medgeneracijskih dogodkov

S tem se je strinjal tudi generalni sekretar Zveze ljudskih univerz Slovenije, Igor Kotnik, ki je dodal: »Centri medgeneracijskega učenja, ki delujejo pod okriljem slovenskih ljudskih univerz, novembra praznujejo že tretjo obletnico začetka delovanja. V tem času se je v sklopu vseslovenskega projekta zvrstilo več kot tisoč medgeneracijskih dogodkov. Želimo si, da bi se projekt usidral v srca vseh generacij in uspešno živel še naprej, tako na nacionalni kot tudi na lokalni ravni. V Zvezi ljudskih univerz smo prepričani, da je ravno znanje človekov največji in najdragocenejši kapital, ki vpliva na polno in aktivno življenje v vseh življenjskih obdobjih. Tega se zavedajo tudi naši obiskovalci, saj se jih v različne programe ljudskih univerz vsako leto vključi več kot 110.000.«