Tiskane izdaje
Žalostna zgodba mesta L'Aquila je za domačine tragična, med razsežnostmi opustošenja pa niso bili le porušeni ali močno poškodovani zgodovinski objekti in stanovanjske stavbe.
V ljudeh je po strašnem potresu ob odnosu lokalnih, regionalnih in predvsem državnih oblasti zamrl občutek, da so del skupnosti, da so del skupne države, ki jim bi morala (saj je tudi zato ustanovljena država) pomagati v nesreči.
Slovenski pregovor pravi, da prijatelja spoznaš v nesreči. Domačini iz L'Aquile so spoznali, da država ni njihov prijatelj, je povedala receptorka Carla v prenočišču, kjer sem spal. Pred odhodom proti Rietiju mi namreč ni dalo miru opustošenje, ki je še šest let po tragediji tako očitno v mestu, ki je imelo pred nesrečo okoli 75.000 prebivalcev.
Receptorki, ki je odlično govorila angleško, sem zgolj navrgel ugotovitev, da je mesto šest let po nesreči eno samo veliko gradbišče, dobil pa sem prepričljivo izpoved domačinke.
Clara, receptorka pred hotelom v L'Aquili. Foto: Blaž Račič/Delo
Očitno sem z izjavo zadel žebljico na glavico, saj je Carla začela pripovedovati kako so se oblasti začele lotevati problema oziroma so si ga ob siceršnjih menjavah na političnih funkcijah zgolj podajali kot vroč kostanj, nihče od odgovornih pa se dolgo časa ni zmigal.
Nekdanji premier Berlusconi je za francosko televizijo celo izjavil, da je L'Aquila po nesreči že urejena in obnovljena, je razočarano ugotavljala Carla, ki ne more verjeti, da politiki tako lahkotno lažejo.
Veliko Carli nisem mogel pomagati, a sem obljubil, da bom o žalostni zgodbi njihove L'Aquile poročal.
Po dobri uri debate s Carlo, ko sva spila še kavo, sem se le odpravil naprej. »Po včerajšnjem vzponu na 1.300 metrov visok prelaz v Apeninih bi se moral danes le še spuščati«, sem razmišljal, a me je prodajalec v kolesarskem servisu, kjer sem se ustavil in kupil lepilo za gumo, »potolažil«, da me pred spustom čaka še osem kilometrov kolesarjenja v breg.
Še en prelaz.
»No, če sem zmogel včeraj, bom zmogel še danes,« sem se prepričal in odkolesaril v breg. A vzpon ni bil prezahteven in niti nisem rabil vrteti pedal v najnižji predstavi. V primerjavi z vzponom prejšnji dan, ki je bil zelo dooolg, je bil ta dan znosen.
Bolj kot vzpona pa sem se veselil 15-kilometrskega spusta do Rietija, ki ga je tudi napovedal prodajalec in res sem ga dočakal. Kolo je letelo proti dolini, usta pa mi je kar vleklo v nasmeh, saj sem se lahko brezskrbno ogledoval po okolici z zelenimi planinami, pri čemer mi praktično ni bilo več treba vrteti pedal.
Pokrajina je bila podobna naši gorski pokrajini z zelenimi planinami in širnimi gozdovi, pa skorajda nenaseljena. Spusta je bilo po dobre pol ure konec, pa tudi želodec se je že oglašal, da je čas za kosilo. V obcestni gostilni v Antrodocu sem se ustavil in pojedel ter razmišljal, da bi lahko še malo počil kje ob poti. Jezerce v eni od vasi me je zvabilo k sebi.
Poležaval sem pod lipo, ko sem bolj slučajno kot ne preveril, kako polna je prednja zračnica. Skoraj prazna je, sem ugotovil in zato spet hitro krenil do Rietija, kjer sem se nadejal, da bom lahko kupil novo zračnico, saj s to, ki jo je prejšnji dan zakrpal Giulio v L'Aquili, nekaj ni v redu.
Odbrzel sem do Rietija (na srečo se je cesta zlagoma spuščala), kjer sem na servisu kupil novo zračnico, med menjavo pa sem v gumi na kolesu odkril skrivnost puščanja zraka iz zračnice: slab centimeter dolg košček žice, ki ga na prvi pogled ni bilo mogoče opaziti, s tipanjem pa sem le odkril, kje tiči problem.
Rieti je od Rima oddaljen dobrih 60 kilometrov in bi ga lahko dosegel naslednji dan, a sem se kljub vsemu odločil, da pot nadaljujem. Spustov očitno še ni bilo konec, saj sem kmalu spet drvel v dolino z več kot 40 kilometri na uro. Desetkilometrski spust se je končal v manjši gozdnate globeli, iz katere je bilo treba odkolesariti še v breg. Po skupaj 85 kilometrih kolesarjenja ta dan, je bilo treba najti prostor za nočitev.
»Hotel« sadovnjak.
Kot običajno, ko iščem prostor za nočitev, sem z glavne ceste zavil na stransko cesto, s stranske na kolovoz in kar naenkrat sem se znašel v sadovnjaku češenj (žal je njihov čas za letos že minil in sem našel le še nekaj suhih in črnih primerkov tega sladkega sadeža).
Pred baziliko sv. Petra.
»Očitek« Italijanom, da mi hočejo vsiliti svojo pot v Rim, se je naslednji dan, v nedeljo, pokazal za utemeljenega. Pot iz Rietija me je namreč pripeljala v večno mesto in brez težav sem našel Vatikan.
Chiara z družicami.
Ravno, ko sem iskal mesto, kjer bi se čim bližje baziliki sv. Petra skupaj s kolesom postavil pred objektiv, me je za tarčo izbrala skupina deklet. Chiara, kot je kasneje razložila, se bo v kratkem poročila.
Poziram skupaj s Chiaro, bodočo nevesto.
Ker je njen fant kolesar, bi se rada slikala z mano in s kolesom, je dejala, njene družice pa so se s komentarji očitno zelo zabavale.
Dogodek me je spomnil na srečanje s skupino Italijank, ki sem jih srečal na koncu mojega kolesarskega potovanja po Franciji, pred notredamsko cerkvijo v Parizu.
Tam mi je bodoča nevesta v spremstvu družic prepevala eno od tradicionalnih italijanskih ljubezenskih pesmi in je tudi pozirala z mano, tudi tokratno srečanje, v svetem mestu, pa je bilo zelo podobno. Naključje?
Razglednice smo nekoč z morja vedno pisali domov, da so starši vedeli kaj se dogaja z nami. Danes sodobna tehnologija nadomešča razglednice, a se je kljub vsemu obrestovalo, da sem na pot s sabo vzel tudi pisalo iz titana, ki mi ga je pred potovanjem na preizkus dal Jeseničan Boštjan Jevnik, ki ga je tudi izdelal. Kot je dejal, se šele na potovanjih pokaže, ali je material pravi; pa naj bo to pisalo ali pa človek, dodajam jaz. No, zdaj mi je le prišel prav, da sem domov poslal razglednico iz Vatikana.
Vatikana sredi Rima ni bilo težko najti. Znajti se po križem kražem zgrajenih rimskih mestnih ulicah pri iskanju kampa, pa je bila že skoraj misija nemogoče. Kje kamp je, sem približno vedel, a sem se večkrat v negotovosti ustavil. Končno sem ga le odkril in se pripravil za enodnevno odkrivanje svetega mesta.
***
Dopoldan sem se po eni od rimskih cestnih vpadnic (Aurelia) pripeljal do Vatikan, kjer je bila ravno maša. Del sem jo skupaj z mednarodno zelo pisano množico turistov spremil v prenosu, ki so jo prikazovali na velikih ekranih.
Takrat mi je postalo jasno, zakaj s papežem ta dan ne bom pil kave, kot sem se pred odhodom na potovanje šalil med kolegi. K maši, v kateri so tudi zelo ubrano peli, so namreč prišle lepo oblečene »velike živine«, torej pomembni ljudje, da prisluhnejo papežu - tako res ni imel časa za kavo. Pa kdaj drugič.
