Tiskane izdaje
Lepote slikovite italijanske pokrajine Toskane slovijo daleč onkraj meja Italije, zato ne presenečajo množice turistov iz vsega sveta v vseh večjih mestih, denimo v Sieni ali v še slavnejših Firencah.
A je za kolesarja, kakršen sem sam, potovanje zanimivejše takrat, ko se podoba pokrajine počasi spreminja in Chianti je prav takšen, lahko bi mu rekel celo manjši kolesarski raj.
Sicer se cesta ves čas ali vzpenja ali spušča in mora biti zato kolesar primerno pripravljen. Kljub vsemu pa so me razmere (termometer je prav v Sieni pokazal 38 stopinj Celzija) prisilile, da sem jim prilagodil potovanje.
Tako sem se na pot odpravil zgodaj zjutraj, da sem ujel čim več jutranjega hladu in je bilo kolesarjenje manj naporno in bolj prijetno. Zato sem moral opustiti zamisel, da bi v kateri od gostiln v toskanski vinorodni deželi Chianti (ki slovi z istoimenskim rdečim vinom), skozi katero sem se vozil, preživel čas kosila. Vročina je pač terjala, da sem zjutraj in dopoldan odkolesaril, kolikor sem za kateri dan predvidel, saj je bilo popoldan ali zvečer kolesarjenje zaradi vročine nemogoče. No, lahko bi kolesaril tudi takrat, vendar bi bili napori zaradi vročine prehudi, s tem pa bi bilo preveliko tudi tveganje, ki sem se mu rajši izognil (v senci in s hladno pijačo).
Po dopoldanskem vrtenju pedal skozi Chianti in po okoli 70 prevoženih kilometrih sem še pred poldnevom prispel do središča Toskane, Firenc.
Ponte Vecchio v Firencah. Foto: Blaž Račič/Delo
Kmalu po prihodu v mesto sem opazil usmerjevalno tablo za kamp, ki stoji nedaleč stran od znamenitega razgledišča nad Firencami Michelangelo, a se je nato tabla izgubila, zato sem do kampa bolj kot s pomočjo usmerjevalnih tabel prišel s pomočjo ljudi. Še najboljše se je izkazal taksist (ki mora mesto tako ali tako poznati kot lasten žep) in me je usmeril do želenega cilja, medtem ko policist s svojim poznavanjem mesta ni bil tako prepričljiv. Kamp sem le našel, tamkaj pa tudi prho in mrzlo malo pivo (za tri evre). Ja, odleglo je.
Dan sem izkoristil za počitek, poležavanje, hlajenje v senci in pisanje dnevnika, medtem ko sem si ogled mesta, ki je posebej zaslovelo (in po čemer slovi še danes) v času renesanse, ko so tamkaj vladali Medičejci, prihranil za naslednji dan.
V Firencah, ki veljajo tudi za sladoledno prestolnico Italije, se je treba ustaviti tudi v eni od številnih sladoledarn.
Za ogled mesta bi bil morda primernejši kateri drugi dan, ko Firence niso povsem polne turistov. A je bil moj čas za počitnice odmerjen vnaprej, zato se posebej ne morem pritoževati. A sem videl številne znamenitosti, ki bi jih ob kateri drugi priložnosti spoznal in si jih ogledal podrobneje.
Zdaj pa sem rajši zavrtel pedala in se spet začel vzpenjati po cesti proti Apeninom. Zjutraj sem hitro vstal in pozajtrkoval, saj je bilo pred mano skoraj 50 zelo zahtevnih kilometrov. Začelo se je z desetkilometrskim vzponom in nekaj kilometrski spustom, da sem prišel v Borgo San Lorenzo, od koder mi je do najvišje točke na tem delu poti, prelaza Colla de Casaglia, 913 metrov nad morjem, ostalo še več kot 20 kilometrov.
Na kolesarskem potovanju eden najlepših razgledov na pokrajino po spustu s prelaza Colla.
Ker se je sonce neusmiljeno dvigalo na nebo, skupaj s tem pa so rasle tudi temperature, sem hitel (kolikor se je pač v hrib dalo hiteti). Spet je kot za stavo tekel pot, a sem se v zadnjih dneh že tako utrdil, da posebnega napora zaradi teže kolesa in opreme nisem več čutil. Vozil sem pač toliko, kolikor sem zmogel.
Po krajšem poitku in malici še poziranje na vrhu prelaza.
Počasi se daleč pride in tudi na vrh prelaza sem prikolesaril, čeprav me je že precej »kuhalo«. Kratek oddih, malica in kava ter obvezno fotografiranje pred spustom v dolino, na jadransko stran Apeninov, proti Ravenni. Čeprav se je ura že približevala poldnevu in je bila pripeka huda, je spust predstavljal svojevrstno (kolesarsko) naslado.
Sedel sem namreč na kolesu, občasno stiskal ročici zavor in se vsake toliko časa, ko se mi je zazdel lep razgled, ustavil (za kakšno fotografijo). Spust je bil skupaj dolg več kot 30 kilometrov (včasih bolj položen, občasno bolj strm).
Pri tem sem kmalu po spustu z vrha ob cesti opazil manjšo reko, za katero sem upal, da bo njena voda primerna za ohladitev. A posebne ohladitve reka ni ponudila, saj je bila za gorsko reko precej topla, kljub temu pa sem popoldan prebil ob vodi in v senci.
Pokrajina pred krajem Brisighella.
Prav sredi spusta in tik pred krajem Brisighelo, kjer sem si privoščil večerjo, je števec na kolesu zabeležil tisoč prevoženih kilometrov po italijanskih cestah, odkar sem nanje zavozil v Anconi. Ob tem občutim zadovoljstvo, hkrati pa tudi nekakšno zaskrbljenost, ker bo potovanja kmalu konec - začela se namreč še zadnja tretjina poti.
Spustil sem se že skoraj do morja, ki ga za zdaj čutim le po usmerjevalnih tablah na cesti. Te vabijo v bližnja počitniška letovišča ob delti reke Pad, ki se tamkaj izliva v Jadransko morje, medtem ko morja še nisem uzrl. Gotovo ga bom prav kmalu.
