Tiskane izdaje
Zaradi visokih temperatur zraka, ki na soncu sežejo tudi čez 40 stopinj Celzija, sem moral način potovanja s kolesom po italijanski Toskani prilagoditi.
Tako zjutraj vstanem kolikor se da zgodaj, čim hitreje pozajtrkujem in se odpravim naprej, ko so temperature še primerne za vožnjo. Iz Semproniana, kjer sem prenočil, sem zjutraj nadaljeval pot proti Sieni. A kot sem se že navadil, se je tudi tokrat jutranje kolesarjenje začelo z vzponom.
A so zame jutranje ure, ko narava še spi (skupaj z njo pa tudi Italijani), najlepše za kolesarjenje. Po lokalnih cestah, kjer se vozim, so tako ali tako povsem prazne in zgodaj dopoldan lahko vse avtomobile, ki sem jih srečal v teh odročnih krajih, preštel na roke obeh rok. Pravzaprav to zame pomeni kolesarski raj. Temperature so prijetne, prometa zelo malo, razgledi odlični.
Pokrajina. Fotografije: Blaž Račič
Po nekaj kilometrih sicer ne preveč zahtevnega vzpona sem končno le dočakal tudi spust in sem se vsaj malo pohladil. Kljub temu da sem vozil po skorajda neobljudenih krajih, me je »sredi ničesar«, sicer pa kakšnih deset kilometrov pred krajem Arcidosso presenetila nekakšna tovarna, ki sem jo opazil v daljavi. Ko sem se ji približal sem ugotovil, da gre za elektrarno, ki jo poganja termalna energija. Velika Italija s 60 milijoni prebivalcev ima velike potrebe po električni energiji in izkoriščajo vse vire, sem razmišljal.
Če se na območju narodnega parka Gran Sasso, ki sem ga prevozil pred dnevi, bral zapise okoljevarstvenikov, ki so se pritoževali, da tudi na območju narodnega parka izkoriščajo moč vode, z akumulacijskimi jezeri pa preoblikujejo tudi naravno okolje (tamkaj namreč leži največje akumulacijsko, torej umetno jezero v Italiji, mi je kasneje v L'Aquili razložila Carla), se zdi, da so energetiki v primeru gradnje elektrarne na termalno energijo pokazali več smelosti. O tem, da gre za termalno območje, me ni spomnila le elektrarna, ampak tudi vonj po gnilih jajcih, torej žveplu, ki sem ga zaznal med vožnjo in me je spomnil na termalno kopališče Saturnia.
Pitje Chiantija je očitno navdušilo tudi kolesarske navdušence v istoimensko pokrajini.
Z elektrarno si nisem več delal opravka in sem pot nadaljeval proti Arcidossu. Spust z več kot 800 metrov nad morjem (na tolikšni nadmorski višini namreč stoji elektrarna) v kraj, ki me je spomnil na Kropo, je bil enkraten, saj je s kolesom »letelo« kot za stavo. Ravno prav, da sem se nekoliko pohladil, saj sem med vožnjo skozi Arcidosso zagledal nekaj, kar sem iskal že dolgo časa. Brivnico namreč.
Na kolesarska potovanja ne vzamem pribora za britje, zato izkoristim priložnost, če se le ponudi, da to opravijo mojstri. Očitno pa dejavnost peša, saj so me doslej še največkrat brili starejši gospodje. In tudi v Arcidossu sem ravno opazil brivnico in na hitro zavrl. Brivnica je bila sicer odprta, brivca pa nikjer. A še preden sem se skobacal s kolesa, mi je naproti že prihajal starejši možakar. Angleško ni govoril, zato sem mu kar z rokami razložil, da bi se obril. »Tutti?« je vprašal. Seveda, vse do zadnje dlake je treba obriti, sem bil zadovoljen. V dobrih desetih minutah je mojster opravil svoj posel, ta čas pa sem mu, kolikor se je dalo, razložil, kdo sem in kaj počnem v Italiji.
Z novim videzom in brez brade sem se odpravil naprej. Ker sem skozi Arcidosso peljal skozi stari del mesta, sem očitno zgrešil križišče, na katerem bi moral zaviti proti Sieni, da bi se je približal po cesti z vzhoda. Tako me je cesta po res dolgem spustu v toskansko nižino nagradila z enkratnimi razgledi, pa tudi kolesarjenje po tamkajšnjih gričkih je bilo enkratno.
Sejalec po toskansko - na krožišču v kraju Strada in Chianti.
S prihodom v Paganico, majhen kraj 25 kilometrov severno od Grosseta in 50 kilometrov oddaljenega od Siene, se je kolesarjenje za ta dan končalo. Ura še ni bila poldan, vročina pa je bila neznosna in na srečo sem v bližini našel manjši bazen. Enkratno olajšanje za ves dan, ki sem ga porabil za poležavanje in branje knjige.
Zvečer so se na nebu nabrali nevihtni oblaki, ki pa kaj več kot nekaj minutnega naliva niso zmogli iztisniti iz sebe, še manj pa ohladiti ozračje, tako da je bil večer še naprej precej soparen. Enako je bilo tudi jutro, ko sem spet krenil naprej proti Sieni.
Kljub rani uri me je že kmalu začel oblivati pot, ki se je stopnjeval na zahtevnem vzponu, ki sem ga »odkril« na eni od stranskih cest. Kot da bi hotel prevoziti prav vse klance v Italiji, sem razmišljal. Ker sem na vzponu ostal povsem brez vode, sem se ustavil pri eni od hiš v prvi vasi, kjer so mi dali vodo, domača gospa pa me je povabila, da naj se grem namočit v še en termalni vrelec žveplove vode, ki ga lahko najdem takoj za vasjo. Če bi bilo to sredi zime, bi se gotovo šel pogreti, sredi poletne vročine pa me topla voda prav nič ni mikala in sem se enostavno le peljal mimo lokalnega termalnega kopališča.
Opoldanski prihod v Sieno so zaznamovali domačini. Ravno dva dni pred mojih prihodom so namreč v središču mesta tekmovali na vsakoletni tradicionalni tekmi s konji, ta dan pa so mestno središče na zanimanje številnih turistov zavzeli podporniki zmagovalca, ki so ga v sprevodu s petjem pesmi, žvižganjem na piščalke, vihanjem zastav, pospremili v mestno središče. Termometer ob lokalu na slikovitem mestnem trgu je kazal celih 38 stopinj Celzija, kar je bil razlog za iskanje sence in primerne osvežitve.
Slikovit osrednji mestni trg v Sieni
Med kroženjem po mestu sem naletel na Novozelandca Wayna, ki podobno kot jaz Italijo odkriva s kolesom. A za Italijo in Italijane ni našel veliko lepih besed. Strinjala sva se, da imajo bogato zgodovino in dobro hrano, vendar pa po cestah vozijo divje in za kolesarja nemalokrat nevarno. Kljub dobri hrani in vinu se je Wayne že odločil, da Italijo čim hitreje zapusti. Italijani so arogantni in ti dajejo občutek, da si vreden le toliko kot je debela tvoja denarnica, je ugotavljal.
Izjavo, da imajo dobra vina, je podkrepil s primerom. Iz vrečke, ki jo je imel obešeno čez ramo, je izvlekel najprej eno steklenico vina, nato pa še eno. K povabilu, da kljub vročini v senci tamkajšnjega trga pred slikovito cerkvijo, spijeva še kozarček, pa je iz vreče zvlekel še dva plastična kozarca. »Kozarca sicer nista primerna glede na vsebino, a bosta vseeno bolje kot nič,« je dejal. Skupaj sva nazdravila, po slovensko »na zdravje« in po angleško »cheers«.
Z Novozelandcem Waynom sva nazdravila z dobrim vinom.
Po slovesu sem popoldan že hotel nadaljevati potovanje, vendar sem ga moral nekoliko odložiti. Počila je namreč napera. Na mojo srečo je počila na sprednjem kolesu tako, da sem jo razmeroma hitro lahko zamenjal, pot pa sem lahko nadaljeval proti Firencam, središču Toskane.
Firence
