Vse steze vodijo v Rim: Bolj kot cilj je pomembna pot  

Kolesarsko potovanje po Italiji se je iztekalo, a sem si kljub zavedanju, da je vsega lepega enkrat konec, za konec prihranil enega najlepših delov poti.

S kolesom sem se iz Dignana ob reki Tagliamento proti Julijskim Alpam na skrajnem severovzhodu Italije odpeljal z mešanimi občutki. Na svoj način sem se veselil, da se vračam domov in med domače ljudi, saj sem jih po tritedenskem kolesarjenju po Italiji že (priznam) majčkeno pogrešal, malo pa tudi zato, da se bom lahko odpočil.
Po svoje pa sem bil žalosten, saj sem se zavedal, da se nepreklicno izteka moj najbolj pustolovski del leta. Na kolesarskem potovanju je namreč glava bolj ali manj neobremenjena z dnevnimi (predvsem službenimi, stresnimi) obveznostmi: v njej je veliko prostora za uživanje ob dobri hrani in pijači, (zame) novoodkritih krajih, razgledih na bližnjo in daljno okolico, za nova spoznanja, sklepanje novih poznanstev z zanimivimi ljudmi.

Kljub utrujenosti, ki se mi je po tritedenskem sedenju na kolesu, ki ga bremeni 30-kilogramska prtljaga, že prijela, sem se z veseljem pognal proti goram in slikoviti pokrajini, ki so jo obetali razgledi z nižine ob reki Tagliamento. Nekoliko me je sicer skrbelo, saj se je ravninski svet počasi začel dvigovati. Vendar se cesta ni pretirano vzpenjala in je bila do kolesarja zelo prizanesljiva, zahtevnejših klancev pa niti ni bilo. Za nameček je z juga pihal še veter in polnil kolesarska »jadra« tako, da sem (sicer počasi) lepo napredoval in po zadnjem večjem kraju na ravnini, Gemonom, le zapeljal v alpsko dolino. Novozgrajena kolesarska steza, ki sem jo odkril po priporočilih italijansko govoreče natakarice v Gemonu, je obetala s prometom neobremenjeno kolesarjenje, a se je že pri Venzonu, nekaj kilometrov severno od Gemone, steza končala. Potovanje sem moral nadaljevati po cesti, torej tako, kot sem prekolesaril največji del Italije. Po nekaj kilometrih kolesarjenja po cesti ob reki Felli, ki so jo »za svojo« vzeli predvsem številni motoristi, se je ob kraju Resiutta, kjer se na vzhodni strani odpre dolina Rezija, spet pojavila kolesarska steza.

Očitno sem odkril kolesarski raj, saj sem na kolesarski stezi, ki so jo Italijani zgradili na trasi nekdanje, zdaj opuščene železniške proge (pred leti so namreč zgradili novo, sodobno dvotirno progo za velike hitrosti, ki se proti Pontebbi, Trbižu in naprej proti Avstriji prebija skozi številne predore) srečeval številne kolesarje, mlade, stare in vse tiste vmes, pa tudi kar nekaj kolesarskih popotnikov, kakršen sem sam. Še najbolj zanimiva se mi je med temi zdela številna nizozemska družina. Na enem od mostov sem se namreč ustavil ob okoli 50 let starem kolesarju, ki je opazoval slikovito dolino, kolo pa je imel oprtano podobno kot jaz. Na vprašanje, od kod je, je odgovoril, da je iz Nizozemske, na vprašanje, kam potuje, pa je z zame nerazložljivim nasmeškom na obrazu odvrnil, da potuje le do prvega kampa. Namesto njegovega dodatnega odgovora se je pojasnilo dobesedno pripeljalo izza ovinka. Najprej kolesarka z torbami na kolesu (žena), potem pa še štiri najstnice, ki so na kolesih prevažale najnujnejše stvari. Ja, tako preprosto zna biti tudi družinsko kolesarsko potovanje, sem razmišljal po tem, ko smo se razšli − oni na jug in proti morju, jaz na sever in proti domu. Zavore so vedno v glavi. Ko zbereš pogum, se odločiš in se odpraviš od doma, potovanje s kolesom postane pustolovščina, ki rada riše nasmeške na obraz(e). In to se je kazalo tudi na obrazu pripadnika verjetno najbolj kolesarskega naroda v Evropi.

Kolesarjenje po kolesarski stezi je bilo pravi užitek, saj mi ni bilo treba skrbeti za nevarne voznike avtomobilov, ki jih v Italiji ne manjka, hkrati pa je bila trasa železniške proge speljana tako, da ni bila prav nikjer strma in za kolesarja zahtevna. Tako sem se lahko po mili volji razgledoval po dolini in okoliških gorah, zraven pa sem razmišljal, da bi lahko semkaj prišel kolesarit tudi ob kateri drugi priložnosti, na enodnevni ali dvodnevni izlet. Slikovita bi bila, denimo, okoli 80 kilometrov dolga krožna pot okoli drugega najvišjega vrha Julijcev, Montaža, od Trbiža z vzponom proti Selli Nevei, spustu do manjšega kraja Chiusaforte in po kolesarski stezi nazaj v Trbiž; družina bi lahko kolesarila le po kolesarski stezi, saj je primerna za mlajše ali za slabše pripravljene kolesarje. Morebitni izgovori, da se ne bi vrnil še kdaj, ne pridejo v poštev.

Dolina reke Fella mi je nedaleč od Pontebbe proti večeru ponudila prostor za zadnjo prenočitev na potovanju, alpska reka pa hladno (in hitro) osvežitev, ki je bila po vročem dnevu zelo blagodejna. Sredi noči se je izkazalo tudi, da je alpsko okolje drugačno od okolij, po katerih sem kolesaril v Italiji. Sredi noči me je namreč prebudilo škrebljanje dežnih kapelj, zato sem na šotor (iglu) na hitro namestil še zunanji del šotora, ki me je zavaroval pred dežjem.

Jutro je prineslo osvežitev in utrujenemu kolesarju dodatno nadlogo − veter v prsi. »Zadnji dan je veter povsem nepotreben«, mi je hodilo po glavi, vendar me je pomirila natakarica v prijetnem lokalu, urejenem v nekdanji železniški postaji pred Trbižem, ki mi je jutranjo kavo postregla po slovensko in dodala, da po deževni noči zjutraj vedno zapiha veter, ki pa se kmalu poleže. Že po popiti kavi so se njene besede uresničile, veter je pojenjal, sam pa sem zlagoma nadaljeval kolesarjenje mimo Trbiža in naprej proti Sloveniji.

Ko sem pred tremi leti zaključeval kolesarsko potovanje po Franciji, so me na pariških ulicah prevevali nepopisni občutki in veliko zadovoljstvo. Tokrat sem se vračal domov in zadovoljstvo ni bilo enako. A še vedno ostaja spoznanje, da je bolj kot cilj pomembna pot, ki mi je tudi tokrat omogočila kolesarske užitke, ki jih bom, če se bo le dalo, ponovil še kdaj.