Tiskane izdaje
Ravenno sem pustil na svoji desni in je nisem obiskal, pot pa sem nadaljeval proti severu in delti reke Pad. Naravni park ob delti reke Pad sem prevozil po cesti zahodno od parka, ki je bila precej prazna, pri kolesarjenju pa mi je pomagal tudi veter.
Proti Chioggii in Benetkam sem nato kolesaril po precej prometni cesti imenovani via Romea. Pomembnejše prometnice so nekoliko širše in je ob robu ceste običajno dovolj prostora tudi za kolesarja, kljub vsemu pa sem zaradi gostega prometa moral ostati pozoren. Sredi dneva sem si ogledal slikovito ribiško mesto Chioggia, ki je z nekaj kanali že spominjalo na Benetke, kosilo v eni od gostiln pa so, razumljivo, zaznamovali plodovi morja. Zelo prometno vio Romeo sem kmalu po Chioggi zapustil.
V manjšem kraju Lugheto, kjer sem prespal na turistični kmetiji, pa me je presenetilo sporočilo in vprašanje od doma, če sem dobro. Nedaleč od Benetk se je namreč en dan prej razdivjal tornado, o katerem nisem vedel nič. A že nasledje jutro, ko sem nadaljeval pot proti Benetkam in sem povsem slučajno prikolesaril v kraj Cesare Musatti, sem v živo videl kako silna je lahko moč narave. Avtomobile je veter pometel v reko, podrta ali polomljena so bila številna drevesa in drogovi električne napeljave, precej hiš je ostalo brez streh, nekatere pa je tornado povsem porušil. Domačini, gasilci in drugi reševalci so odstranjevali posledice, številni radovedneži vključno z mano pa smo lahko le nemo opazovali. Med tem sem srečal Antoana in Amandino, mlad francoski par, ki sta bila s kolesi na poti proti Benetkam, Sloveniji in Madžarski. Skupaj smo se nato odpraviliproti Benetkam.
Na enem od križišč v kraju, ki ga je prizadel tornado, nam je vodstvo po lokalnih cestah proti Benetkam ponudil Giovani, ki je v angleščini razložil, da tudi sam rad potuje s kolesom in zato razume, da tujci na kolesih rabijo pomoč. V kratki skupni vožnji je na moje vprašanje zakaj Italijani za razliko od Francozov, ki tudi zaradi kolesrske dirke Tour de France, veljajo za kolesarski narod, Italijani pa kljub Giru di Italia to niso, odgovoril, da se Italijanom načeloma ne da matrati.
Verjetno je tudi v tem razlog, da so v mestih kolesarji redkost in da zato tamkaj kraljujejo mopedisti in avtomobilisti. Giovani nas je kmalu usmeril na kolesarsko stezo proti Mestram in nam zaželel prijetno vožnjo, z Antoanom in Amandino pa smo skupaj nadaljevali pot. Spotoma smo izmenjavali kolesarske izkušnje, priložnost pa sem izkoristil še, da sem izpostavil nekaj zanimivosti, ki jih bosta lahko spoznavala v Sloveniji. V Mestrah tik pred Benetkami smo se razšli, saj sta iskala kamp, sam pa sem nadaljeval vožnjo proti Benetkam.
Po prihodu v Benetke sem spoznal, da tam s kolesom pravzaprav nimam kaj iskati, saj imajo prednost pred vsemi sortami cestnih vozil tradicionalne gondole, čolni in druga manjša in večja plovila. Kljub vsemu sem odkril pot do enega od številnih pristanišč v mestu, kjer sem izvedel, da se lahko s potniško ladjo zapeljem do Punte Sabionni, mestu na rtu nasproti Benetk in da lahko tja pridem iz postajališča za ladje Pieta, nedaleč stran od najznamenitejšega trga v Benetkah, trga svetega Marka. Na mestnem zemljevidu je pot do Piete izgledal relativno enostavna, a se je izkazalo, da je bila pot po beneških ulicah eden najtežjih delov moje poti. Čez številne mostove na poti do Piete, ki imajo zgolj stopnice, sem moral v zgodnjepopoldanski vročini privleči tudi težko kolo, ki ga je oteževala še
gneča turistov z vsega sveta, ki so si ogedovali eno najpomembnejših italijanskih mest in njegove znamenitosti.
Z ladjo sem nato le odpotoval na drugo stran beneškega zaliva in do Punte Sabioni, kjer sem bil "rešen" stopnic in gneče. Spotoma sem na ladji srečal še Avstralca Aarona, ki je s kolesom potoval po Italiji in je pot nadaljeval proti Splitu na Hrvaškem, v kratkem snidenju pa sva podelila najine kolesarske izkušnje. Na vprašanje, zakaj je prišel kolesariti po Evropi (podobno kot Novozelandec Wayne, ki sem ga pred dnevi srečal v Sieni), pa je v smehu dejal, da je Avstrilija za kolesarjenje enostavno prevelika in predvsem dolgočasna, avtomobilisti pa so za kolesarje še bolj
nevarni od Italijanov, je razložil Aaron in dodal, da je Evropa zanj pravi kolesarski raj.
Popoldansko kolesarjenje proti severu je v daljavi že razkrivalo prve obrise gora, ki so se še posebej lepo izrisale ob sončnem zahodu. S tem se je začel zadnji del moje kolesarske poti, gore pa so že naslednji dan postajale vse večje in višje. Pozno popoldan sem prikolesaril v kraj Dignano ob reki Tagliamento, ki leži med Vidmom in Pordenonom. Ko sem dva starejša domačina spraševal za pot proti skoraj sto kilometrov oddaljenemu Trbižu, je "pogovor" (sam sem
bolj kot ne le kimal in dodal kakšno meni znano italijansko besedo) nanesel tudi na razmere v svetu in o težavah mladih ljudi v Italiji in drugih evropskih deželah, ki na račun brezpravnih delavcev na vzhodu sveta ostajajo brez dela, brez zaslužka in s tem le s pičlimi možnostmi preživetja. Še najbolj pa sem se domačinoma prikupil s pogumom, skaterim sta označevala moje kolesarsko potovanje. Ob koncu sta me usmerila proti reki Tagliamento, kjer sem našel enkratno mesto za kampiranje in prijeten kraj za nočitev.
