Z Domišljijo v gozdiček iz Dela in k vodnjaku iz One

»A naš načrt ostane? « je Liliana Benić Drobac, mentorica skupine slovenskih dijakov, po prihodu v prvo nadstropje ene od razstavnih hal beneškega arhitekturnega bienala v Arzenalu, vprašala člane svoje ekipe. »Kupe časopisa bomo postavili ob robu, škarje in lepila pa bodo tam,« je določila smernice za čimprejšnji začetek.

Na delavnico na letošnji 14. arhitekturni bienale v Benetke so Center arhitekture Slovenije (CAS) že drugič povabili avstrijski kolegi iz Binka, avstrijske iniciative za arhitekturo, okolje in izobrazbo, povabilu CAS pa se je tokrat odzvala Waldorfska šola Ljubljana in pod mentorstvom učiteljicev predmetov umetniškega oblikovanja Liliane Benić Drobac ter Boruta Korošca povezala sedem dijakov od 2. do 4. letnika. CAS je na prejšnjem bienalu pripravil delavnico za udeležence mednarodnega simpozija, s katero jih je opomnil na to, kako prostor »vidijo« oziroma občutijo slepi, letošnja delavnica z naslovom Get Involved II paper+ (Postani vključen II, papir+) pa je je od mnogo mlajših udeležencev terjala razmislek o gradnji iz papirja. Navodila pred prihodom v mesto v laguni pa so se glasila: »Zberi veliko časopisov iz svoje države in jih prinesi na delavnico na bienale v Benetke; razmisli o različnih metodah in iz časopisa ustvari modularni element; preizkusi in poišči ustrezen način spajanja; oblikuj in ustvari prostor; razmisli in razpravljaj«.

Nesrečni voziček

Ko so slovenski gimnazijci prispeli na štart, so njihovi nemškogovoreči vrstniki že imeli polne roke dela z nacionalnim in lokalnim tiskom od Süddeutche Zeitunga, Kronen Zeitunga, Bezirks Blätterja in Salzburger Nachrichtena do Die Zeita in Bayerna; časopisne pole so namreč rezali, gubali, lepili in sestavljali z vso vnemo. V prostoru z visokimi stropovi in velikanskimi okni s pogledom proti morju pa je že plavala prva mreža iz tankih časopisnih zvitkov.

Kljub manjši nesreči v slovenskem taboru – točen prihod na štart jim je namreč ukradel zlomljen tovorni voziček, ki očitno ni zmogel dela težkega časopisnega tovora – pa v resnici niso veliko izgubili, saj so se za nastop v Benetkah intenzivno pripravljali deset dni, sta razkrila mentorja. »Največ časa smo porabili za raziskovanje oblik in možnosti, ki jih omogoča in dopušča papir. Šele v začetku tedna pa smo tudi ob pomoči arhitektk Špele Kuhar, Barbare Viki Šubic in Polone Filipič iz CAS dorekli končno idejo. Za osnovni element oziroma gradnik smo določili papirnate zvitke, ki smo jih odvisno od tega, ali so nastali iz Dela ali One, razvili v več dimenzij; ozke, široke, dolge, kratke,« je bila še vedno skrivnostna Liliana in navrgla še ugotovitev, da se časopisne pole med zvijanjem zdijo precej svilnate.

Časopis kot trden gradnik

Na vseh koncih večalo število zvitkov iz časopisa in priloge, in kot je med zvijanjem ob pomoči lesene paličice dejala Neja Zabret, dijakinja 4. letnika, bi bil tako zvit časopis zaradi svoje trdnosti lahko tudi gradbeni material. »Iz njih smo si zamislili drevesa in vodjak, a ker smo projektu nadeli naslov Imagination oziroma Domišljija, si skulpture oziroma instalacijo vsakdo razloži tudi po svoje. Namen imamo zavzeti celo sobo. Kaj sobo, tudi stopnice!« sta bili polni zagona Neja in njena sošolka Lučka Šnofl.

Ko je mimo prišla Christine Aldrian-Schneebacher, predsednica koroškega centra arhitekture ArhitekturSpielRaum, je na glas ugotavljala, da na delavnici ustvarja precej pisana skupost. Iz njene domovine je namreč prišla skupina učencev, starih od 14 do 19 let, ki se od začetka letošnjega oktobra srečujejo vsak drugi teden na delavnicah v enem od avstrijskih arhitekturnih centrov, pred Benetkami pa so se videli zgolj dvakrat, iz Nemčije pa je prišla še bolj heterogena skupina, ki da jo sestavljajo nagrajenci lanskega tekmovanja igrive arhitekture iz celotne Bavarske. In ko je avstrijska ekipa nanizala že kar nekaj blazin iz časopisov in se je medtem močno povečal tudi njihov kup gradnikov iz po šestih trikotnikov, je tako rekoč odbila ura za malico.

Tisti čas so se Benetke že močno kopale v soncu, oblikovalsko dovršen prostor za malico tik ob morju pa je vlil novih moči. Slovenska ekipa se je zdela najbolj pripravljena tudi v tem pogledu, saj je največ poželjivih pogledov predvsem iz avstrijskega tabora požela na račun kopice dunajskih zrezkov, ki jih je večer prej spekla profesorica Liliana.

Poželjivi pogledi na dunajce

Po vrnitvi v stavbo se je delovna vnema še povečala in to je bilo mogoče zavohati tudi v zraku. Tako nemška kot slovenska ekipa sta hiteli sestavljat modularne elemente, trdne in mehke časopisne zvitke, avstrijska pa je največ dela imela z vertikalnim pritrjevanjem blazin ob pomoči vrvic. Časopisni naslovi, kakšni so »Indijansko poletje vabi h kopanju« ali »Življenje je prelepo, da bi se človek predal«, pa so na novo zaživeli tudi v povsem novem kontekstu.

Ko je profesor Korošec v prostor postavil najvišje drevo, je mimogrede navrgel še nekoliko bolj umetniško pojasnilo, da sem niso prišli samo izpolnit svoje naloge, temveč tudi zato, da bi še kaj nenačrtovanega dodali prostoru, ki se ponuja za eksperiment, priložnost, da kdo še kaj novega reče in vidi.

Naposled se je v levem kotu rodil vodnjak življenja ter se proti »Nemčiji« in »Avstriji« razraslo približno 150 na prvi pogled precej belih drevesc, saj so se skrbno izbrane besede Delovih novinarjev med zvijanjem izgubile v belini časopisnega roba, vse skupaj pa je stopilo še v interakcijo z nagubanimi in sestavljenimiskulpturami tamkajšnjim ustvarjalcev. V slovenski ekipi so zadovoljno ugotavljali, da so za 100-odstotno presegli pričakovanja. To so povedali tudi na sklepni debati pod vodstvom Christine Aldrian-Schneebacher, ki je največ besed namenila interpretaciji nemških izdelkov, zlasti organske viseče mreže iz časopisnih zvitkov, ki se je spuščala vse do tal. »V njej lahko prepoznamo tako strop, steno in tla, ki so glavni arhitekturni elementi, lahko pa bi bila tudi streha, ki spominja na val. Govori zelo močan arhitekturni jezik. Vse v prostoru je videti super in je v interakciji z drugimi projekti. Veliko ste eksperimentirali in dodelali danes,« so bile pohvale na račun skupine, ki se je poznala komaj dva dni.

»Vi ste nanizali blazine?« se je naposled obrnila še proti 10-članski avstrijski skupini. »Naša zamisel se je spreminjala vsakih deset minut. Želeli smo nekaj bolj organskega, a smo imeli veliko težav s pritrjevanjem in nameščanjem blazin. Na koncu smo jih povezali z življenjsko potjo, kot so jo poimenovali naši slovenski sosedje,« je povedal eden od fantov. »Te vertikalno lebdeče blazine lahko vidimo kot stebre, vmesne prostore pa kot okna,« je njegov komentar dopolnila še Crhistine, ki se je v interpretaciji poigrala z angleško besedno zvezo pillars of pillows (stebri iz blazin). Ena od deklet pa dodala še svoje občutke, s katerimi se je najbrž strinjala večina: »Čeprav delavnica ni bila mišljena kot tekmovanje, se je sprva res zdelo, kakor da tekmujemo, a zdaj je vse skupaj skupen projekt.«

Vpliv na prostor

Sklepno besedo si je vzela Monika Abendstein iz innsbruškega centra arhitekture, ki je vse skupaj organizirala. Udeležence, ki jih je dan zatem čakal še dan druženja in razpravljanja, je spodbudila k razmišljanju o tem, kako bi vse skupaj nadgradili. »Kot vidite, imamo različne konstrukcijske skulpture. Drevesa, denimo, bi lahko pokrili z blazinami in tako ustvarili nekaj novega. Pokazalo se je tudi, da vam uspele povsem različne paličice iz časopisa; v mreži so mehke, voljne, pri drevesih pa trdne,« je povedala med drugim pobudnica delavnice. Prvo delavnico igrive arhitekture, ki jo je pripravil CAS, ji je na beneški arhitekturni bienale pred dvema letoma uspelo uvrstiti ob pomoči kolega, takratnega kustosa avstrijskega paviljona, upa pa, da bodo z njimi lahko nadaljevali tudi na prihodnjem. Sodelovanje s CAS in drugimi sorodnimi organizacijami iz drugih držav – letos naj bi sodelovala tudi Italija, a jim naposled ni uspelo – pa je logična posledica medsosedskega povezovanja znotraj Evropske unije. Takšne delavnice so pomembna izkušnja za mlade, ki jim v centrih arhitekture želijo približati arhitekturo, jim zbuditi zavedanje in jim dati možnost, da vplivajo na (svoje) okolje. »Ne želimo vzgajati arhitektov, čeprav so med njimi tudi kakšni arhiteturni upi, temveč jim odpreti okno do razmišljanja o prostoru in okolju ter jih ozavestiti, da si je s tem mogoče izboljšati življenje.«

Četudi je takoj po koncu delavnice mladostniška energija zaradi zahtev bienala lahko dobila krila v uničenju tistega, kar so pravkar zgradili, je ostala dragocena in neponovljiva izkušnja s slovite svetovne arhitekturne razstave.