Tiskane izdaje
Dekleta in fantje so zadnjo vajo vzeli zelo resno, a kljub temu so za pogovor z mano delegirali par najbolj zgovornih posameznikov. Da ne bi motili pevcev, smo se umaknili v drug prostor. Urše Šetina v zboru niso pogrešali, ker je »zaradi razvoja življenjskega scenarija« oder zapustila pred dvema letoma, a je z dušo in srcem še vedno apezejevka. »Enostavno začutiš, kdaj je dovolj,« pove. Osem let je uživala v zboru, eno leto je bila tajnica, pet let članica izvršilnega odbora, dve leti predsednica APZ in še dve leti predsednica nadzornega sveta. Organizacijo imajo že od nekdaj zelo temeljito razdelano in vsakdo mora prevzeti svoj kos odgovornosti.
»Kar precej študentskega časa je šlo za te dejavnosti, včasih je bilo precej naporno usklajevati pevske in organizacijske obveznosti, a niti za trenutek mi ga ni bilo žal,« poudari. »Petje je nekaj posebnega. Že od osnovne šole naprej sem bila vključena v zbore, pela sem tudi v Vetru. Zbor je vodila Urša Lah. Takrat je veljalo, da si šel avtomatično v APZ, ko si postal prestar za srednješolski zbor. Morda je na to vplivalo tudi dejstvo, da je v njem tudi Lahova dobila priložnost. Ista dirigentka, enak način dela, prestop je bil zato tudi zame nekako logičen,« opiše svoje začetke in poudari, da ima zbor dušo. »Ni naključje, da smo za geslo jubilejnega leta sestavili verze: Pesem, duša, čas, APZ in jaz.«
Ženitna posredovalnica
Če Urša ne bi pela pri APZ nikoli ne bi imela priložnosti videti toliko sveta. »Spoznala sem veliko izjemnih ljudi. Ustvarili smo mrežo poznanstev, stkali smo prava prijateljstva. Pri mnogih so prerasla še v kaj več. Že od začetka je bilo v zboru menda tako. Priznam, da smo včasih tudi sami poskrbeli, da smo ustvarili kakšen parček, Amorjeve puščice smo izstrelili v pravo smer in v kar nekaj primerih se je prijelo, hahaha« pripomni Urša, Nina Grad, ki je aktualna piarovka zbora, pa zbadljivo doda: »Ja, in ravno s pravo se pogovarjate. Urša je bila prava ženitna posrednica.«
Ta se brani: »No, nič škodljivega nismo počeli. Morda smo včasih kakšno stvar malce napihnili, ampak vedno v dobro para. Mnogi so še danes srečno poročeni, čeprav je od začetka njihove zveze minilo že ohoho let.«
K zboru je prišla ravno v jubilejni sezoni 2006, ko so praznovali 80. obletnico, z odmevnim koncertom v Unionski dvorani. »Potem so me kar hitro vzeli na turneje. Z njimi sem prepotovala vso Evropo, že na začetku amo tri tedne preživeli v Braziliji. Priznam, da je delo na fakulteti kar malo trpelo, a s pridnostjo smo vse nadoknadili. Sčasoma smo, s posredovanjem Univerze in Ministrstva za kulturo, dosegli, da so na mnogih fakultetah, pevcem priznali status umetnika, potem je bilo mnogo lažje,« pove.
A na vajah, nastopih, turnejah se je marsikaj dogajalo, nanizala se je vrsta anekdot. Urša Šetina: »Danes se jim smejimo, a takrat so nam določeni dogodki pognali precej adrenalina po žilah. Spomnim se tekmovanja za Grand Prix Evrope, 2008 v Debrecenu, ko smo peli pod vodstvom Urše Lah. Pred nastopom je imela zelo močno migreno. Zabičala nam je, naj vsakem primeru odpojemo do konca, četudi bi ona omedlela in ležala na tleh. Na srečo ni padla, a imeli smo rezervni načrt.«
Krstne skrivnosti
Nino Grad, ki se je v APZ vključila tri leta nazaj, Uršina pripoved vzpodbudi, da nam zaupa nekaj na temo 'avtobusni krst'. »To je za bruce ... Najbolje, da vam razložim. Vsak začetnik je v zboru eno leto bruc, naslednje je pripravnik, šele tretje leto postane član. Za vsak prestop imamo izdelan protokol krsta, a ravno za bruce je najtežji. Izvajamo ga, ko se vračamo s turnej. Odgovoriti morajo na vprašanja s treh področij, tudi z osebnega, izpraševalci pa se jih trudijo čim bolj spraviti v zadrego,« pove Nina in doda: »Toda vedeti morate, da bruci nikdar ne odgovarjajo zadovoljivo, nabirajo si minus točke, tisti, ki jih zbere največ pa dobi brucovsko nagrado, prehodni pokal, v bistvu velik kamen, ...« Urša jo prekine: »Joj, Nina, hudi bodo, če rečeš, da gre za kamen. Saj veš, da ni samo kamen. Na njem so zapisana imena vseh predhodnih nosilcev pokala, zavit pa je v zastave vseh držav, kjer je APZ že gostoval. Trenutno je pokal v rokah Mihe Došlerja.«
Avtobusni krst pa ni edini, ki ga mora bruc preživeti. Nina: »Sledi še obvezen krst, ali pač ne, ki ga vsako leto opravljamo drugi avgustovski konec tedna, ki ga že po dolgoletni tradiciji preživimo v Premanturi. Če brucu uspe, postane je eno leto pripravnik, za prehod v članstvo pa mora naslednje leto v tem kampu pripraviti piknik. No, potem si član APZ, kolikor let pač želiš. Toda, so bruci, ki se krsta pač prestrašijo in se ga ne udeležijo. Takšen po enem letu postane, brucbruc, po dveh brucbrucbruc in tako naprej, hahaha. In ravno naša Urša, na primer, si je nabrala teh brucov, da jih ne bi spravili v eno vrsto, ...«
Urša: »Iz osebnega prepričanja pač. Vse posledice sem prevzela nase. Sem bila pač žrtev številnih zafrkavanj, zbadanj, česa hujšega pa ni bilo.« Vesna Novak, ki je ena od najstarejših še aktivnih članic zbora, z najdaljšim stažem, si tako dolgega odklanjanja krsta ni privoščila, ali pač: »Štiri leta sem bila brucka, ker sem se bala mučenja. Veste, apezejevec mora biti močna in trdna oseba. Psihično in fizično. No, v namene preizkušanja se v zboru vedno znova oblikuje skupina z imenom Brutal, d. o. o., mislim, da je bil svoj čas eden od pomembnih Brutalovcev tudi vsem znani Boštjan Romih. Ta skupina bruca potem naveže na štrik in ... Lahko izdam, da imaš po tem krstu 'zelo lepe' podplate.« Nina doda: »In tako si pridobiš zelo trdo kožo za naslednjih deset let.«
Žalostna slovesa
Približno tako dolgo člani ostajajo zvesti zboru. Sogovornice povedo, da so slovesa zelo žalostna. »Navadno se poslovijo po zadnjem koncertu v sezoni. Zapojemo himno našega zbora, Lipa zelenela je, ob pomenljivem besedilu pa solze tečejo v potokih. Četudi dotični še ne pove, da se poslavlja, vsi točno vemo, kdo jo poje zadnjič ...,« zatrdi Vesna. Mimogrede, tudi Vesna je v APZ ujela partnerja. »Tenorja, hahaha. To ni ravno običajno, dekleta sicer bolj padajo na base.«
Eden od njih je tudi Miha Jejčič, ki ga je oktobra lani doletela čast, da so ga že tretjič izvolili za predsednika APZ Tone Tomšič. »Bil sem že absolvent, ko sem se leta 2008 pridružil zboru,« pove. »Takoj sem se našel v njem. Med pevci in na Pivski ulici, hahaha. To je neformalna organizacija druženja na pijači po vajah, ki se ga načeloma udeležimo vsi. Vaje so zelo resna zadeva, po njih se je treba sprostitit. No, resnici na ljubo, znajo biti tudi vaje zabavne. Zadnje čase nas Jerica včasih sprevi v smeh. Pri nas pojejo tudi Erazmusi, študente na izmenjavi, in ko jim skuša dirigentka kaj dopovedati po angleško, medtem ko je zatopljena v note, zna biti prav smešno.«
Kakšno naključje, prav tisti trenutek je skozi vrata pokukala Jerica Gregorc Bukovec, po videzu komaj kaj starejša od pevcev. »So vam pripovedovali o moji angleščini, kaj,« je uganila. »Nič za to. Prepričana sem, da je ključ do dobre vaje ravno sproščenost. Tudi mene oni zabavajo z duhovitimi izjavami. Včasih jim dovolim, da gredo po svoje, potem jih znova ujamem in gremo resno naprej. Oktobra sploh nisem vedela, kaj pričakovati, potem pa sem hitro odkrila intrligenco pevcev. Najbolj me je presenetilo, ker so tako zagrizeni. Trudimo se po najboljših močeh in smo odraz tega trenutka.«
Zborovodkinja je pevce, moje sogovornike, potrebovala v dvorani. Zamahnila je z rokama, iz njihovih grl pa se je razlilo tako ubrano petje, da je dvignilo kocine. Pa je bila le vaja.
