Tiskane izdaje
Veliko bolj sproščeno in umirjeno, primerno zrelemu jutru, je delovala petčlanska družina Bullinger iz Stuttgarta, ki je ravno stopila iz Turističnoinformacijskega centra Ljubljana (TIC) pri Tromostovju. »Gremo na počitnice, na Mali Lošinj, kjer bomo preživeli osem dni, pa smo se po večurni vožnji hoteli še malo razgledati po Ljubljani. Če bo prijetno in lepo, si bomo privoščili tudi zajtrk,« sta povedala Daniel in Simone, oče in mati treh šolarjev Johanna, Emily in Pauline. »Kako to, da prav v Ljubljani?« »Zato ker je Ljubljana glavno mesto Slovenije in mislim, da tudi zelo zanimivo mesto,« je dejala Simone, na vprašanje, kaj si nameravajo ogledati, pa odgovorila, da se bodo najbrž zadržali predvsem v starem delu. »Morda veste, da je znameniti popotniški vodnik Lonely Planet Ljubljano razglasil za drugi obiska najbolj vreden kraj v Evropi?« »Ne, tega nismo vedeli pa tudi Lonely Planeta nimamo s sabo. Po informacije smo zavili kar v turistični biro in mislim, da bo ta zgibanka za začetek zadostovala,« so prijazno končali novinarsko poizvedovanje.
V bližnji prihodnosti
Kot sta povedala brazilska sogovornika, je bil spoznavanju Ljubljane namenjen zgolj en dan, nato pa so že poleteli proti Parizu in od tam proti Riu de Janeiru. »Ja, dolga pot je še pred nami, enajst ur traja let od Evrope do Brazilije. Teden dni smo potovali po srednji Evropi, kjer smo si ogledali Berlin, Varšavo ..., v zadnjem tednu pa smo obiskali hrvaška mesta Dubrovnik, Split, Zadar in Zagreb ter Sarajevo in Mostar v Bosni. Od vseh me je najbolj očaral Dubrovnik. To je zares lepo mesto!« je strnila vtise zadnjih dni Sandra. Fabio je med mesti, ki so nanj naredili največji vtis, omenil Sarajevo. »Kaj pa vi? Ste že obiskali Rio de Janeiro?« je Sandra v naslednjem hipu že vrnila vprašanje. »Ne še? O, tudi to je zelo lepo mesto! Lahko se pohvalimo s karnevalom, nogometom in sambo. A tudi Ljubljana je krasna. Hrana je zelo dobra, tudi cene so tako kot na Hrvaškem ugodne, ljudje nasmejani in simpatični,« ni skoparila s pohvalami. Te bo prenesla tudi prijateljici, ki že nestrpno čaka, kakšna bodo Sandrina priporočila po vsem videnem v Evropi. Tako bo vedela, po katerih mestih naj prihodnje leto načrtuje svoje potovanje. Fabio pa je že trdno odločen, da bo v Slovenijo kmalu pripeljal tudi družino. »Lahko stopita skupaj še za fotografijo?« je bilo eno zadnjih vprašanj, ob katerem pa se je Sandra pošalila, da jo bo Fabieva žena gotovo raztrgala, ko ju bo videla v časopisu.
»Kako vam lahko pomagam?«
Med sprehodom proti Mesarskemu mostu vsaj na prvi pogled ni bilo opaziti tujcev, nekaj si jih je ogledovalo ključavnice zaljubljencev na ograji, je pa pred pokrito tržnico v senci postopala osmerica starejših turistov iz Azije. Vprašanji, ali jih lahko zmotim in ali govorijo angleško, pri damah nista padli na plodna tla, znova sta se ponovili zmajevanje z glavami in opravičilo v angleščini, da so v veliki naglici. Besede – »saj vam bo vzelo samo nekaj minut« – pa so z zamikom pripeljale gospoda s sončnimi očali in klobučkom, rekoč: »Rekli ste samo nekaj minut. Kako vam lahko pomagam?« In tako je Hongkonžan z angleškim imenom in priimkom in precej dobrim znanjem angleščine Henry Maxwell (kot je razkril, so bili njegovi predniki iz Škotske) v spremstvu prijatelja začel precej izčrpno poročilo o 40-članski turistični skupini, ki bo v sedemnajstih dneh prepotovala devet evropskih držav. »Sliši se veliko. Ste že kaj utrujeni?« »To je šele naš drugi dan na tej poti, utrujeni pa smo bili že zaradi potovanja iz Hongkonga do sem. Prvič smo prestopili v Turčiji, pristali pa smo v Zagrebu in se od tam z avtobusom pripeljali v Ljubljano. Včeraj smo si ogledali Bled, danes dopoldne imamo na urniku Ljubljano, popoldne pa ogled Postojnske jame, jutri mislim, da nadaljujemo po Hrvaški, toda ne vem, v katerem mestu. Preprosto jih je preveč, da bi si vsa zapomnil. Vse je tako zelo novo za nas. Potovali smo že po Evropi in mnogih drugih državah, ti kraji pa nam niso tako zelo znani, zato jih želimo podrobneje spoznati,« je našteval Maxwell. Še zdaj se spominja, kako je bil njegov prijatelj, ki si je leta 1984 ogledal olimpijske igre v Sarajevu, navdušen nad tem mestom. Zdaj se ga je tudi sam namenil obiskati. »Na tem potovanju bomo poleg Sarajeva, Slovenije in Hrvaške šli še v Bosno, Romunijo, Bolgarijo ...« je pojasnil.
»Zakaj se vam zdi Ljubljana zanimiva?« »Želeli smo se malo poučiti o zgodovini, ki me osebno zelo zanima. Navdušen sem nad baročno arhitekturo in umetnostjo,« je razlagal Maxwell. Povedal je še, da so cene v Sloveniji zelo primerljive s hongkonškimi. »Danes je življenje v Hongkongu precej drago, stroški rastejo iz dneva v dan,« je še povedal, potem pa ga je prijatelj spomnil, da morata ujeti skupino.
Magnetek za hladilnik in med
Streljaj stran, pred tirno vzpenjačo, ni bilo pretirane gneče. V stekleno kabino, ki popelje proti Ljubljanskemu gradu, se je vkrcal mlad italijanski par s psom in po izkrcanju najprej zavil v trgovino s spominki. Svetlolaso dekle je kazalo navdušenje nad glinenim zelenim zmajčkom. Natascia Guarducci, Luca Cassone in njuna psička Chica, kot so se predstavili, so v Ljubljano pripotovali iz Barija, obisk tega mesta pa jim je predlagal Lucov bratranec, ki je bil nad Ljubljano zelo navdušen. »Prišla sva samo za dva dni, potem se vračava v Italijo. Na poti domov se nameravava ustaviti še v Benetkah,« sta na kratko predstavila svoje načrte. Za prenočitev sta izbrala hotel na obrobju mesta. »Kaj pa sta si ogledala?« »Za zdaj le mestno središče. Lahko rečeva, da nama je zelo všeč in da je z vsemi spomeniki, trgi in predvsem z neverjetnim zelenjem res lepo. Imate tudi odlično pivo, ki je za povrhu še poceni! Tudi jesti je mogoče kar dobro, cene pa so v primerjavi z Italijo zelo nizke,« sta povedala. Do nakupovalnih centrov jima ni uspelo priti, ker je drugod mogoče toliko videti, pa tudi za ogled najbolj obiskanih turističnih znamenitosti Slovenije na žalost ne bosta imela dovolj časa, sta ugotavljala na glas. Se pa bosta, če bo le priložnost, še vrnila. »Bosta kaj kupila za spomin?« »Zagotovo. Potrebujeva drobna darila za mamo, njegovo mamo, sestro ... Kupila sva že magnetek za hladilnik, nameravava pa tudi med, ker sva ugotovila, da ga imate v izobilju, pa zagotovo še kaj,« je povedala Natascia.
Medtem ko sta se s Chico podala po gradu, sta pod Grajskim gričem, v eni od gostiln, v kateri se radi ustavljajo tujci, Američana, Laura Mitchell in Joey Sementelli iz Stanforda pri San Franciscu v Kaliforniji, ob kavi in vroči čokoladi, zleknjena na stolu, zrla vsak v svoj računalniški ekran. »Kaj vas je prineslo v naše kraje?« »Družina moje mame ima slovenske korenine, tako da sem Slovenijo obiskala že, ko sem imela 11 let, zdaj pa sem se med potovanjem po evropskih državah želela ponovno vrniti. Letela sva v München, potovala skozi Avstrijo, zdaj sva v Sloveniji, pot pa bova nadaljevala na Hrvaško in v Italijo. V Ljubljani, našla sva stanovanje v starem delu mesta, bova tri dni, v Sloveniji pa vsega skupaj en teden,« je na kratko predstavila njun potovalni načrt sogovornica. Ko sta prišla v Slovenijo, sta se najprej podala na Bled in v Bohinj, končati pa nameravata v Piranu. »Kaj se vam je zdelo najbolj zanimivo?« »V resnici sva šele dobro prišla, tako da se nisva še kaj dosti razgledala po mestu. Včeraj sva se povzpela na grad, danes pa se bova sprehodila po mestu in še ne veva natančno, kaj bova delala,« je bila Laura videti neobremenjena z mestnimi znamenitostmi. »Kaj pa, če se bo vreme poslabšalo, kot napovedujejo?« »Nič hudega, se bova sprehajala po dežju. Vse se zdi lepo. Veliko bolj čisto in prijetno kot v večini velikih kalifornijskih mest,« je odgovorila Laura. Joey pa je dodal, da je vroča čokolada veliko bolj čokoladna, kot je pričakoval. »Mislil sem, da jo bo mogoče popiti, pa je kot puding,« so bile besede plavalnega trenerja, preden se je z dekletom, z istim poklicem, v dnevni sobi mesta vnovič posvetil odgovarjanju na službene maile.
Na drugi strani Ljubljanice, pod reliefom Primičeve Julije, je Ljubljano začela spoznavati že nova skupina turistov. »Hello, I am Janez [Pozdravljeni, jaz sem Janez, op. p.],« jih je nagovoril vodnik s klobukom in prešernim nasmehom, ki je že po nekaj uvodnih stavkih nasmejal poslušalce. Že na začetku jih je potolažil, naj ne skrbijo, da se bodo v Ljubljani izgubili, saj je ta lepo majhno mesto.
