Tiskane izdaje
Na posestvu Brdo pri Kranju, ki obsega skoraj 500 hektarov ter poleg gradu premore še kongresni center, golfišče, hotel, restavracijo, od nedavna tudi nacionalni nogometni center ter ogromen park in lovišče, je pravi svet v malem in se tudi zares srečuje domala pol sveta. Samo v prvi polovici letošnjega leta so na meddržavnih protokolarnih obiskih gostili med drugim turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana, italijanskega Sergia Mattarello, zdaj že nekdanjega britanskega premiera Davida Camerona, tu se je avgusta po slovesnosti pri ruski kapelici na večerji mudil tudi ruski predsednik Vladimir Putin. Še kar nekaj svetovnih voditeljev in kronanih glav, ki so na Brdu po osamosvojitvi Slovenije sklepali meddržavna (in osebna) prijateljstva in mednarodne dogovore, razkrivajo tudi fotografije v hotelski kavarni; na njih je prepoznati od nekdanjega ameriškega predsednika Billa Clintona do britanske kraljice Elizabete II. in švedskega kraljevega para ter papeža Janeza Pavla II.
Najtežje jezikovne prepreke
Da visoki obiski potekajo na primerni gostiteljski ravni, skrbi približno polovica od skupaj 200 zaposlenih v javnem gospodarskem zavodu Brdo, med katerimi prevladuje osebje v kuhinji in strežbi, najti pa je tudi ljudi poklicev, ki so na gradove vselej sodili – lovca, konjarja, kočijaža in florista. Večino pripetljajev in zgodb iz svojega poklicnega življenja, ki zadevajo takšna in drugačna srečevanja s svetovno znanimi osebnostmi, ne smejo razkrivati, saj jih zaposlitvene pogodbe opredeljujejo kot poslovno skrivnost.
Protokolarni, zlasti predsedniški in ministrski obiski terjajo višjo stopnjo varnosti, še zlasti, če predsednik oziroma visok gost druge ravni na Brdu tudi prespi. Take delegacije imajo običajno tudi več tehničnih zahtev po dodatnih telefonskih linijah ali posebni internetni, tu in tam je treba ugoditi tudi posebnim željam, kot je, denimo, namestitev fitness opreme ali gostovega strežnega osebja oziroma kuharjev, pripoveduje vodja protokolarnih dogodkov Viktorija Hodža Frelih. Po njenih besedah pa so organizacijsko najtežavnejši obiski iz držav, katerih predstavniki ne govorijo nobenega od svetovnih oziroma evropskih jezikov, to sta bila v zadnjem času obisk turkmenistanskega in turškega predsednika z delegacijo. A tudi svetovnim politikom in voditeljem je skupno, da si v redkih prostih trenutkih ne želijo drugega kot miru in sprostitve, najpogosteje kar med tekom po parku, še doda. Enako raven gostoljubja in brezhibne pripravljenosti dogodka, s kakršno se ponašajo meddržavni obiski, pa v zadnjem času zahtevajo tudi poslovneži.
Čeprav na leto pripravijo več kot 600 najrazličnejših dogodkov in pogostijo okoli 70.000 gostov, je park odprt vse leto in ga iz varnostnih razlogov povsem zaprejo le nekajkrat, letos se je to zgodilo za dve ministrski konferenci in Putinov obisk. Medtem ko je v zavesti marsikoga Brdo še vedno zapisano kot območje, kamor vsakdo ne more, saj je bilo posestvo tri desetletja rezidenca jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita, pa se Brdo vse bolj uveljavlja kot idilična destinacija za poroke. Letos si ga je za večno zaobljubo izbralo 44 parov, od tega približno tretjina tujih, vendar sezona še ni končana. Mladoporočencev je vse več tudi v zimskih mesecih.
»Vztrajno narašča tudi število obiskovalcev parka. Lani ga je obiskalo 12.000 ljudi, letos pa ga bo več kot 16.000. Zlasti v poletnih mesecih so mnoge mlade pare in družine k nam privabljale piknik košarice, ki jim pripada še električno vozilce, s katerim se popelješ na izbran kotiček in si privoščiš kosilo iz košare, med tednom pa je najpogosteje srečati babice z vnučki in mamice z vozički. Družine so številčnejše ob koncih tedna, ko si v hotelski restavraciji pogosto privoščijo še kosilo,« povzema utrip vodja marketinga Janja Milič Velkaverh.
Kakšno utegnejo ponoviti
Hotelska kuhinja, v kateri je zaposlenih okoli 15 kuharjev, slaščičarjev in kuharskih pomočnikov pod taktirko vodje kulinarike Roberta Merzela, pripravlja jedi tudi za vse protokolarne dogodke. Priložnostim primerno kuhajo na vseh lokacijah na Brdu, tako na gradu, po kočah ob jezerih in Račjem otoku kot v kongresnem centru, saj je tako najboljše za goste. In tudi visoki gostje so navadni ljudje, poudari Merzel. »Lahko imajo posebne želje ali dietne zahteve, prehranske, moralne ali verske zadržke – naša naloga je, da vse to upoštevamo. Najprej jaz pri sestavljanju jedilnika, v nadaljevanju pa tudi moji ožji sodelavci, ki ga zaključujejo na lokaciji,« pove na kratko. Jedi, s katerimi bodo postregli svetovno znanim gostom, javnosti ne razkrivajo prej, saj ne bi bilo primerno, da bi gost iz jutranjega časopisa izvedel, kaj bo jedel čez tri dni, kakšno od teh jedi pa si pozneje načeloma lahko naroči tudi navaden smrtnik v njihovi hotelski restavraciji. »Če se nam zdi kakšna jed simpatična, jo utegnemo še kdaj ponoviti, pred kratkim pa me je prešinila zamisel, da bi izbrane jedilnike minulega leta lahko predstavili v knjižici, ki bi bil izviren spominek iz Brda,« dodaja. Merzel pritrjuje, da se je v njegovi dolgoletni kuharski karieri na Brdu, ki se je začela leta 1990 (z izjemo štirih let), dogodilo že marsikaj. »Včasih za smeh, včasih za solze. Ampak naj to ostane med stenami hotela, gradu, koč in naših restavracij,« je vse, kar razkrije.
Do konca leta lovna sezona
Nad kočami in devetimi jezeri, ki se nahajajo na 350 hektarov velikem brdskem lovišču, gozdnimi površinami, ki so zaradi svoje biotske pestrosti uvrščene med območja Natura 2000 in štejejo za gozd s posebnim namenom, pa zadnji dve leti bedi Miha Zupan, ki je zaposlen kot revirni lovec. Poleg upravljanja s populacijo damjakov in alpskega jelena, ki obsega med 110 in 150 živali, med njegove službene dolžnosti sodi še skrb za vodno perjad, napajanje in čiščenje napajalnega sistema na vseh 11 ribnikih (2 sta v parku), urejanje 8 kilometrov lovskih poti in 18 lovskih prež, redno vzdrževanje zunanje varovalne ograje, pomoč kmetijski službi pri košnji in baliranju krme za 12 lipicancev in divjad, konec poletja pa tudi priprave na lovno sezono.
Ta se je začela 1. septembra in bo trajala do konca decembra, v tem času pa bo moral Zupan skupaj z gosti poskrbeti tudi za redni odstrel po načrtih Zavoda za gozdove. Lani je v lovišče spremljal okoli 15 lovcev, večinoma Slovencev in nekaj Avstrijcev ter okoli 10 ljubiteljskih in poklicnih fotografov, s katerimi se je podal oziroma jih usmerjal pri njihovem fotolovu. Pri tej, zanj sanjski službi že od malih nog, pa je bil najtežji začetek, razkriva, ko se je moral naučiti orientirati v lovišču. »Teren je zelo podoben, zato so se mi na začetku vse ceste zdele enake in kar štiri mesece sem potreboval, da sem vedel, kje sem. Veliko sem se moral naučiti o damjakih in njihovi biologiji, med drugim tudi o tem, kateri je primeren za odstrel in kateri je trofejni,« pripoveduje. V spomladanskem času ga najbolj navdušujejo selivke in različne vrste rac, ki se tu ustavijo in jih drugje na Gorenjskem ni mogoče videti, v zimskem času, ko obiskovalce po lovišču popeljejo tudi s sanmi (če je sneg), pa mora sam skrbeti za redno krmljenje divjadi in perjadi. Med tokratnim ogledom lovišča smo naleteli na dva damjaka, bele in sive čaplje, race mlakarice in race žagarice, kanjo ter opazili še sveže sledi divjih prašičev pri 3. jezeru, a kot je povzel Zupan s širokim nasmehom, so prevladovale gobe.
Dela za dve gospodinji
Tudi grad, ki je glavni protokolarni objekt in se bodo po njem še danes in jutri v okviru javnih vodstev lahko sprehodili vsi, ki jih zanima njegova zgodovina (v knjižnici hranijo tudi original Slave vojvodine Kranjske in enega prvih izvodov Dalmatinove Biblije), zahteva redno vzdrževanje, predvsem čiščenje, ki zapolnjuje delovnik dveh gospodinj. V gradu je kar 70 večjih lestencev ter še mnogo manjših ter okoli 50 preprog, ki jih je kot protokolarna darila večinoma prejel Tito, ter mnogo drugih starih in manj starih kosov, na katerih se rad nabira prah. Lestence temeljito očistijo dvakrat na leto, za kar morajo postaviti posebne odre, preproge in prah pa sesajo in brišejo najmanj dvakrat na teden. Kot je pojasnil Aleš Zaletelj, receptor Hotela Brdo, ki kot vodič občasno popelje po gradu in nama je med drugim odprl vrata v tako imenovani srebrni oziroma Jovankin salon in Titovo spalnico – vodstvo ne želi razkriti niti tega, kdo vse je tu spal v njegovih časih –, je še največ anekdot, o katerih pa sme pripovedovati, slišal od obiskovalcev, nekdanjih zaposlenih. Ena bolj zanimivih je ta, da je Tito kot zagrizen lovec pogosto sam podal v lovišče, varnostniki pa so šli ponj šele, ko so zaslišali strele. Po drugi ljudski pripovedi pa naj bi se enkrat s posestva podal do prvega kmeta, ki je na svojem travniku na mestu današnjega hotela, na voz nalagal seno. Predlagal mu je, da za 10.000 takratnih dinarjev zamenjata obleki in se podata v svet. Z vozom sta se odpeljala v kranjski Hotel Jelen in si privoščila kranjsko klobaso. Ko so varnostniki izsledili maršala in ga odpeljali, pa je kmet, s Titovim plačilom v žepu, poravnal račun. In tako prispeval še en kamenček v več kot pol tisočletja dolgo zgodovino Brda.
