Za pisane tropske goste je poskrbljeno kot v hotelu

Težko je opisati občutek, ko te požgečkajo krila modrega morfa, ali ko ti velik sovjeoki metulj sede na ramo, ali pa ko te pisanček ali monarh s svojo lepoto ponese v daljni tropski svet. Presenetljivo, prijetno, vsekakor eksotično, še zlasti ko okrog glave obiskovalca svoj elegantni ples odpleše več kot petsto parov pisanih kril.

V posebnem rastlinjaku Arboretuma v Volčjem Potoku so strokovnjaki že v začetku aprila metuljem pripravili primerno toplo okolje in zasadili njim ljube rastline. Potem so jim s hitro pošto z metulje farme v Veliki Britaniji poslali prve bube. Že v prvih dneh maja so jih pozdravili prvi mladički in vsak dan jih je bilo več. Tako so jih lahko še tisti mesec ponosno pokazali obiskovalcem.

»Sploh jih ne štejemo. Na štirinajst dni naročamo nove bube. V vsakem paketu jih dobimo od 150 do 250, potem pa še tu metulji izležejo precej jajčec, iz katerih se med procesom preobrazbe izležejo novi. Zelo so zanimivi. V tem rastlinjaku lahko opazujemo vse faze njihovega razvoja. Od jajčec, gosenic, bub do prekrasnih primerkov drobnih živalic, ki sicer živijo le v toplih podnebjih Afrike, Azije, Južne in Srednje Amerike in na drugih tropskih koncih. Ko dobimo bube, jih obložene z vato obesimo na posebne paličice. Pazimo, da so obrnjene navzdol, da se metulj potem lepo razvije. Včasih se jih kar polovica izleže že naslednji dan, v enem tednu, največ dveh, pa iz bub prilezejo prav vsi metulji. To je res nekaj posebnega. Takega trenutka v naravi skoraj ne moreš ujeti. Tudi paritvene obrede radi prirejajo. Nekateri izvajajo zapletene rituale, ki jim pravimo svatbeni ples. Partnerja se najdeta po vonju,« je poznavalsko povedal Vasja Dornik, ki v Arboretumu za metulje skrbi že šesto leto. Ker je po osnovni izobrazbi gozdar, se je moral o nežnih bitjecih temeljito podučiti. »Seveda sem imel že prej rad naravo, rastline, tudi živali, a za oskrbo metuljev je bilo to premalo. Poznati moraš njihovo življenje, zakonitosti in posebnosti.«

Toplota jih poživi

Ena od posebnosti tropskih metuljev je, da jih v rastlinjaku skoraj ni videti ponoči in v hladnih jutrih, ko pa se zunanja temperatura povzpne na 20 stopinj, postane v tropskem okolju rastlinjaka zelo živahno. Celo glasno, saj množica s krili ustvarja prijeten glasbeni ritem. Dornik: »V sončnem dnevu je med rastlinami zelo razgibano. Pogosto se zgodi, da metulj obiskovalcu sede na ramo, lase, včasih se primeri, da ga kdo nevede odnese s seboj, ko zapušča rastlinjak. Prav smešno je lahko, ko ugotovi, da ga je metulj izrabil za pobeg.«

Zunaj, zlasti v letošnjem kislem poletju, tropski metulj verjetno ne bi dolgo preživel. V rastlinjaku imajo idealne razmere, primerne rastline, metuljnike, bananovce, citruse. Iz cvetov srkajo nektar, za stebli se skrivajo, na liste pa ležejo jajčeca. Za posladek oskrbniki metuljem vsak dan postrežejo z grenivkami in močno osladkano vodo v posebnih lončkih. Da jim ni prevroče, večkrat na dan poskrbijo z drobnim pršenjem vode iz napeljanih cevi. »Za metulje je pri nas poskrbljeno kot v hotelu. Rastlinjak smo morali še dodatno, zunaj in znotraj, zaščititi s posebnimi mrežami, da nam ne bi uhajali, da gosenic ne bi prešinila kakšna takšna ideja, pa tudi zato, da bi preprečili vstop mravljam in martinčkom, ki so hudi sovražniki naših lepotcev. Ne bi verjeli, skozi kako majhno luknjo se lahko vtihotapi martinček! Lahko naredi kar precej škode,« je pojasnil Vasja Dornik.

Žal metulji tudi sicer nimajo prav dolge življenjske dobe. Živijo od nekaj dni do nekaj mesecev. Odvisno od vrste. »Kaj hočemo, tako je pač v naravi! Čeprav je življenjski cikel metuljev zelo hiter, ga zaznamuje proces popolne preobrazbe, podobno kot pri 80 odstotkih vseh žuželk. Samica metulja odloži od 50 do več kakor tisoč jajčec, čez nekaj dni se iz njih že izležejo ličinke, ki jim pravimo gosenice. Navadno imajo cevasto telo, premikajo pa se s pednanjem in se hranijo z listjem. Zlasti gosenice velikih sovjeokih metuljev so precej lačne. Če jih je več skupaj, včasih čez noč pojedo cel list bananovca. Pred dvema letoma so požrle celo rastlino,« je iz izkušenj povedal oskrbnik. Povedal je še, da pri nekaterih vrstah jedo le gosenice: »Pospravijo toliko hrane, da se potem metuljem, ves čas življenja, sploh ni treba prehranjevati.«

Rojstvo metulja

Ko gosenica raste, večkrat menja kožo. Vasja Dornik: »Pravimo, da se levi. Pred zadnjo levitvijo se obda s posebnim zaščitnim slojem, kokonom. Ličinka se nato zabubi. Na tej stopnji mirovanja se njeno drobno telo spremeni v telo odrasle živali. Ko je razvoj končan, odrasel metulj zleze iz bube. Sprva so krila še mokra in mehka, zato se mora metulj najprej posušiti in telo otrdeti, nato pa lahko poleti. Včasih tako visijo še kakšno uro, potem pa zaprhutajo pod strop. Znanstveno ime za metulje je Lepidoptera, kar v prevodu pomeni luskasto krilo. Takšno ime so dobili zato, ker imajo vse telo, predvsem pa krila, poraščeno z drobnimi luskicami, ki so menda nastale iz preoblikovanih dlak,« je živo opisoval sogovornik.

Zagotovo prav faza metulja pri ljudeh vzbuja največje občudovanje. S pisano in neponovljivo podobo krhkih kril je metulj pač faza, ki jo najbolje poznajo in pri njih vzbuja največ simpatij. Kako tudi ne, največji lahko merijo tudi do 30 centimetrov, ko razprejo krila. »Naša razstava je ena izmed priložnosti, s katerimi želimo v Arboretumu vplivati na negativne predsodke, ki jih ima večina ljudi do različnih vrst žuželk. Metulji se obiskovalcev nič ne bojijo. Bili pa bi zelo presenečeni, če bi videli, kako se metuljev bojijo nekateri ljudje! Zlasti odrasli včasih kar otrpnejo, ko jih ovije prhutajoče vzdušje. Otroci so bolj odprti. Prepustijo se in ne spomnim se, da katerega otroka te drobne živalice ne bi navdušile,« je povedal Vasja.

Sovjeoki lepotec

Res je poseben občutek, ko ti okoli glave poletijo roji raznovrstnih pisanih metuljev. Vsi obiskovalci našega parka se odločijo za izkušnjo z metulji. Večina tistih, ki so jih videli že kakšno leto prej, se vrne,« je poudaril sogovornik in priznal, da je med najmanj dvajsetimi vrstami že izbral svojega ljubljenčka. Kateri je to? »Sovjeoki! Ta je zame najlepši. Je malo večji metulj, krasijo pa ga zelo privlačne, nekoliko temnejše barve. No, tudi lastovičarji so za moje oko zelo privlačni.«

Imel je veliko priložnosti, da jih je bolje spoznal. »Vsak dan je treba skrbeti zanje. »Že z rastlinami se je treba ves čas ukvarjati, saj brez njih metulji ne bi imeli ustreznih življenjskih razmer. Moramo jih zalivati, vse opleti, kajti v rastlinjaku ne smemo uporabljati nobenih insekticidov ali škropiv. Vsak dan jih je treba vzdrževati. Okolje med metulji je zelo prijetno, a žal se zaposleni med delovnim časom ne moremo razvajati. Sicer pa so namenjeni obiskovalcem! Mislim, da bodo zunanje temperature za metulje primerne še ves september, zato bo do tedaj tudi razstava še na ogled,« je dodal Vasja Dornik. Potem se bodo metulji po naravni poti počasi poslovili od tega sveta in končali svoj življenjski cikel. Gotovo jim bo tudi v metuljih nebesih tako lepo kot v Volčjem Potoku, kjer bodo spomladi iz bub zrasli njihovi novi mali sorodniki in razveseljevali obiskovalce.