Tiskane izdaje
Ko se je iz dimnika novoletno okrašene lokomotive vedno bolj kadilo in je vidno uhajala para na najrazličnejših koncih, se je zaslišal tudi za železniške postaje značilen ženski glas z najavo: »Muzejski vlak za Škofjo Loko odpelje ob 15. uri in 55 minut.« Izza večine zarošenih oken vagonov so že kukali otroški obrazi, ki jim je v pozdrav mahala gospa Božičkova, na peron pa so tik pred zdajci hitele prihajati nove družine, da bi ujele sopihajoči stroj, ki jo je tokrat z Božičkom na krovu ubral proti enem najstarejših mest v Sloveniji.
Čeprav je Božiček pred odhodom postopal po postaji in v zrak cingljaje dvigal zvonček, so se ga le redki otroci vidno razveselili. Kakšne osem let stara deklica se mu je raje ognila, na videz 4-letni fantek pa mu je le stekel v objem, kar je Božička zelo vzradostilo: »O, pozdravljen! Kako si zrasel od lani! Lansko leto si bil tako visok ... Kaj pa si jedel celo leto? Pojdiva gledat lokomotivo!« je hitel govoriti dobri mož v rdeči suknji in z dolgo belo brado. A sodeč po živahnem fotografiranju pred lokomotivo, se je zdelo, da je glavna atrakcija vožnje prav sopihajoča črna lepotica. Sprva so bili na takšno muzejsko vožnjo ob koncu leta vabljeni otroci zaposlenih na Slovenskih železnicah, zaradi velikega zanimanja pa so se letos odločili, da bolj množično na ta način polepšajo praznike vsakomur, ki si to želi.
Krov je bil nabito poln, kupeji in sedeži zasedeni, sameval je le vagon, v katerem je nekdaj deloval bife. »Ja, Božiček bo rekel: 'celo leto sem vas gledal in si zapisoval', potem pa bo prinesel darila pod smrečico ... A je danes kateri manjkal v vrtcu?« je z aktualnega dogajanja preklopila na vsakdanje skrbi mama, ki se je pogovarjala s sinkom v kupeju. Tega je v celoti zavzela njihova družina, medtem ko so drugi v četici korakali proti repu vlaka, da bi si našli sedež. To je bil tudi sprehod skozi različna obdobja železniške zgodovine, saj so vagoni pripadali različnim zgodovinskim obdobjem in slogom, vstop v zadnje z lesenimi klopmi in policami za prtljago ter s starimi fotografijami na stenah, pa je vlil tisti pravi občutek, da se obeta potovanje, kakršnim so se predajali nekoč. Tu se je tudi vzdušje – težko opisljivo zakaj – zdelo tudi bolj praznično, najbž zato, ker h božiču sodi tudi nostalgija. »O, kako je zakadil!« je vzklinila gospa in opozorila tudi na dejstvo, da smo se začeli premikati. To so opazili tudi drugi mali in veliki potniki, ki so hiteli brisati zarošena okna, da bi videli, kam smo se že premaknili. Toda slika v daljavo, ki jo je pospremil še značilen pisk, prav zaradi gostega dima ni bila najbolj jasna, a potep v stare čase je dopolnilo še glasno ropotanje in guganje vlaka.
Malo pred Mednim se je iz zvočnikov oglasila gospa Božičkova in potnike pozdravila s pojasnilom, da se peljejo v stoletje starem vlaku, potem pa najavila, da jih kmalu pride pozdravit Božiček. Nekateri otroci so zrli skozi okna, druge je napadal nemir, za tretje je že napočil čas za popoldansko malico.
Oblaki dima in pare
Skozi okno sta tiho zrla tudi bratca Vid in Bor Goličič in vidno uživala zgolj v vožnji. Kot je pojasnila njuna varuška tistega dne Cvetka Židan Valjavec, je Bor nadvse velik ljubitelj lokomotiv in je najbolj vesel, kadar v dar dobi, kaj v povezavi z vlaki. »Mamica je na žalost zbolela in je ostala doma, mi pa smo se odločili, da se podamo na ta muzejski vlak, ki zbuja nostalgijo na to, kako so se nekoč ljudje iz kraja v kraj premikali z vlakom. To pa je bilo videti takole ropotajoče in z lesenimi klopi in povsem drugačnim prostorom za prtljago, kot ga poznamo v današnjih sodobnih časih. Pa predvsem to, da je vlake, tako kot tega, poganjal premog oziroma parna lokomotiva, in to je lušna nostalgija!« je bila zgovorna sogovornica. Nad oblaki pare in dima sta bila navdušena tudi Vid in Bor, ki sta se z muzejskim vlakom peljala prvič, z vlakom pa drugič. Njuna prva vožnja je bila z babi Milo iz Grosupljega do Ljubljane. Tokrat so se v Ljubljano pripeljali z avtomobilom, potem pa se v Škofja Loko, kjer sicer živijo, in nazaj odpeljali z vlakom. »Stari so mi malo bolj všeč, ker se mi zdi, da je na njih tako kot v starih časih in niso tako hitri kot današnji. Doma nimava makete, imava pa sestavljanko s vlakom s 500 kosi,« je povedal drugošolec Vid. Na vprašanje, kaj pričakuje od današnjega srečanja z Božikom, pa pristavil: »Da bo pozdravil ali pa kaj takega.« Bor, ki je zaljubljen v vlake že, odkar ve zanje – tudi prva stvar, ki jo je narisal v zvezek, je bila vlak – pa je med najbolj navdušujočimi stvarmi tokratne vožnje izpostavil, da »vlak piska in da so vagoni stari«. »Prej smo ugotovili, da so ti leseni sedeži zelo, zelo mrzli, potem pa smo opazili, da so spodaj začeli kuriti,« ga je še na eno zanimivost spomnila gospa Cvetka. V naslednjem hipu je skozi vrata vagona vstopila gospa Božičkova in otrokom razdelila zlate evrske cekine, žvečljive bonbone v zlatem ovitku, ter med razdeljevanjem sladkih priboljškov dejala: »Zdaj bo prišel Božiček. Kar pripravite se! Boste zapeli kakšno pesmico?«. »O, cekine sta dobila, a ne bi bilo fino, če bi lahko s tem kaj kupili? Nobenega denarja ne bi bilo treba. Zdaj še Božiček pride, a sta slišala?« je skušala k pravemu vzdušju nekaj prispevati tudi gospa Cvetka.
Obrnili lokomotivo
Kmalu zatem je v vagon stopil še Božiček. »Božiček!« so ga hiteli klicati otroci in tu in tam poklepetali z njim, medtem ko je vsakemu od njih izročil sestavljiv papirnat vlak, doma prikladen tudi za barvanje. »Kam pa naj se usedem? Kdo se bo slikal z Božičkom?« je spraševal, starši in stari stari pa so hiteli z dvigovajem mobilnikov in fotoaparatom, da bi te trenutke ujeli v trajen spomin. Ko je vlak začel zavirati, je najavil: »Zdaj pa postaja!« in se skobacal iz napolnjenega kupeja, rekoč še: »Zdaj pa gremo malo dol, če je to že Škofja Loka!«
Večina potnikov mu je sledila na svež zrak, čas, približno dvajset minut postanka, ki ga je parna lokomotiva v resnici potrebovala, da je obrnila, pa je večina izkoristila, da se je fotografirala pred lokomotivo. Bolj ko se je mračilo in zrak ohlajal, bolj so žarele lučke na lokomotivi in bolj se je zdelo, da božič ni več tako zelo daleč. Mraz je mnoge že kmalu po izkrcanju pregnal znova v notranjost vagonov, tam pa se je zdelo, kot bi se veseli obrazi še namnožili. V najstarejših vagonih je bilo prosti sedež stežka dobiti. »Ja, krasni ste! In same pridne punce!« je prigovarjal Božiček deklicama, ki sta se v separe pravkar usedli z babico in dedkom. Babica si je dovolila nekaj navidezne in teatralične radovednosti: »Ja, kaj ste pa zdajle delali, Božiček?« »Mašino smo obrnili. Ja, pa zakurili smo,« ji je vrnil odgovor. »Božičkova nenehno naklada, ne?« je še pripomnila gospa, njen mož pa se je smejaje pošalil: »Pa Rudolfa ste nahranili, da bo lahko spet vlekel sani, ne?«
Potem je k dobremu možu stopilo svetlolaso dekletce v sivi oblekici in reklo: »Sem ti pismo napisala.« »Res, kje pa si ga pustila?« ga je zanimalo. »Doma,« se je glasil odgovor. »Samo da si ga pustila doma in da mamica in očka vesta, kje je. A pa mami in očka vesta, kje je to pismo?« je zanimalo bradatega sogovornika, ki ga je nato že klicala neka druga malčica.
Kot je povedala Urša Nakrst, mama najpogumnejše svetlolase 4-letne Nine, so si na muzejski vlak želeli že dlje časa, a je bil vselej razprodan. »Letos smo pa malo pohiteli in ga ujeli pa tudi več terminov je na voljo. Otroka sta najprej kazala navdušenje, potem pa Jure ni hotel navlak, ker se je iz dimnika valil dim, a smo ga naposled prepričali. Nina pa je tako ali tako nad vsem zelo navdušena,« je povzela družinsko počutje. Malčica pa je hitro vrnila vprašanje, češ, kako mi je ime. »V pismo sem napisala, da si želim obroč,« je razkrila. »Pa kaj sva še rekli? Uro in kiklico in eno majčko,« je še dodala mami. »Če bo tako navdušenje nad vlaki, bomo gotovo še šli, še zlasti ker imamo fanta in ko bo večji, bo mu bo to gotovo še bolj zanimivo,« je povedala sogovornica, ena od dotedaj približno pet tisoč petsto potnikov, ki so letos že doživeli muzejski vlak v spremstvu Božička. Do božiča ga bo mogoče srečati še na enajstih vožnjah še od ponedeljka, 21. decembra, do srede, 23. decembra, potem pa, tudi otroci dobro vedo,da ga čaka še napornejša služba.
