Zavestna odločitev: večkrat ostati doma

Potovanja, ki so za mnoge postala način življenja in so laže dostopna kot kadarkoli prej v zgodovini, dobivajo vse bolj negativno konotacijo zaradi onesnaževanja okolja. Že en sam polet čez ocean dvigne ogljični odtis posameznika v nebo, potovanja z avtomobili prav tako škodijo ozračju, tudi na kraju samem turist veliko potroši in s tem obremenjuje dežele, ki jih obišče. Potovanja so tako vse bolj povezana z občutkom slabe vesti (v skandinavskih deželah je že uveljavljen izraz flygskam oziroma osramočenost zaradi letenja), zato smo nekaj naših okoljevarstvenikov povprašali, kako oni načrtujejo počitnikovanja.

Marjeta Benčina, strokovna sodelavka društva za sonaravni razvoj Focus, je priznala, da so potovanja velik izziv pri zmanjševanju izpustov ogljikovega dioksida, še zlasti če smo pri načrtovanju omejeni s časom, željami družinskih članov, prijateljev in pomanjkanjem trajnostnih oblik prevozov. Ker se poklicno ukvarja s trajnostno mobilnostjo, je pozorna na to, da s potmi, ki jih opravlja sama ali z družino, čim manj obremenjuje okolje. »Kar pa še zdaleč ne pomeni, da potujemo brez odtisa,« je poudarila.

Prvi korak je zmanjšanje števila poti. »Med tedenskimi šolskimi počitnicami smo v zadnjem letu zavestno večkrat ostali doma. Predvsem zato, ker smo redko skupaj in imamo tako več časa za druženje, lenarjenje, kuhanje in raziskovanje okolice,« je opisala njihove staycation, kakor se je v angleščini uveljavil izraz za počitnice doma (stay+vacation). »Če ne padeš pod vpliv hiperpotrošniške turistične mrzlice, je lahko takšno preživljanje počitnic prava odrešitev; udobno, v krogu najljubših, brez živčnega pakiranja in ihte, da boš pravočasno v vrsti za ogled znamenitosti, ki te na koncu skoraj vedno razočarajo,« je poudarila Marjeta Benčina.
 

Kaj je najbolj ostalo v spominu?

Drugi od razlogov, da ne potujejo za podaljšan konec tedna v priljubljene evropske prestolnice, je ta, da je množični turizem v marsičem že uničil čar. »Mesta so postala uniformirana, prilagojena turistom, ki jim lokalno prebivalstvo ni več naklonjeno, kar pa onemogoča pristen stik z lokalno kulturo,« je prepričana. A se ji je kljub temu zgodilo, da si je otrok za rojstni želel videti Eifflov stolp. »In smo šli, z vlakom,« je dejala sogovornica. »Najprej z nočnim do Züricha, nato s hitrim (TGV) do Pariza.« Izkušnja je ostala, a zavoljo vlaka. »Ko ga zdaj po enem letu vprašam, kaj mu je bilo na potovanju najbolj všeč, ne more pozabiti nočnega spalnika, kjer se je moral privezati z varnostnim pasom in mu je sprevodnik zjutraj prinesel rogljiček. V spominu mu je ostalo tudi, kako smo se čez Francijo vozili s hitrostjo 400 kilometrov na uro. Na stolp je že pozabil.«



Z vlakom se tudi sicer veliko premikajo, včasih vzamejo s seboj še kolesa – letos spomladi so se tako odpravili na kolesarjenje ob Dravi. In tudi ko je odgovarjala na naša vprašanja, je bila na vlaku za Berlin. »Ves dan vožnje, a v družbi prijateljev, to pomeni ves dan dogodivščin.«

Vlak vsekakor ne bi bil prva izbira z vidika cene (na to jo radi opomnijo že na Slovenskih železnicah), toda zaveda se, da so cene letenja nerealne in še zdaleč ne vključujejo vseh stroškov. »Te plačuje okolje in na koncu jih bomo plačali ljudje. Ker en let lahko povzroči več emisij kot en človek v enem letu in številke o rasti števila poletov niso prav nič obetavne.« Zaobljub glede neletenja sicer ne sprejema, se pa takšnim potovanjem načrtno izogiba.

Počitnice ob morju ponavadi preživljajo v manjših kampih na Hrvaškem. Do tja se resda pripeljejo z avtomobilom, a ga, če se le da, v času dopusta ne uporabljajo.
 

Petrovičev življenjski klic narave

Eden najbolj znanih ekologov pri nas je gotovo Nara Petrovič, ki se ravno tako zaveda, kakšen je okoljski odtis njegovih potovanj. In ta res ni prav majhen, saj je v letu 2018 obletel Zemljo. Čeprav pravi, da ne potuje kot turist, ki si želi odpočiti od vsakdanjega stresa doma ali v pisarni, temveč zaradi življenjskega klica, ga ekokolegi ob vrnitvi s potovanj pogosto vprašajo, kako lahko mirno spi, ko pa je njegov ogljični odtis tako velik.



Njegov odgovor je: »V letih 2017–18 sem šel podpret nacionalne ekipe v akciji Očistimo svet 2018. Do Južne Afrike, Malezije, Nepala, Paname, Kitajske … sem pač odpotoval z letalom. A ko sem enkrat tam, se ne grem turista in ne potujem dodatno do glavnih znamenitosti. Raje se pomešam med ljudi in intenzivneje doživim kulturo kraja. To je daleč najbolje početi peš. Nič nenavadnega ni, da kot 'turist' prehodim več kot 20 kilometrov na dan.«

Takrat predvsem potuje – bos. »Kaj ima to s trajnostjo? Industrija proizvede 40 milijard čevljev na leto. Toliko jih tudi konča v smeteh. Ogromno tudi v okolju. Nič parov čevljev v zadnjih 12 letih je moj drobni prispevek k manj umazanemu svetu,« je odgovoril.

Čim več poskuša potovati z javnim prevozom ali pa si prevoz deli. »Po Sloveniji in Evropi vedno ponudim prevoz na platformah za deljenje prevozov ali pa jaz potujem z drugimi. Ko sem sam, poskrbim, da so gume polne in vozim izredno varčno. Tako daljše vožnje izpeljem pod petimi litri na sto kilometrov, kar ob polnem avtu pomeni liter na potnika.« Raje kot da bi kupil nov električni avto, vozi 20 let star, trpežen, varčen avto in dobro skrbi zanj, je še dodal.

Ali si kdaj dovoli tudi kakšno odstopanje? Za jadranje na deski pokuri precej nafte, je priznal, »a gotovo je ne bom v vsem življenju porabil toliko, kot je kak profesionalni športnik v enem mesecu.«

In še kratek izsek njegovega odgovora na vprašanje, čemu bi se morali turisti najprej odpovedati, da bi prispevali k varstvu narave. »Zlasti potrošniški preračunljivosti. Grem na Kanarske otoke preprosto zato, ker je nesramno poceni. No, priznam, da je potepanje po teh otokih res posebno doživetje. A prav tam sem na plaži opazoval turiste, ki so na celotnem dopustu doživeli le hotel, korzo in plažo, na plaži pa pametni telefon in pivo.«


 

Čista vest glede počitnic

Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj ima, kar zadeva počitnikovanje, kot pravi, zelo čisto vest. Družinske počitnice potekajo v nekakšnem ustaljenem ritmu, preživljajo jih v Bohinju in v Pulju. Do tja se sicer peljejo z avtomobilom, a na kraju samem poskušajo čim več poti opraviti peš. »Dopust je zame predvsem priložnost, da smo sami, zato se v tem času ne družimo prav veliko z drugimi ljudmi.«

Razlog, da počitnice preživljajo precej blizu doma, ni samo v okoljski ozaveščenosti, ampak tudi v tem, je dodala sogovornica, da dajo lokalnemu prebivalstvu možnost zaslužka. Nekoliko drugače je s službenimi potovanji, ta velikokrat vključujejo polete, vendar jih v zadnjem času vse bolj zavrača, zlasti čezoceanske. Do bližnjih ciljev poskuša, če je le mogoče, priti tudi z vlakom, čeprav se ji nemalokrat zgodi, da dobi že s povabilom na kakšno konferenco letalsko karto – kar niti ni tako presenetljivo, saj so te vozovnice velikokrat precej cenejše.
 

Blizu jezer, gora in morja

Katja Huš, vodja projektov za podnebje in energetiko pri Greenpeaceu, ima to srečo, kot je ugotavljala med pogovorom, da potovanja v daljne kraje niso njena prav posebej goreča želja. Povsem zadovoljna je, če lahko počitnice preživlja v krajih blizu doma, zlasti na morju.

»Živim v lepem delu sveta, kjer so jezera, gore in morje precej blizu,« je dobrovoljno dejala. Ljuba ji je zlasti jadranska obala, kamor se odpravi z javnim prevozom ali z avtomobilom, če je le mogoče, ga deli z drugimi potniki, v glavnem pred sezono ali po njej. Sama avtomobila nima, imajo pa v družini vozilo, ki so ga podedovali po dedku in si ga po potrebi delijo, kakor je opisala neformalni car sharing.

Tudi Katja Huš najraje dopustuje v krajih blizu doma. FOTO: Uroš Hočevar

Na takšen način (z javnimi prevozi ali deljenjem avtomobila) potuje tudi po drugih državah v Evropi; nazadnje je tu letela leta 2017. Ker je Greenpeace Slovenija del regijske organizacije, je tudi večino službenih poti mogoče opraviti z vlaki. To je sicer časovno lahko zelo potratno, je dodala, ni pa mogoče privoliti v pomislek, da tovrstnih prevozov ni, le ponudbo je treba dodobra raziskati.

»Prevoz je mogoče dobiti, tudi cenovno ugodno, še zlasti če načrtujemo pot precej časa vnaprej,« je poudarila.
Nekoliko drugače je s potovanji v bolj oddaljene kraje. Nazadnje je letela v Kazahstan, bilo je maja lani. Tudi pri tem ima srečo, da vprašanje »leteti ali ne« ni vsakoletna dilema, je razmišljala Katja Huš.

A če je že treba na letalo, vselej dobro premisli, ali je to res destinacija, ki so jo zelo želi obiskati, ali je mogoče vsaj del poti premagati brez letala in kako dolgo bo tam ostala. Na kraju samem pa ni v ospredju le okoljski premislek, ampak tudi številni drugi, denimo vpliv airbnbja, ki je povzročil višanje cen stanovanj, zaradi česar je v mestih vse manj prostora za lokalno prebivalstvo. »Čeprav je airbnb ponavadi cenovno ugodnejši, imam pri najemu tovrstnih nastanitev moralne pomisleke, zato poskušam najti druge oblike prenočišč, recimo kakšne manjše ponudnike sob z zajtrkom.«