Tiskane izdaje
Medtem ko vrtičkarji izgubljajo boj s paradižnikovo plesnijo, se paradižniki na domačiji mladega kmeta Jerneja Mazeja, čeprav tudi njim niso prihranjene obilne padavine in prav jesenska megla, odlično držijo. Bolne je prejšnji dan sežgal na grmadi, ostale vseskozi nadzira.
»Vsi pravijo, da imam zdrav paradižnik, a vem, da ni povsem tako. Toliko, kot ga imam na očeh letos, ga še nisem imel. Toda če ga ne pregleduješ redno, takoj spregledaš kakšen oboleli del. Letošnje leto je za ekološko pridelavo zelenjave na splošno hudičevo,« zmajuje z glavo mladenič s kmetije v Ljubiji pri Mozirju in mimogrede v žep pospravi list paradižnika z drobno počrnelo pego.
Dela mu res ne zmanjka, saj je na skoraj sto metrov dolgi njivi zasadil 250 sort paradižnikov. Ko mu omenim svojo konservativno ljubezen do plodov rdeče barve, sicer izjemno prijazen mladenič zavije z očmi. »Samo rdečih mi ne omenjaj. Ko vstopim v rastlinjak s samimi rdečimi paradižniki, me kar zabolijo oči. Tudi življenje ni enobarvno, ampak mavrično.«
Jernej obožuje eksotiko. Tako je od mladosti; da bo kmet, je vedel že od desetega leta starosti, ko se je motal okoli babice, ki je delala na vrtu. Dolgo je živel za kaktuse, zdaj zbirko okoli sedemstotih le še ohranja in čaka na dan, ko bo videl vzcveteti kaktus, ki ga je dobil za rojstni dan, in zacveti le enkrat v 70 oziroma 80 letih.
Za eksotične sorte paradižnikov sta ga navdušila nekdanji profesor na šoli za hortikulturo in vizualne umetnosti v Celju Trajče Nikoloski in Silva Flajšman iz vrtnarije Flajšman. Od prvega eksota, čokoladnega paradižnika, ki ga prideluje le še za vzorec, je v petih letih zbirko paradižnikov dodobra obogatil, a vendar je »le« eden večjih pridelovalcev neobičajnih sort. »Neka Hrvatica jih ima 700,« navrže. Toda tudi 700 ni nič v primerjavi z vsemi 14.000 vrstami paradižnika, od sedmih botaničnih, kakršne so sprva rasle v naravi – ena, ki prihaja z otočja Galapagos, raste tudi pri Jerneju –, prek požlahtnjenih do »mutantov«, ki so rezultat nenačrtnih križanj v naravi.
Barvno usklajena njiva
Petindevetdeset odstotkov semen paradižnikov Jernej pridela sam, semena novih sort pa dobiva prek izmenjav s pridelovalci doma in v tujini ter z nakupi iz tujih semenskih katalogov. Na njivi je posadil 700 paradižnikov, nizke, pritlikave in viseče pa v korita na okenskih policah. »To so moje pelargonije,« jih pohvali. Kot se spodobi za diplomanta šole za hortikulturo, je paradižnike na njivi zasadil upoštevajoč zlivanje barvne lestvice plodov. Na začetku njive so beli, sledijo rumeni, zeleni, oranžni, rdeči in na koncu vijolični. Največ prostora je namenil belim in zelenim sortam, »ker pri nas še niso toliko razširjene«.
Obiskovalci Mazejeve kmetije običajno ne marajo klasičnih sort paradižnikova. Za pokušino si zaželijo pisan zabojček plodov, prihodnje leto pa pridejo po seme ali sadike tistih, ki so jim bili najbolj všeč. Kakšnega ljubitelja klasike pa Jernej tudi spreobrne. »Neka gospa je morala zapreti oči, da je poskusila zeleni paradižnik. Toda spomladi je prišla prav po sadike teh,« se zadovoljno nasmehne.
Jugoslovan crnković
Med vijuganjem po njivi od ene k drugi rastlini kot za šalo trosi njihova latinska in komercialna imena in sproti iz skrivalnice svetlo zelenih listov potegne eksotično sorto kumar. »To je doctor carolyn, to pa orjak. Belo volovsko srce je lani tehtalo skoraj kilogram,« pojasni. Zajetni globoko rdeči paradižnik z zelenimi progami po zgornjem delu lupine mi predstavi kot Rusa – kozmonavta volkova. V Ukrajini ga je vzgojil Igor Mihajlovič Maslov, ruski vesoljski inženir, ki se je prekvalificiral v navdušenega vrtnarja, poimenoval pa ga je po astronavtu Vladislavu Volkovu.
Jernej največ semen paradižnikov dobi prav iz Rusije, saj iz njih zrastejo trpežne sadike. Toda stranke so zadnje čase občutljive na rusko poreklo. »Ko jim predlagam kakšno rusko sorto, pravijo: Samo te ne!« pove tako, da ni mogoče oceniti, ali se šali. »Paradižnik, za katerim stojiš, je tsaari lemmik. Ta je Čeh, zlatava,« podrži v roki oranžen sadež. »Ta pa je cigan,« pokaže na okrogel, črno rdeč paradižnik z zelenimi progami. »Ime je dobil po ruskih Romih. Purple russian je pelat, debela in mesnata azoychka pa je kraljica paradižnika,« zagnano razlaga. »Tudi Jugoslovani imamo svojo sorto, crnkovića,« naju nasmeji s fotografom. Sorta indigo rose bo, ko bo dozorela, povsem vijolična. Sadeži z vijoličnim pigmentom so dobri za srčne bolnike. Iz zelenih, v lampijonček ovitih plodov volčjega paradižnika ali tomatilla, ki so po okusu nekje med jabolkom in paradižnikom, pa »delajo najboljše omake na svetu«.
Drobni, borovnicam podobni plodovi jaltomata po okusu spominjajo na mešanico grozdja in paradižnika, vendar s slednjim nimajo veliko skupnega. Jerneju je rastlina všeč, ker se na cvetovih pasejo čebele, ki ga spominjajo na čebelarske čase. »Rastlina, ki jo vsak občuduje, pa je trnasti paradižnik«. Obiranja temno rdečih plodov, ki po okusu spominjajo na višjo, se je treba lotiti z rokavicami, ker so po steblu in listih posute ostre bodice. A koloradskih hroščev te ne motijo. »Toliko truda sem vložil v zasaditev paradižnikov, da sem na ostalo pozabil,« Jernej pojasni prisotnost škodljivcev.
Varuh semen
Na njivi je vse dni; med privezovanjem paradižnikov kot za šalo mine deset ur. A navsezadnje je to njegov »šiht«, saj si na družinski kmetiji »odpira zeleno delovno mesto. Biti moraš elastičen. Vsako leto poskušam kaj novega. Letos sem vzgojil šitake in bukove ostrigarje, a sem ugotovil, da jih bom moral ponuditi spomladi in pozimi, ko v gozdovih ni gob. Kmalu bomo sadili žafran in zasejali prezimne solate. Vsako leto je šola zase. Pogrešam pa več spodbud za pridelavo domačih semen. Ves čas se govori le o samopreskrbi s slovensko zelenjavo, nič pa o preskrbi z domačimi semeni.« Ta je le desetodstotna. »Če ne bomo imeli vsaj 70-odstotne semenske varnosti, se nam slabo piše.«
Sam skrbi za ohranjanje in razmnoževanje avtohtonih, lokalnih in tradicionalnih sort sadja in zelenjave. V letošnjem setvenem načrtu so se znašli solkanski radič, krompir igor, fižola ribničan in savinjski šilček, avtohtone sorte čebule in 200 let stara sorta solate elena. Je tudi predsednik društva Učni sadovnjak, ki sadi sadna drevesa po vsej Sloveniji in ozavešča o pomenu samopreskrbe s sadjem in zelenjavo. V okviru društva in s sodelovanjem s Semenarno Ljubljana organizira delavnice in predavanja o pridelavi zelenjave, na katerih potekajo izmenjave semen.
Pred kratkim je na facebooku ustanovil skupino Tržnica zelena dežela, ki je namenjena prodaji presežkov pridelkov in izdelkov vrtičkarjev in kmetov. »Pogrešam zakon o vrtičkarjih, ki bi opredeljeval, kaj smejo in česa ne. Zdaj so lahko le ljubiteljski pridelovalci, ki svojih presežkov ne smejo prodajati. Če bi zakon to dopustil, bi dobil delo marsikateri brezposelni.«
