Tiskane izdaje
Neretva. Svojo pot začne v hribovju Hercegovine, se elegantno spušča vzdolž struge in zlagoma pušča za seboj hlad gorovja. Več kot dvesto kilometrov preteče po Bosni in Hercegovini, zadnjih 22 kilometrov pa prečka mejo s Hrvaško, ki jo je najti le na zemljevidu, in krene še na zadnji del poti do Jadrana.
Nekdaj se je v morje izlivala v 12 krakih, a tako, kot je ona z življenjem, ki ga nosi s seboj, spreminjala človeka ob sebi, tako jo je tudi on ustrojil po svoji meri. Zdaj se v morje izteka v štirih strugah. Njena delta je od nekdaj preživljala živelj ob sebi, tudi danes ni nič drugače.
Nekdaj je bilo na tem mestu mokrišče in voda, danes tam uspevajo povrtnine in mandarine.
Na cestnem ovinku tik ob osameli figi se razprostrejo polja, med katerimi se razigrano vijejo modro svetlikajoča se rečica. Tik ob njenih bregovih uspeva pisana paleta bujne povrtnine, malo stran se bohotijo nasadi mandarinovcev. Kljub temu da bi danes prisegli, da je dolina še vedno takšna, kakršno je ustvarila narava, Davorka Kitonić, strastna fotografinja, ki posveča reki izjemno veliko pozornosti, pojasni, da še zdaleč ni tako. Še pred dobrimi šestimi desetletji bi bil pogled z istega brega povsem drugačen – da smo na istem kraju, bi pričale le gredice z zelenjavo, tik ob strugi. Zanje je poskrbela narava sama, reka je s svojimi nanosi ustvarila belo zemljo, kakor imenujejo plodna tla tik ob reki, tam, kjer danes uspevajo mandarine, pa se je raztezalo sladko-slano jezero Modrič.
»Bilo je toliko ptic, da so jih ljudje množično lovili,« pojasnjuje Davorka, med drugim ornitologinja, ki je ptice Neretve podrobno popisala v več knjigah. Ljudje so jih lovili zaradi njihovega perja, nato pa z vrečami mehkega plena odhajali na Pelješac, kjer so jih menjali za druge dobrine.
Palice nad gladino reke Norin označujejo, kje so pasti za jegulje.
Lov na jegulje
A jezero ni bilo le dom za številne ptice, ampak tudi za številne ribe Jadranskega morja. Po besedah Kitonićeve je bilo tam, kjer se danes prepletajo korenine mandarinovcev, največje drstišče za celotni Jadran. Tudi jegulje, na pogled nič kaj prijetne kačaste ribe, ki skupaj s ciplji dajejo identiteto neretvanskemu brodetu, so z izsušitvijo jezera izgubile kompas. Sprememba je zanje prišla prehitro. Od začetka, ko so postavili zid in začeli izsuševati zemljo, so te ribe, vajene poti, ki so jo preplavale generacije pred njimi, množično umirale pred oviro. »Potem ko so zaprli jezero, jegulje niso našle poti in so se zaletavale v beton. Poginilo jih je na tone,« navrže Davorka Kitonić.
Tradicijo lova na jegulje ohranjajo tudi današnje generacije, ki mreže napenjajo tam, kjer so jih v preteklosti njihovi starši in prastarši. Ko pluješ med gostim trsjem in po z lokvanji obrobljeni rečici Norin, ki se pri naselju Kula Norinska pridruži Neretvi, tu in tam, ob vhodu v ročno kopane kanale, imenovane jarogi, iz vode štrlijo palice, ki označujejo, kje ležijo tratuni – pletene mreže za lov na jegulje. »Nihče ne more prevzeti katerega koli mesta in loviti, na enem mestu lahko lovi le ena družina, ki je to počela že generacije,« pojasnjuje vodnik, medtem ko spretno vodi čoln po ozki reki, ki jo krasijo gosto zelenje in ptice. Rečica, ki s pitno vodo, med drugim, preskrbuje tudi otoka Mljet in Korčulo, je biotsko posebna, tako kot celotna delta Neretve. Ta je po podatkih okoljevarstvene organizacije WWF Adria dom 75 vrst rib, v njej gnezdi ali pa si samo odpočije najmanj 300 vrst ptic.
Mnoge parcele, kjer so nekdaj uspevale mandarine, se danes zaraščajo. Morje počasi jemlje nazaj, tisto, kar so mu pred leti vzeli.
Brez dobrega daljnogleda si lahko neuko oko zgolj predstavlja podrobnosti oddaljene ptice, ki je ravno takrat, ko mimo pluje barka z radovedneži, pristala na osamljeni veji tik ob eni od umetno izsušenih parcel na poti iz Rogotina proti odprtemu morju, a za Davorko njena identiteta ni nobena uganka. Oborožena s fotoaparatom ujame kratek utrinek in navede domače in latinsko ime ptice, medtem ko manjša barka počasi nadaljuje pot ob kmetijskih parcelah, ki so nekdaj pripadale morju. Mnoge so danes zapuščene, njihovo obdelovanje je bilo za nove lastnike prezahtevno. Dostopne so le s čolni, tudi obdelovalne stroje je treba dostaviti po vodi. Zdaj morje počasi jemlje nazaj ukradeno. Medtem ko je v daljavi že mogoče videti kraj, kjer se Velika Neretva izliva v morje, Davorka pojasni, da je tako morda še najbolje. Tudi kmetijstvo, ki ostaja najpomembnejša dejavnost v delti Neretve, terja od narave svoj davek.
Sočne lubenice, aromatični paradižnik, sladke mandarine
Turizem kljub izjemni in edinstveni lepoti pokrajine še ni občutneje zašel v te kraje. Sočne lubenice in melone, aromatičen paradižnik, predvsem pa sladke mandarine ostajajo pomemben del prihodka tamkajšnjih ljudi. Ti so od nekdaj živeli od zemlje, a ta je v zadnjih desetletjih zaradi posega človeka postala veliko bolj radodarna. Nasadi mandarin, ki tu uspevajo zaradi posebne mikroklime, so v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja usodno spremenili življenje ob Neretvi. Prebivalci majhnih vasi na gričih, nemalokrat poimenovanih po tisti družini, ki je tam prva naselila svoj rod, so začeli zapuščati strma pobočja ter kameno in presušeno zemljo menjati za delo na poljih v dolini. Danes so na pobočjih le še ruševine, ki pričajo, da je bilo življenje v delti še nedolgo tega drugačno – v dolini ni dišalo po agrumih, ampak so se na pobočjih burji vztrajno upirale oljke in sonce lovile trte. Te so bile tako pomembne, da so se, kot pravi ena od lokalnih pripovedi, znašle sredi krvave zgodbe.
Smrden grad
Tam, nad modrim zalivom kraja Klek, ki ga v tankem loku objema peščena plaža, sta bili – kot med vožnjo po razbrazdani in kamniti poti razlaga Davorka Kitonić – nekdaj dve vasi. Nenehno prepiranje se je pogosto končalo krvavo, načelo oko za oko je bilo njihovo vodilo. A ko je eden od tovrstnih prepirov vaščane zgornje vasi privedel do tega, da so ponoči uničili trto sosedov, se je njihov prepir zapisal v zgodovino – za trto prikrajšani vaščani so pred stoletji sprostili ves bes, umorili celotno vas in svoje žrtve zalučali po pobočju. Zaradi smradu, ki ga naravi menda tudi po desetletjih ni uspelo prekriti, se danes zapuščeni kraj z razvalinami utrdbe, ki segajo čez pobočje, še vedno imenuje Smrden grad.
Vino in krhko razmerje
Davorka Kitonić z eno od cvetlic, ki uspevajo na pobočjih ob Neretvi.
Ko zaradi jezov hidroelektrarn poleti zajezijo že tako bolj skope zaloge sladke vode, jo v strugi rokavov Neretve nadomesti morska, ki vse globlje prodira po rečni strugi navzgor in soli ne le površinske vode, ampak tudi podzemne. Ribe, ki so značilne za morje, so menda v zadnjih letih zašle globoko v notranjost, vse do kraja Metković. Kot pravijo v WWF Adria, domačini z zaskrbljenostjo spremljajo napovedi o gradnji novih hidroelektrarn, ki bi prikrajšale za vodo ne le neretvanske delte, ampak tudi naravni rezervat Hutovo blato.
Bojijo se, da bo ob reševanju energijskega vprašanja pozabljena osnovna potreba po pitni vodi. Da bi morska voda še globlje prodirala in solila njihova polja. Da bi ostali brez endemičnih ptic in rib. In da bi nazadnje, če bi si človek še naprej pokoraval naravo, Neretva izgubila svojo izjemno moč – ohranjati življenje ob svoji delti.
