Životarjenje nekoč slavnega panonskega Ponterossa

V cerkvi sv. Mihaela je odbilo ena popoldne. Parkec ob cerkvi je opuščen, podobno mrtvilo vlada tudi na glavni cesti, ki je bila včasih ob sejemskih dneh tako tesno zaparkirana z avtobusi, da se zaradi njih sploh ni videlo mesta. Zdaj je v Lentiju živ le še spomin na tiste čase, ko je bilo vse mestece ena sama neskončna stojnica.


Četrtek je, poleg sobote, še tudi dandanes semanji dan, vendar je sejem tako majhen, da se je treba kar malo potruditi, da ga najdete. Še posebno če ne znate madžarsko. Potikamo se med stanovanjskimi bloki, katerih arhitektura na zunaj kaže, da so bili zgrajeni v času socializma, nato pa jim je kapitalizem v 90. letih nadel le bolj živahne barve pročelij. Krožniki satelitske televizije, ki kukajo z vsakega balkona, in številni oldtimerski trabanti pod temi balkoni kažejo, da je kraj tudi obstal v zadnjih izdihljajih prejšnjega tisočletja.

Sramežljivi ostanki

Tistih nekaj prebivalcev, ki jih povprašamo za sejem, ne razume nobenega drugega jezika, razen svojega. Magična beseda, ki se je naučimo na hitro, je seveda »piac« ali trg po naše. Z nekaj gestami nas prijazno usmerijo za prvi in nato za drugi vogal, kjer naletimo na enega izmed ostankov nekoč po vsej Sloveniji popularnega lentijskega sejma. Zdaj ga je za kakšna dva prehoda s po ducat stojnicami, na katerih se, prav nič bahavo, ponuja v glavnem tekstil. Drugi, nekoliko večji, se je sramežljivo stisnil k avtobusni postaji, edinemu kraju, ki v dopoldanski vročini ni opustel. Med zdolgočasenimi branjevci, ki so že začeli pospravljati svoje ponjave, je razumevanje obiskovalcev iz šest cestnih kilometrov oddaljene Slovenije pričakovano nekoliko večje. A bistveno več kot Dober dan tudi iz njih ne izvabimo, kar je navsezadnje lahko tudi olajšujoče, saj ni treba poslušati hvalnic njihovemu blagu.

Najbolj zgovoren ali vsaj nam najbolj razumljiv med prodajalci je Poljak, ki je poleg svojega kombija razstavil orodje in vrtalne svedre vseh mogočih dimenzij. Njegovo slovansko uho, ki že četrt stoletja posluša madžarski jezik, je ujelo našo govorico, in v za silo razumljivem poljskem jeziku nam je razložil, da ni za sejemsko mrtvilo kriv kakšen praznični dan, pač pa takšno ozračje vlada kraju že vsaj nekaj let. Resnici na ljubo povejmo, da smo bili tisti četrtek skoraj edini obiskovalci Lentija iz Slovenije, kar pa ne pomeni, da obiska ni. Bližnja Lendava in okolica sta še vedno kupno zaledje kraja, ki je nekoč v celoti z gradom vred pripadal lendavskemu grofu Miklosu.

Če so v 90. letih lahko našteli v enem samem dopoldnevu več kot 50 avtobusov iz vseh koncev Slovenije, poleg seveda neštetih osebnih avtomobilov, je zdaj na parkirišču ob cesti sameval le en avto z ljubljansko registracijo. Vanj sedata dva starejša obiskovalca, Igor in Jože, ki sicer počitnikujeta v termah Lendava. S sejmom – čeprav ga je komaj za vzorec, predvsem pa z nakupljenim orodjem poljske izdelave – sta nadvse zadovoljna. Njuna ocena, da so cene razstavljenih izdelkov več kot ugodne, tudi do štirikrat nižje kot pri nas, je malce dvomljiva. O tem je zagotovo bolj smiselno povprašati ženske, ki natanko vedo, ali je spodnje perilo po dva evra ali hlače po 12 evrov dober nakup.

Obmejna konkurenca

Lendavčanka Anica Matjašec, s katero se zaklepetamo še na oni strani meje, obišče Lenti večkrat na leto. Meni, da so cene morda do dvakrat nižje kot pri nas, a da tudi blago marsikdaj ni kakovostno. Ona kupuje predvsem rože, sadike in kakšne izdelke iz domačega platna, kot so rjuhe pa tekstil iz lana ali konoplje, kadar naleti nanj, sicer pa tako kot drugi Prekmurci, ki so Lenti odkrili že v 80. letih, obiskuje različne sejme v okolici, ki jih ob meji štirih držav ne manjka. Ona ima najraje nakupe v avstrijskem Radkesburgu, številni njeni rojaki se poleg v Lenti zapeljejo še v bližnji Leteny, kjer je sejem vsak dan, ali pa do Čakovca na Hrvaškem. Še najmanj, pravi lendavska učiteljica, kupuje v Sloveniji.

Na čase slovenskega navala danes spominja le še zaprt kiosk s hrano na tržnici. Na steklu se od daleč sveti dvojezični napis, ki v približno slovenski različici zlakotenim kupcem ponuja: »Domačo kolbaso, piščančji but, krvave krvavice in ribo.«

Zakaj neki so Slovenci, ki so od tod odhajali z ogromnimi nakupovalnimi vrečami, obrnili hrbet obmejnemu mestu, poskušamo zvedeti od 59-letne Eržebet, ki ima stojnico z otroškimi oblačili na robu sejmišča za avtobusnim kolodvorom že od leta 1995. Še nekaj let starejši je njen vzhodnonemški wartburg, s katerim dvakrat na teden pripelje blago do sejmišča iz enega izmed tistih v žive barve kapitalizma prebarvanih blokov, kjer imata z možem najeto stanovanje. Tudi njej tako kot vsemu mestu promet zadnjih nekaj let, približno od takrat, ko je Slovenija prevzela evrsko valuto, nenehno upada. Delo se ji pravzaprav ne izplača več, nam bolj pokaže, kot razloži, sicer vedro razpoložena prebivalka Lentija, a je, pravi, še vedno bolje biti med ljudmi in zaslužiti kakšen forint kot pa v celoti postati breme na plečih moža, ki dela kot voznik avtobusa.

Tako menita tudi prodajalki v enem izmed številnih trgovskih lokalov, ki so cveteli v času slovenske invazije, zdaj pa so povsem prazni. Recesija v Sloveniji je po njunem mnenju prizadela tudi obmejne kraje, kakršen je Lenti. Nekoliko več kupcev pričakujejo zdaj le še ob sezonski menjavi oblačil, sicer pa se gospe v glavnem le prekladata, kot nakažeta z gibom rok, med oblačili in pozamenterijo ter pogledujeta na uro.

Razcvet termalnega turizma

Kljub upadanju branjevske trgovine, ki je marsikateremu od približno 7700 prebivalcev mesteca dajala kruh, pa Lentiju ni videti, da bi propadal hkrati z njo. Marsikje med bloki se poleg ostarelih reliktov socialističnega voznega parka šopirijo tudi novejši nemški avtomobili. Njihovi lastniki so morda zaposleni Avstriji ali pa doma v turizmu, ki privablja čedalje več avstrijskih gostov. Tik ob vhodu v mesto je, nedaleč od neuglednih, bržkone zapuščenih industrijskih hal, ki jih že nažira zob časa, termalni park Lenti.

Z natrijevim hidrogenkarbonatom bogata voda term, ki so jih odprli leta 1974, je menda primerna za težave z gibanjem, sklepi, hrbtenico in krvnim obtokom. Gostom je na voljo pet zunanjih bazenov, trije notranji in delno pokrit doživljajski bazen s toplo vodo, savna, parne kopeli in center za lepoto, hkrati pa tudi osem hektarov zelenih površin za uživanje v miru in tišini. Letos je miru nekoliko manj, saj prav zdaj prenavljajo pokriti del, zgradili pa bodo tudi še en zunanji bazen, razložijo v recepciji term, kjer so bogato založeni tudi z gradivom – celo v angleškem in nemškem jeziku – o znamenitostih kraja in okolice.

V njem preberemo, da je sestavni del termalnega kopališča tudi energijski park svetega Jurija, ki je posebnost v evropskem prostoru. Obiskovalci so v njem menda deležni blagodejnih vplivov energijskih valovanj, ki potekajo po tako imenovanih linijah svetega Jurija. Te se na območju term Lenti križajo v več točkah. Energijski tokovi, ki tečejo v parku, naj bi pomagali pri ponovni vzpostavitvi notranje harmonije. Označeni so s postavljenimi kamni, stičišča, kjer so delovanja energij najmočnejša, pa so označena še posebej. Njihov obisk si moramo prihraniti za kdaj drugič, kratek sprehod po termah pa pokaže, da cene v kopališču, drugače kot na stojnicah v središču Lentija, niso prilagojene slovenskim gostom, ampak bolj avstrijskim.

Iz gradiva, s katerim obiskovalce radodarno založijo v termah, se nam razkrije povsem nov pogled na Lenti, mestne pravice je dobil že leta 1381, še do včeraj za nas sinonim sejmarskega barantanja, in njegovo z neokrnjeno naravo bogato okolico. Izletnikom so na voljo številne kolesarske poti, sprehajalne steze in najdaljša gozdna ozkotirna železniška proga na Madžarskem med Lentijem in Kistolmácsom.