Tiskane izdaje
Včerajšnja objava ustanovitelja Facebooka Marka Zuckerberga in njegove žene Priscille Chan, da ob rojstvu prvorojenke v dobrodelne namene podarjata kar 99 odstotkov delnic svojega podjetja, sproža vrsto odzivov. Največ med njimi je seveda pozitivnih, v dejanju pa marsikdo vidi tudi temno plat. Zaradi razmaha filantropskega kapitalizma so na slabšem davkoplačevalci, pravijo kritiki tega na prvi pogled velikodušnega dejanja.
Lansko leto sta Bill Gates in Melinda Gates svoji dobrodelni fundaciji, ki sta jo ustanovila leta 2000, podarila štiri milijarde dolarjev. Večji del denarja je bil namenjen boju proti virusu HIV, malariji in turbekolozi, boleznim, ki na leto ubijejo več milijonov ljudi v nerazvitih deželah. Tudi Warren Buffet je leta 2006 večino svojega premoženja prepisal na njuno fundacijo. Zuckerberg in Chanova sta v pretelosti že podarila več sto milijonov dolarjev različnim organizacijam, med drugim 25 milijonov za boj proti eboli. Zdaj ustanavljata Chan Zuckerberg Iniciativo, novo filantropsko organizacijo, ki se bo osredotočala na »razvijanje človeškega potenciala in promocijo enakosti«.
Kot piše danes The New Yorker, se moderni kapitalizem z vsemi svojimi neenakostmi in nepravičnostmi, ki jih povzroča, ob teh gestah najbogatejših zemljanov zazdi malo bolj znosen, ali kot rečejo, od tistih, ki jim je veliko dano, se tudi veliko pričakuje. Pa je temu res tako?
Manj denarja za javne projekte, večji vpliv bogatašev
»Filantropski kapitalizem«, kot se imenuje pojav, ko izjemno bogati posamezniki ustanavljajo svoje dobrodelne sklade oziroma fundacije, s katerimi zasledujejo svoje dobrodelne cilje, škoduje davkoplačevalcem in širšemu demokratičnemu procesu, trdi John Cassid dolgoletni kolumnist The New Yorkerja in finančni analitik na BBC.
Zakaj? Če bi Zuckerberg in njegova žena želela unovčiti delnice, ki sta jih zdaj podarila svoji dobrodelni organizaciji, bi morala plačati davek na dobiček. Ta denar bi se namenil za financiranje državnih projektov- zdravstva, šolstva, infrastrukture. Če bi delnice prepisala na svoje otroke, bi morali davke ob njuni smrti plačati oni. S tem, ko sta delnice podarila dobrodelni organizaciji, sta se tako onadva kot njuni potomci izognili plačilu davkov.
Davčni svetovalec Robert Wood meni, da za druge velikodušna gesta zanju pomeni veliko davčno olajšavo. Ko bosta zakonca podarila delnice dobrodelni organizaciji, bosta na svoji davčni številki prejela t. i. davčni bonus v višini tržne vrednosti delnic. V naslednjih letih bosta tako z nekaj davčnega manevriranja svoje prihodke (plačo in izplačila dividend) obvarovala pred davki. To znova pomeni manj denarja za davkoplačevalce.
Če bi bil Zuckerberg pri tem početju prej izjema kot pravilo, to na ameriški proračun ne bi imelo skoraj nobenega znatnega vpliva, a ker se ta praksa vse bolj širi, razporeditev bogastva pa je vse bolj neenakomerna (leta 2012 je 0,01 odstotek Američanov imelo v lasti 11,2 odstotka celotnega bogastva, kar je največja neenakost po letu 1916), imajo dejanja majhnega števila bogatih ljudi precej velik pomen. Tako bogataši, kot sta Gates in Zuckerberg, s svojo dobrodelnostjo dejansko večkrat prikrajšajo državo, s tem pa tudi davkoplačevalce. Obseg državnega proračuna in s tem povezana sredstva za javne projekte so vse manjši.
Takšna dejanja pa imajo vpliv tudi na širše delovanje demokratične družbe. Dobrodelne organizacije pod okriljem družine milijarderjev namreč financirajo tudi različna interesna društva in zasebne šole, nekatere tudi politične stranke, in tako razporejajo denar po svoji osebnih preferencah.
Ali rečeno drugače: Če Zuckerberg meni, da bi morali v šolah malčke učiti več podjetništva, to s svojo dobrodelno organizacijo lahko doseže. A to še ne pomeni, da je več podjetništva tudi želja večine drugih državljanov. »Čim več denarja podarijo dobrodelnim organizacijam pod njihovim okriljem, tem več vpliva si s tem pridobijo. Več kot imajo vpliva oni, manj ga ostane za druge,« zaključi Cassidy.
