Tiskane izdaje
Ko so deske D2 izginile z olimpijskih iger, zanje tudi nikjer niso organizirali regat. Prišle so takšne z manjšim volumnom, nekateri jih imenujejo tudi potopne deske, s katerimi je mogoče startati le iz vode, mnogo let kasneje pa tudi širše, a še vedno kratke jadralne deske za jadranje v močnem vetru.
Zdaj se debelinke, kakor jih nekateri imenujejo, spet vračajo. Vzrok je malce ironičen, prav zaradi razvoja svetovnega spleta in družbenih omrežij. Klasične jadralne deske, ki so izginile v času računalnika Macintosh 128K, so se leta 2009 začele vračati zaradi facebooka. Nekaj francoskih ljubiteljev je najprej za deske D2 vzpostavilo skupinski profil na facebooku in kmalu je imel tisoč članov. Izkazalo se je, da razred D2 ni bil nikoli pozabljen.
Spet moderni
Naenkrat se je oglasilo veliko ljubiteljskih jadralcev, najprej iz Grčije, kjer so še imeli stare deske, pa jim je bilo morda z njimi nerodno priti do najbližje obale, saj so jih ljudje gledali kakor smučarje, ki namesto carving smuči v gondoli ob sebi držijo več kot dvometrske sulice ...
Potem pa je razred D2, spet malce ironično, kot najnovejšega (znova) priznala in kategorizirala Mednarodna zveza za jadranje na deski (IWA) in lani so se začele z njimi voziti regate za svetovno in ponekod tudi za državna prvenstva. Tudi pri nas so jadralci, ki so v garažah in lopah dva ducata let s starih surfov brisali prah, te pregledali, po potrebi pokrpali, poiskali stara jadra, loke in jambore ter se odpravili k vodi.
Eden takšnih je 78-letni Jurij Veršec iz Velenja, ki se spominja: »Prvo desko sem kupil leta 1980. Z njo sem šel na morje, nikjer še ni bilo nobenega surfa in nisem vedel, za kaj gre. Šel sem v morje in seveda sem se veliko nakopal. Neki možakar je prišel mimo in je rekel: 'Uporan je, uspjet če.' Danes surfam z mlajšimi. Imam družbo petdesetletnikov, bili smo že v Venezueli, na Zelenortskih otokih, vsako leto gremo surfat v Egipt.« Staro desko je za regate razreda D2 na Velenjskem jezeru še imel doma. Tehta 33 kilogramov, Veršec pa ima pri roki vedno tudi šestkilogramsko s samo 85 litri prostornine. V tridesetih letih je, kot pravi, zamenjal vsaj 12 desk, prav na svoj rojstni dan pa je prejšnji teden svojo prvo in najstarejšo spet pripravil za plovbo. »Nisem več tako dober, mlajši so seveda boljši, sem pa nekje na sredini,« se ponosno pohvali.
Miro Škorjanc je vodja športnega kluba Zoo Station ob Velenjskem jezeru, kjer izposoja vse za takšno in drugačno jadranje in tudi supanje oziroma deskanje z veslanjem, ima šolo jadranja, surfanja in supanja, je pa tudi najbolj zaslužen za jadralni praznik ob jezeru: »Pripravili smo tridnevni konec tedna Vintage Wind Slam z regato za jadralne deske razreda Divison II in za zaključek odprto regato za vse jadralce na deski.
Na voljo le rabljene
Tridnevna regata s sedmimi starti, izmed katerih se je najslabša uvrstitev brisala, je štela za eno izmed letošnjih šestih regat za svetovni pokal v razredu ID2CA, kakor se s polnim imenom razred D2 imenuje, obenem pa tudi za državno prvenstvo v tem razredu.« Po skoraj tridesetih letih je tudi za Škorjanca zanimivo in velik uspeh, da se jadranje na deski vrača h koreninam tudi pri nas: »Upal sem, da bo za regato vsaj deset prijavljenih, pa je bilo tekmovalcev 19.«
In v čem je zanimivost in čar starih in dolgih debelink? Škorjanec pojasni: »V razredu D2 so deske, ki so s prihodom manjših ravnih desk za jadranje v močnejšem vetru izumrle. Mnogi so ugotavljali, da je v lahkih vetrovih mogoče vedno jadrati prav s prvotnimi, večjimi in tudi obilnejšimi deskami. Z njimi so včasih tekmovali tudi na olimpijskih igrah, a tudi tam so jih izpodrinile ravne deske, ki glisirajo. Danes razen rabljenih desk D2 še ni mogoče kupiti, postajajo pa vse bolj vredne in cenjene tudi med surfarji, ki okoli leta 1980 še niti rojeni niso bili.«
Med pionirji jadranja na deski v Sloveniji je bil tudi velenjski oblikovalec Stane Hafner. Začetkov jadranja na deski v Sloveniji se spominja takole: »Prvo desko sem videl na vodi, ko je Imgrad naredil svoji prvi deski, večjo belo in manjšo oranžno, ki sta bili, naj mi bo oproščeno, bolj ploha. A navdušenje je bilo tolikšno, da je vsak prihranek družinskega proračuna šel za opremo. Ker nisem imel nikogar, ki bi ga vprašal, kako se tej stvari streže, sem potreboval teden dni, da nisem na eni strani splezal na desko in takoj na drugi padel z nje.«
Ker pri nas ni bilo prave opreme, so se navdušenci razgledali po tujini in odkrili tovarno Sailboard v bližini Münchna ter začeli deske kupovati tam. »V Velenju pa se je zanimanje za ta šport povečevalo in bil sem med tistimi, ki smo prišli v velenjski Veplas pokazat vzorce. V osemdesetih letih so začeli izdelovati jadralne deske, in to zelo uspešno. Zdaj, ko se deske razreda D2 vračajo, so Veplasove deske še vedno zelo dobro ohranjene in plovne, predvsem model burja. Danes v Veplasu desk ne izdelujejo več, še vedno pa imajo zelo obsežen program najboljših jamborov za njih,« pripoveduje Hafner.
Upa, da bo tudi na Velenjskem jezeru kmalu tako, kot je bilo v osemdesetih letih: »Šport se je v naši dolini tako priljubil, da je bilo jezero pisano od jader, družili smo se in se zabavali. V nekem trenutku v Velenju skoraj ni bilo družine, ki ne bi imela jadralne deske. Imeli smo svoj klub vodnih športov, kjer se nismo toliko ukvarjali s tekmovalnimi aktivnostmi, temveč predvsem z izobraževanjem, opravljali smo izpite za vaditelje surfanja in denar zbirali tudi s surfarskimi plesi ... V tistem času je skozi tečaj našega kluba šlo več kot tisoč ljudi.«
Gibanje za vrnitev klasičnih
Če se je gibanje za vrnitev klasičnih jadralnih desk za jadranje v rahlem vetru začelo v Franciji in Grčiji, se po zaslugi Mira Škorjanca začenja tudi v Sloveniji. Mednarodna jadralna zveza je že priznala D2, kar pomeni, da se v tem razredu tekmuje v rangu svetovnega pokala in za državno prvenstvo.
Sodniki z Janezom Kuntaričem na čelu so v nedeljo sešteli točke s sedmih plovov regate za svetovni pokal in državno prvenstvo, odšteli eno najslabšo uvrstitev in razglasili rezultate. Regato za svetovni pokal je dobil eden najbolj zaslužnih, da je IWA obnovila razred D2, Grk Petros Katsareas. Drugi je bil domačin Janko Jaka Pristušek, tretji pa Hrvat Željko Srdoč. Obenem je to pomenilo, da je Pristušek državni prvak Slovenije v razredu D2 za leto 2016.
