Franja, kolesarska bombonjera

Maraton Franja bržkone vsak udeleženec doživlja in dojema po svoje. Lahko bi tudi parafrazirali znani dialog iz filma Forrest Gump, v katerem Tom Hanks gledalcem razloži, da je življenje kot bombonjera. Nikoli ne veš, kaj boš dobil, ko sežeš po dobrotah v njej. In Franja je kolesarska bombonjera. Preden se poženeš s štarta, nikoli natanko ne veš, kaj te čaka na tej že sloviti, 156 km dolgi progi, ki jaro kačo na kolesih pelje v smeri Notranjske, zavije proti Primorski, čez Kladje zleze na gorenjsko stran in se čez Škofjo Loko vrne v Ljubljano.

Boš eden od tistih osmoljencev, ki bo zaradi lastne ali soudeleženčeve nespretnosti v gneči končal na asfaltu, ali boš eden od tistih, ki mu bo počena zračnica ali kakšna druga okvara v sekundi sfižila načrte o časovnem »osebnem rekordu«? Si v zadnjem tednu pred »dirko« preveč »treniral«, morda pretiraval pri vnosu ogljikovih hidratov v organizem (beri pri jedi testenin, ki ti v nedeljo zjutraj že iz ušes gledajo) in boš zato s težkimi in trdimi nogami kot živina trpel od štarta do cilja? Kaj pa če boš eden od tistih srečnežev, ki je ravno prav pripravljen in izbere ravno pravi tempo zase, pravilno razporedi moči in je pred njim okoli štiri ure čistega kolesarskega užitka?

Odgovori na ta vprašanja so začeli padati že takoj po tem, ko smo zapustili BTC. Že po prvem ovinku je bilo slišati prvi pok in sočno kletvico sotrpina, za katerega se je Franja bržčas končala, še preden se je dobro začela. To pač sodi zraven. Vsak, ki štarta, pri sebi vzame v zakup, da se lahko v množici kolesarjev različnih sposobnosti zgodi tudi kaj neprijetnega. Po ljubljanskih ulicah so zato živci napeti, še en pok in še bolj ogorčeno preklinjanje, ob cesti tudi že menjajo prve zračnice. A karavana gre naprej, prva odrešitev je Tržaška cesta, tu gre naravnost po široki cesti in misli se preusmerijo na Brezovico, na pravi štart, po katerem bo kmalu jasno, ali si pravilno »gospodaril« s stotinami ali tisočimi kilometri, ki si jih prevozil pred dnevom F.

Vrhniški klanec – najboljši so na ravnini tako močno potegnili, da so bili najbrž že sredi vzpona, če že ne nekje pri vrhu, ko sem se lotil prvega težjega izziva. Hribolazci so leteli mimo, ampak tudi ti letiš mimo desetin sotrpinov. »Saj mi ne gre tako slabo,« sem pomislil, ko sem ugledal svojega prvega klubskega sotrpina. In vedel sem, da bo njegov tempo prehud zame. »Bom potegnil naprej, moram odtočit,« mi je rekel Iztok. Pred ciljem sem ga videl še dvakrat. Malo višje ob cesti, ko je uresničil svojo napoved, in kakšno minuto pozneje, ko je pod vrhom »prelaza« še enkrat švignil mimo. Nič ni narobe, če v klanec ne moreš slediti olimpijskemu prvaku (četudi veslaškemu), pomembno je le to, da se noge dobro vrtijo in si v skupini, ki s solidno hitrostjo drvi proti Logatcu, sem si dejal le nekaj trenutkov pred tem, ko sem izgubil razsodnost. Eden od mladcev iz Radenske je našo skupino hotel povezati z eno pred nami. Potegnil je, prvi v naši skupini mu ni sledil. Ni bil dovolj močan, morda bom jaz. Pa nisem bil. Ostal sem le nekaj metrov zadaj, tistih nekaj metrov, ki kolesarju pomenijo pot od pekla do raja. Ostal sem v vicah, nekje vmes, pri lovu se mi je pridružil nekdanji sošolec Stojan, s katerim se bežno srečava le še enkrat ali dvakrat na leto, na kolesarskih maratonih. Prekršila sva eno temeljnih taktičnih zapovedi za uspešno Franjo – nikoli ne trati energije zaman in se vedno vozi v zavetrju drugih – in pogorela. Rešili so naju tisti, ki sva jim želela uiti. »Pobrala« naju je večja skupina, v kateri je pot proti Idriji in Cerknem, ko se je utrip nekoliko umiril, noge pa prenehale peči, spet postala užitek. A ne za vse. Na moji desni je nekdo le malo zavil iz smeri, kolesar pred mano ga je zadel, vzelo mu je krmilo in treščil je ob tla. Še zdaj ne vem natanko, kako sem prišel mimo njega. Tistemu za mano ni uspelo, tudi on je pristal na asfaltu.

Spoštuj starejše

Če na Franji ne dirkaš v ospredju z najbolj nabrušenimi med svojimi vrstniki, se hitro naučiš spoštovati starejše. Ko nam je začel ritem počasi upadati, smo venomer dobili injekcijo plemenite stare kolesarske krvi. Najbolj zagnani sivolasi gospodje so nam dali pospešek, da smo hitreje prispeli v Idrijo, tudi naprej je letelo s hitrostjo, podobno povprečni na kakšni etapi Toura. In ker se je utrip spet bližal rdečemu območju, sem se moral uščipniti, da sem verjel prizoru, ki nas je dočakal malo pred Cerknim. Bilo je kot v filmu Davida Lyncha. Stotnije kolesarjev so drvele po soteski, ob robu ceste pa na hrbet obrnjena poginula krava. Bojda je bil zanjo usoden padec s podpornega zidu. Žalostna usoda ubogega goveda ni bila nič kaj dobra napoved za tisto, kar nas je čakalo za ovinkom.

Kladje, spet vroče in soparno. Vsaj zame kolesarska nočna mora. Vzpon, ki se vsako leto na »izvidnici« pred maratonom, ko še ni hujše pripeke, ne zdi nič posebnega, na Franji pa je v poletnih razmerah zahteven kot Vršič (hudič). Tu sem pozabil na vse kolesarske muhe, povprečno hitrost, kadenco, srčni utrip, šlo je za golo preživetje. S čim manj porabljene energije po razbeljenem asfaltu zlesti na vrh klanca. Tistim okoli mene se ni godilo dosti bolje. Iskali smo senco in škropilnike, ki jih ob cesto postavijo v Čeplezu. Mrzlo pršenje je odrešitev le za nekaj trenutkov, a vseeno olajša bitko do roba gozda, kjer senca in pričakovanje bližajočega se vrha spet bolj močno poženejo noge.

Škofjeloški pasijon in vstajenje

Najhuje je mimo, a do cilja je še slabih 70 km. Naloga je podobna kot po vrhniškem klancu, po spustu ujeti skupino, v zavetju katere se boš čim hitreje in s čim manj izstreljenimi naboji odpeljal proti cilju. Pa ni tako preprosto, kot se sliši. Osem nas je, a nihče noče pomagati pri narekovanju tempa. Nekaj časa to počnem sam. Ko noge že pečejo in skoraj že obupam, se kot mana iz neba pojavi naš rešitelj. »Pridite, si boste malo odpočili,« je dejal neznani mladenič brez štartne številke in v opravi moštva Sky, ko je švignil mimo mene. Poljanska dolina je bila njegova, tempo je bil dirkaški, neumorno je rezal zrak pred nami še dolgo po tem, ko sta se v Gorenji vasi združili »reki« velikega in malega maratona.

Kot bi mignil, smo bili v Škofji Loki. Trpljenja je konec. Narobe. Konec je bilo uživanja, začel se je škofjeloški pasijon. Cesta mimo starega mestnega jedra je ozko grlo. Skupina se je pretrgala, tisti v ospredju so se odpeljali naprej, spet le za tistih nekaj peklenskih metrov. Noge so pekle, podplati tudi, akumulator je bil prazen. Iščem zavetrje tistih, ki so malo bolj pri sebi, pri Smledniku v levem stegnu nekaj ščipa in napoveduje boleč krč. A ga začuda ni bilo, v Vodicah dočakam čudežno kolesarsko vstajenje. Je bilo to zaradi gela, ki sem ga zaužil v Škofji Loki, morda je »prijela« pašta, ki sem jo pojedel za zajtrk, ali pa me je pričakovanje konca napolnilo z adrenalinom? Saj ni važno, samo da spet leti. Tu me je pekla le vest, tisti, ki sem jim še nekaj trenutkov prej z zadnjimi vati moči komajda sledil, so upehali, jaz pa sem se odpeljal s še eno skupino drvečih sivolasih gospodov. Tu mi je družbo delala Nada, klubska kolegica iz KSBL 1887 in zmagovalka v svoji kategoriji. Ni ji bilo do klepeta. »Ni še konec,« je odgovorila na vprašanje, kako ji je šlo. Pa sem jo vzel resno in po Dunajski z njo v zavetrju uprizoril pobeg. Bolj za šalo kot zares, ampak ni prav veliko priložnosti, da s kolesom po sredini glavne ceste drviš s 45 km/h in ti ljudje ob tem še ploskajo. Šprinta ni bilo, zmanjkalo je moči, bilo pa je tudi dovolj pameti. Srečno v cilju, kakšno minuto za tem pa je le kakšnih 200 metrov pred njim spet močno počilo. Večina nas je šla na pivo, nekateri, na žalost, v zdravniško oskrbo. Prihodnje leto pa se spet srečamo na štartu kolesarske bombonjere.