Tiskane izdaje
Če mu novinarji ne bi kradli časa, bi najbrž že postavil lastni rekord in se povzpel na Triglav tisočprvič, morda že drugič ali celo tretjič. Toda okrogli tisoči vzpon je Franju Potočniku iz Mojstrane prinesel ravno toliko slave, da je moral dopoldneve žrtvovati za pripovedovanje, kaj ga vedno znova žene na 2864 metrov.
»To je tako, kakor če bi se vi odpravili na obisk k prijateljem ali sorodnikom. Že leta prihaja k meni tudi pošta za Kredarico. Pa z vremenarji smo postali prijatelji. Tam se obvezno oglasim in velikokrat jim tudi dostavim kakšno reč, ki mi jo naročijo,« je poskušal pojasniti 80-letni Franjo Potočnik. Jasno je bilo, da se je težko spustiti na raven nekoga, ki si mora za to, da gre »v hrib«, vzeti dopust ali pa se vsaj kakšen dan psihično pripravljati in se vznemirjati zaradi tega, kaj bo dal v nahrbtnik. On s tem nima nikakršnih težav. Vedno vstaja zgodaj, tudi s popotnimi malicami si ne dela skrbi, le obleče se, vzame vodo, sede v avto in že je v nekaj minutah v Vratih (največkrat gre po poti čez Krmo). Od tam ga do vrha ločijo slabe štiri ure, odvisno od vremena. »Ob devetih sem ponavadi že doma. Prav nič zaspan. Niti do hrane mi ni. Potem pa hodi žena okoli mene in sprašuje, ali bom vendarle kaj jedel, meni pa zadiši šele čez kakšni dve uri,« je razlagal.
Še sam se je čudil, kako mu uspeva, da ima pri 80 letih tako malo težav osvajanju vrha: »Najprej sem si mislil: pri 60 letih me bo pa začela mučiti starost. A se to ni zgodilo. Potem sem težave pričakoval vsaj po 70. letu, a še vedno nič. Tudi pri 80 letih hodim z lahkoto in po vzponu ne potrebujem časa za regeneracijo.«
Tako rekoč v isti sapi si kar sam začne pojasnjevati, v katerem grmu tiči zajec: »Nobenih zdravil ne jemljem več. Samo na hrano pazim. Pa gibljem se veliko.« Da je to najboljša terapija, se je prepričal že pred leti. Ko so mu na rutinskem pregledu izmerili krvni pritisk, je imel zgornjega 220. »Jaz pa ničesar nisem čutil. Potem so me dali na tekaško stezo in nastavili hitrost za hojo. Hodil sem in hodil, nato pa rekel zdravnici: 'Jaz lahko takole ves dan hodim.'« Pregled se je kljub temu končal z receptom za zdravila, jemal jih je, potem niso več učinkovala, zato je dobil druga, ki so mu bolj škodila kot koristila, na koncu pa se je odločil, da ne vzame nobene tablete več. »Nehal sem jesti kruh in testenine. Takoj sem izgubil sedem kilogramov.«
Nikoli brez dela
Zdaj je več kot očitno, da nima niti grama preveč. Njegov korak je uren in ustavila ga ni niti operacija kolka pred dvema letoma (doma pred garažo mu je zdrsnilo) – po štirih mesecih je spet šel na Triglav. Ampak sprva ponoči, je pritajeno dodal, da ga ne bi videli, kako se kobaca. Tudi ko smo se ležerno sprehajali po Mojstrani, kamor se je priženil leta 1962 (rodil se je na sosednjem Dovjem), so mu misli nenehno uhajale k delu in dejavnostim, s katerimi si da opraviti, odkar se je leta 1993 upokojil (zadnjih 32 let je delal na železnici).
Če ga ne bi obiskali, bi šel že zgodaj zjutraj spravljat drva. »S tem imam neznansko veselje,« se mu je razvedril obraz, skrit pod belo brado in kapo s senčnikom. Še takrat, ko se vrne iz hribov (v glavnem je to Triglav, pa ne zato, ker drugih vrhov ne bi maral, ampak ker ga ima preprosto pred nosom in ker se je nanj že tako navadil), gre največkrat kar delat: »Vedno se kaj najde.« Domačo hišo je po malem sam uredil in si v njej našel kotiček za konjiček – slikanje. Novinarje je te dni najraje povabil kar tja, v atelje. Po stenah so razstavljene slike, ob njih skulpture, narejene iz vsega, kar mu pride pod roke, še okostje krave, krompirjeve poganjke in plastiko iz bonboniere je uporabil. Na mizi, na kateri so pobarvane steklenice, so koščki papirja z verzi in aforizmi ter kup fotografij, zraven pa letnice in številke. To so v glavnem številke vzponov na Triglav, kajti ko je bilo teh več, je postala igra s številkami zabavnejša.
Še sebe je prehitel
»Začel sem kar tako ... Rekel sem si: za 65-letnico si bom vzel leto dni zase in bom počel nekaj, kar rad delam. Pa sem si rekel: nič, v naravo bom hodil! In se je izcimil tale moj Triglav. Računal sem, koliko smo stari vsi skupaj v družini, žena, sin in jaz, oba psa, pa je prišla številka 171. Potem sem rekel, zakaj ne bi, ker je leto 2000, zaokrožili na 200?!« Besede so z okrancljanimi črkami izpisane v albumu s fotografijami vzponov tistega leta. Franjo Potočnik je takrat tako hitro hodil, da je sam sebe prehitel, zato je takoj našel novo število – 366. »Ker je bilo ravno prestopno leto.« Na rojstni dan, 17. oktobra 2000, se je na Triglav povzpel tristotič, do konca leta jih je res bilo 366.
Za 68. rojstni dan se je spet igral s številkami in si podaril tri vzpone na očaka v enem dnevu, vse tri je opravil v 20 urah in 20 minutah. Čez pet let mu številke spet niso dale miru – 8. avgusta 2009 je v svojo beležko zapisal 888. vzpon na Triglav (v dogodek je bilo sicer vpletenih še več osmic). Tako smo počasi prišli do 80. rojstnega dne. Praznoval ga je 17. oktobra, ampak samo na papirju, tisti pravi rojstni dan je bil šest dni pozneje, ko je bil na Triglavu tisočič. Seveda bi bil lahko tudi prav na svoj rojstni dan, vendar se ekipa tistega dne ni mogla zbrati v polnem številu, pa so malo prestavili. Kakor ponavadi, je bil Franjo tudi takrat lahkega koraka, dan je bil čudovit, kot nalašč za Triglav. Med najbolj zahtevnimi vzponi omeni 366-tega. Veter je bil močan, v ozračju okoli minus 20 stopinj Celzija, zato jih je bilo samo devet, prijatelji so šli v štirih navezah, Franjo pa sam. »Najbolj se zanesem sam nase,« je preprosto sklenil. Tudi sicer se nerad naveže na vrv, kajti prepričan je, da so dereze in cepin povsem dovolj – skupaj z izkušnjami, seveda. Izkušnje, teren in psihofizične sposobnosti,« je nanizal dejavnike, ki se mu zdijo najpomembnejši pri gorništvu.
Z vzdrževanjem psihofizičnih sposobnosti Franjo Potočnik nikoli ni imel težav, vedno je bil hiter in vzdržljiv – tako da se je hitro prebil med reprezentante v smučarskem teku (in pri tem ga ni ustavil niti artritis) in tudi vodil marsikatero ekipo športnikov. Kljub temu kondicije ne prepušča naključju: vsaj dvakrat na teden je treba živahno hoditi po uro in pol, da jo ohraniš, če jo hočeš izboljšati, pa še kaj več. In ker je ravno dopolnil 80 let, razmišlja o tem, da je čas, ko se bo moral – kar zadeva kondicijo – tudi on resno vzeti v roke.
