Kjer so hodili Rimljani in gnezdili zmaji

Mirna gozdna cesta, ki vijuga po meji med občino Velike Lašče in Dobrepolje, ni ponudila le lepega sprehoda, ki mu je bilo naklonjeno tudi vreme. Zgodbam o rastlinskem svetu so organizatorji pritaknili še nekaj zgodovine, malo mitologije in veliko kulinarike. Kajti to je bil Kulinarični sprehod ob dnevu očarljivih rastlin, ki je bil organiziran na mednarodni muzejski dan.



Vsega skupaj je bilo prijetnih osem kilometrov nezahtevne hoje po krožni poti, ki se je začela na Trubarjevi domačiji na Rašici, kraju, ki bi ga moral vsak Slovenec obiskati. Muzejski kompleks z 200 let starimi stavbami – mlinom, žago, skednjem – govori o življenju v teh krajih, predvsem pa ohranja zgodbo o Primožu Trubarju, očetu slovenskega jezika, in naši prvi knjigi. Prijetno domačijo, kjer obiskovalca ponavadi še posebej preseneti spominska soba Primoža Trubarja, bi moral vsakdo obiskati najmanj dvakrat: enkrat kot otrok in drugič kot odrasel, da bi poslušal, kako vodnik Andrej Perhaj predstavlja zgodbo o našem jeziku in naši zgodovini.


 

Po starih metodah

A tokratni poudarek ni bil na Trubarjevi domačiji. Zato smo se odpravili skozi Rašico. Toda zaradi urejenosti in poklona tradiciji, ki ga domačini namenjajo domačemu kraju, je vas vredna pozornosti. Zaradi spomenika, ki je bil postavljen ob štiristoti obletnici prve slovenske knjige, in lično urejenih hiš, mimo katerih se je nekoč vila glavna cestna povezava.



Mi smo šli naprej v gozd, v smeri občine Dobrepolje, in kmalu naleteli na Zmajevo gnezdo. »Kaže na to, da so ta velika in leteča bitja, ki so simbol Ljubljane, obiskovala tudi te kraje,« je razložil Edi Zgonc, ki ga večina domačinov pozna kot nekdanjega ravnatelja velikolaške osnovne šole. Tokrat je geograf in zgodovinar nastopil kot turistični vodnik, ki je odkril Zmajevo gnezdo: »To, da so bili nekoč v teh krajih zmaji, dokazujejo tudi njihovi potomci, ki živijo tudi na območju Dobrepolja. To je človeška ribica. Tu živi ena od šestih vrst proteusa, ki jih poznamo.«



Z zmaji je bila povezana naša prva kulinarična točka, ki so jo pripravili v Društvu za ohranjanje dediščine Gradež. V vasi, kjer so obudili tradicijo sušenja sadja po stari metodi, s sušenjem v peči na bukova drva in brez kakršnih koli dodatkov, so pripravili odlično pehtranovo potico in krhljevko, kompot iz suhega sadja. Pehtran, ki sicer izvira iz Sibirije, od koder se je v petnajstem stoletju razširil po vsej Evropi, je v latinščini Artemisia dracunculus, kar v prevodu pomeni »mali zmaj«. »Včasih so verjeli, da zdravi ugrize strupenih živali,« je razložil Jože Starič, ki nas je vodil po velikolaškem delu poti.



Po prvem kulinaričnem postanku smo se odpravili naprej, po gozdu oziroma po območju Nature 2000, kjer pa nismo odšli do bližnje Skedence nad Rajnturnom, več kot sto metrov dolge in vodoravne kraške jame, ki ji Ponikovci pravijo Pekel. Odšli smo v Ponikve, kjer ohranjajo spomin na tradicijo teh krajev, fužinarstvo. Turjaški gospodje Auerspergi so v 14. in 15. stoletju ob Rašici razvili gospodarsko dejavnost, zaradi katere so Rašico v zgornjem toku celo spremenili v Fužinščico. S turškimi vpadi so fužine večinoma zamrle, ohranilo pa se je oglarstvo, ki je pomembno vplivalo tudi na razvoj teh krajev.



Zato so v piceriji Adam v Ponikvah pripravili drugi kulinarični postanek v spomin na oglarjenje: hišno specialiteto, dobrepoljsko kopo. Kopi polente so dodali odlično omako iz gob, nabranih v domačih gozdovih. In za tiste, ki želijo pokusiti njihove hišne specialitete, še kose pice in njihovo najbolj cenjeno malico, paniranega piščanca, ki je pečen na vročem zraku in brez jajc. Nekaj udeleženk sprehoda je bilo zaradi sodobnega pristopa – brez jajc! – navdušenih, druge je pritegnila odlična gobova priloga.

Po Ponikvah smo pot nadaljevali nazaj proti Velikim Laščam, ubrali pa smo jo po rimski poti. Cesto, ki so jo zgradili že stari Rimljani, sprehajalci uporabljajo še danes. »Ne mine dan, da ne bi ljudje po tej poti iz Ponikev prišli v Velike Lašče in obratno,« pravi Metka Starič iz zavoda Parnas, kjer so pripravili kulinarični sprehod v okviru projekta Uživam tradicijo Interreg Slovenija-Hrvaška. Zaradi obiskanosti poti je Turistično društvo Dobrepolje pot tudi dopolnilo, saj so skupaj z ljubiteljskim botanikom Brankom Dolinarjem s posebnimi tablicami označili očarljive rastline ob njej.


 

Arheološke najdbe

Rimsko pot je odkril starinoslovec oziroma arheolog samouk Jernej Pečnik, ki se je leta 1835 rodil v vasi Cesta v Dobrepolju.
»Odkril je številne arheološke najdbe zlasti na Dolenjskem in z njimi obogatil muzejske zbirke v Ljubljani, na Dunaju in drugod po svetu,« je med drugim razložil Edi Zgonc.

Nekje na poti, sredi krasnih gozdov, na katere je sijalo tako težko pričakovano sonce, so očarljivost rastlin v teh krajih predstavili tudi kmetje, povezani v Kmetijsko zadrugo Velike Lašče. Zagovarjajo obdelano kulturno krajino in pridelavo zdrave hrane, ki so jo predstavili s posebnostjo – zorjeno govedino. Priprava tovrstnega mesa traja najmanj štiri tedne, toda v tem času meso dozori in pridobi svoj odlični okus. »Brez očarljivih rastlin ne bi bilo zadovoljno naše govedo in ne mi,« je razložil eden od mojstrov, ki je sprehajalcem rezal hitro pečeno in res odlično govedino.



Pot je nato vodila še po gozdu do Malih Lašč in potem do Rašice, do Trubarjeve domačije, kjer se je kulinarični sprehod začel. Mednarodni dan očarljivih rastlin se je končal s koprivnimi palačinkami Lili Mahne, ki so jih krasili kaj pa drugega kot očarljivi cvetovi. »Naš cilj ni pripravljati množične prireditve, na katere bi prišlo po tisoč obiskovalcev,« je povedala Metka Starič, »ker želimo v manjših skupinah, to je do največ 50 ljudi, predstaviti te kraje s posebnostmi, med katere spadajo tudi očarljive rastline in lokalna ponudba.« Trasa sprehodov se bo spreminjala, saj se – med drugim – le lučaj naprej od Trubarjeve domačije začne Mišja dolina, območje z očarljivimi in redkimi rastlinami, kot so orhideje ...