Ko si toliko pretrpel, ni nič več težko

Vsako leto jih vidimo, ko se prvi podajo na traso malega MF, kako sedijo v posebej prilagojenih, pravih dirkalnih kolesih in z rokami opravijo vso delo. Številni med njimi tekmujejo, se udeležujejo dirk svetovne serije Mednarodne kolesarske zveze, spet drugi le uživajo v dobri družbi, naravi in rekreaciji. Marsikdo se ob tem vpraša, kako zmorejo. Ni mačji kašelj z rokami obrniti sto kilometrov. In še prek tako zahtevnega vzpona. Toda odgovor je vedno na dlani: ko kot invalid premagaš tako težko življenjsko izkušnjo ter greš skozi pekel muk in trpljenja, se nič več ne zdi težko.

In ko se o ročnem kolesarjenju pogovarjaš z Davidom Razborškom, se zares vse zdi tako lahko in preprosto. Veder, poln energije je že zdavnaj sprejel svojo telesno oviranost, se naučil živeti z njo, pravzaprav je njegovemu življenju dala nov smisel, pravi. Leta 2007 si je poškodoval hrbtenico pri deskanju na snegu, doživel infarkt hrbtenjače in ostal hrom od pasu navzdol. »V času rehabilitacije na Soči sem se že začel sestavljati skupaj. Tam sem si telesno precej opomogel, se naučil funkcionirati v novi vlogi, na invalidskem vozičku. Posvetil sem se tudi duhovnosti, sproščanju in meditaciji, proces sprejemanja nesreče je bil zato lažji,« je pripovedoval Celjan, ki se je že kmalu po nesreči spoznal tudi z ročnim kolesom. S prijateljem Matejem, ki je bil v podobni stiski, sta si ga priskrbela, toda prvi kilometri niso bili prav uspešni. »Narediš pet kilometrov, pa misliš, da več ne gre. Sicer sem prej veliko kolesaril, turno deskal, rekreativno sem bil zelo aktiven. Ko si enkrat navajen, da s kolesom narediš 100 km, nato pa jih komaj zmoreš pet, je to na začetku kar težko sprejeti. A tako je pač v vsakem športu, več kot delaš, več kilometrov nabereš.«

Čeprav je bil že pred nesrečo zagrizen športnik, je bila zanj na začetku vseeno najtežja stvar »premakniti zadnjico«. »Prej sem bil vajen, da sem bil relativno fit, nato pa se je bilo težje motivirati. A gibanje mi je zelo pomagalo. Želel sem si ukvarjati s športom, vedel sem, da mi bo dal neko svobodo, ki jo na vozičku sicer težko dobiš. Kolo mi je bilo od nekdaj pri srcu, z njim si del narave in v gibanju,« je razmišljal danes 37-letni Razboršek. Na začetku seveda ni vedel veliko o opremi, pred osmimi leti je bilo ročno kolesarstvo še v povojih. Ko sta s prijateljem naročila kolesi iz Nemčije, nista točno vedela, kaj ju čaka. Nato sta spoznala, da nista edina. Pod okriljem Zveze za šport invalidov so ustanovili sekcijo parakolesarjev, del njih so ročni kolesarji. Dobivajo se tudi na skupnih treningih, ki jih vodi Aleksej Dolinšek.

Kar zadeva kolesa, obstaja pet kategorij od H1 do H5, pri slednjih gre za klečeča kolesa, uporabljajo jih tisti, ki imajo ohranjene tudi zadnjične mišice. »Največ nas je v skupini H3 in H4, večinoma vozimo enaka ležeča kolesa. Razred H4 pomeni še ohranjene trebušne mišice, H1 in H2 pa imajo poškodovane tudi roke,« pove Razboršek in prikima, da seveda pri kolesarjenju najbolj trpijo roke. Bolj ko je telo v ležečem položaju, bolj delajo tudi trebušne mišice. Naporno je. In tudi nevarno. »Predvsem je težava vidljivost na cesti. Tekmovalna kolesa so nizka, slabo so vidna, zato imamo svetla oblačila, opazne čelade, lučke, zastavice. Včasih smo okrašeni kot novoletna jelka, toda varnost je na prvem mestu,« še pove David, ki za zdaj ni imel slabih izkušenj na cesti.

Pozimi veliko trenira na trenažerju doma, letos je naredil 1600 km, sicer pa se na kolo najraje odpravi sam. Priprave za MF so mu v veselje, prav tako množični rekreativni dogodki. »Na hribu se pokaže največja razlika med močjo rok in nog. Težko je, roke niso narejene za prenašanje take teže in naporov kot noge. Franja je tudi zaradi tega vzpona velik izziv. S kilometri, ki jih imamo, ni težava prevoziti razdalje. Težje je to narediti v nekem doglednem času,« pravi zagreti kolesar, ki pa vseeno športa ne zajema s preveliko žlico, prisega na zmernost. Njegovi cilji so rekreativni, ne tekmovalni.

Vsem, ki delijo podobno usodo, bi priporočal, da poskusijo katerega od športov. Ne le zaradi telesnega, temveč tudi boljšega psihičnega počutja. To je tudi razlog, da je začel s projektom Zavrtimo Slovenijo. Z njim si želi za kolesarjenje in šport nasploh navdušiti še več paraplegikov. »Pri nas je po podatkih Inštituta za rehabilitacijo več kot 200.000 invalidov, le nekaj odstotkov se jih ukvarja s športom. Danes praktično zanj skoraj ni več omejitev, težavo lahko predstavlja le denar. Invalidski šport zna biti zelo drag, oprema je posebej prilagojena in v omejenih serijah,« je povedal o projektu, s katerim bodo zbirali sredstva za nakup ročnega kolesa, ki bo na voljo sveže poškodovanim na rehabilitaciji na Soči. Z namenom, da kolo še komu zavrti življenje na bolje.