Tiskane izdaje
Posledic je bilo izrečenih one dni veliko, od milega, da sem bil končno vkup sklanfal nekaj, kar ni jamranje, recipročno z dnevi našega življenja, do nemilega, da jih je menda veliko onih, v zlorabo dopinga vmešanih, močno gor poskočilo in vkup stopilo, kje da sem, pisun, vse to izvedel.
I, kam bi del, kar sem vzel? V novine, seveda, saj delo novinarja ni to, da v in med delom poseda, marveč da si za bralca in potešitev njegove radovednosti po svojih najboljših močeh prizadeva.
Kdor vrstic ne šteje, krave svoje ne bo videl breje! To je res, tudi če nas resnica zaboli in zagrabi bes; a pustimo hec, v naši zgodbi gre poslej močno zares!
Čeprav je jako vsem poznano, kako rad kolesarjenje imam, zadnje čase vidim, da prvo kolo mojega bicikla nekam po svoje zavija, v smer, ki modernim časom všeč preveč ni. Zatorej sem se bil prisiljen sprijazniti, po trdem boju s samim seboj, z odločitvijo, da o športnem kolesarstvu pisal več ne bom, bom pa o onem, ki nam krajša prosti čas.
Ker sem imel nekaj malega pri izbiri semena, ki je bilo zaplodilo prvo nas Slovencev obeh spolov prav posebno in prav poklicno žensko moštvo, sem bil v starih časopisih pobrskal, kje in kdaj je na Kranjskem Adam Evo posadil na bicikel in jo porinil, evo, po bregu navzdol, s svojimi načrti in brez zavor, da se je s hudo silo pripeljala v sodobne čase. In je še vedno tu.
Dama na kolesu. Avgusta, 6., leta 1898 je bilo, v Slovenskem narodu, v rubriki L I S T E K.
Tam se je dičil članek takratnemu svetu neznanega avtorja z naslovom
Ali naj dame kolesarijo?
Prisluhnimo zdaj, v letu 2015, besedilu, in se zapeljimo 117 let nazaj, ko so imele ženske na kolesu še kosmate noge.
Čislana gospodična? To ste danes spet leteli mimo mene po Dunajski cesti! To se pravi: Vi ste leteli na svojem »Meteoru« − kakšno »marko« že jašete, sem pozabil − po sredi ceste, jaz pa, prozaični pešec, sem takisto anahronistično počasno korakal po trdem trotoarju. Ah, kako sem Vas zavidal! Čeprav ste jadrali mimo »s polnim parom«, čudil sem se, da ste imeli še toliko časa, da ste me za trenutek pogledali z globokim pomilovanjem, ah, da, razumel sem tisti Vaš postranski pogled, češ: »Ta starokopitnež pa res še zmerom peš hodi. Da si vendar ne more kupiti kolesa! Ah!«
Ali se še spominjate našega včerajšnjega pogovora tam gori pod košatim kostanjem pri Tivoliju?
Govorili smo o tem in onem. O politiki, o avstrijskem absolutizmu, literaturi, o špansko-ameriški vojni, o Zoli in Drevfusu, o elektriki in o − bicikljih. Slišali ste moje nazore. Povedal sem Vam bil tudi, kaj si mislim o ženskah, ki se vozijo na kolesu. Le prehitro je padel mrak, da svojih pogovorov nismo mogla dokončati, »kakor treba«.
Kakor se še morebiti spominjate, midva glede ženskega biciklja nisva bila prišla do nobenega meritornega zaključka. Samo toliko sem Vam bil takoj razodel svoje mnenje, da mi ženska na biciklju − ne ugaja.
Ko smo se ločili na razkrižju tam nekje blizu »Narodnega doma«, rekli ste mi, naj svoje nazore o biciklistinjah obrazložim v kakem feljtonu ter naj povem, zakaj sem nasprotnik ženskemu kolesu. Obljubil sem Vam bil, da to storim o priliki. Rečem Vam pa, čislana in lepa gospodična, da sem bil že čisto pozabil na tisto stojo obljubo. Ko sem Vas danes srečal, spomnil sem se in evo Vam obljubljenega podlistka, ki Vam, upam, pride pred oči.
Torej: ali naj ženske kolesarijo ali ne? − Bicikelj je pravi znak in sad naše dobe, ki teži za tem, da skrajša čas in skrči prostor. Čas je baje zlato in na vozu dospeješ prej na cilj, nego peš. Kar je železnica za množico, to je nekako dvokolo za posameznika. Bicikelj je rodila torej čisto praktična potreba in ima v prvi vrsti praktičen pomen. Če se ga je polastil tudi sport, kaj zato? Saj se za sport, za kratek čas nekateri ljudje vozijo tudi po železnici, po tramvaju, po ladjah in čolnih; za kratek čas in za sport se tudi konj zajaše itd.
Pa povrniva se k biciklju! Za vožnjo na biciklju treba moči, energije, treba spretnosti, okretnosti, treba nekaj telovadnega duha z ozirom na ravnovesje. Moči, energije, telovadne okretnosti in poguma pa − pri kom iščemo teh svojstev v prvi vrsti? Pritrdili mi boste, gospodična, da pri moškem prej in z večjo pravico, nego pri ženski.
Pritrdili mi boste, da je priroda sama tako hotela, da je moški predstavitelj moči, telesne in duševne. Da me krivo ne razumete! Jaz ne trdim, da je ženska narava in ženski ideal bas slabost.
O, tudi ženski treba, da je močna in je tudi močna − pa v svoji, ženski sferi. Njena moč se ne javlja toliko na zunaj, vsaj v obče ne. Ženska telesna moč je nekaj povsem druzega, nego moška. Od prirode ženska vendar-le ni ustvarjena za to, da bi s telesno močjo imponovala; žensko telo marveč reprezentuje v prvi vrsti gracijo, lepoto, milino in prelest. To je prava ženska moč!
Toda Vi ugovarjate in pravite, da se ženska telesna moč takisto kaže pri vsakdanjem delu. Za živ dokaz mi navajate kmečke ženske, ki opravljajo včasih isto delo, kakor moški, n. pr. košnjo, mlačev, žetev ... ter prenašajo raznih težkih bremen itd. Kažete mi na razne vrste delavk, ki si takisto služijo kruha s svojo fizično močjo.
***
Tako je torej pisalo v tistih časih, ko imele ženske na kolesu še kosmate noge in je bil red. Jasno, da je zapis dvignil opozicijo − o tem pa le, če boste brali, kar bomo naslednjič napisali. Če ne boste, pa ne boste izvedeli.
Bolj zbral kot zapisal: Primož Kališnik, Polet O2
