Komu zvoni?

Ernest Hemingway je pravim dedcem priporočil boks in borbo v ringu, kot tisto, kar moškega loči od fantičkov. No, pokojni poba ni poznal kronometra. Tam se ne vprašaš, komu zvoni, tam veš, da zvoni tebi. Od Ljubljane do Domžal in nazaj.

Bojan Ropret, eden od najboljših v zgodovini slovenskega kolesarstva, ki je blestel med amaterji v Jugoslaviji, vendar je imel noge za med profesionalce, mi je nekoč, po kronometru za slovenski pokal za rekreativce (bilo je nekje v vzhodni Sloveniji), dejal takole: »Dobro si peljal, samo malo prepočasi!«

To je opis vsega ega mojega počutja v vožnji na čas, da boljši ne more biti. V resnici je vrli šampion mislil takole: »Lepo je, da se udeležuješ teh kronometrov, ampak verjetno bi bilo bolje, če tega ne bi počel.« Tu se ni nič izgubilo s prevodom.

Bilo je nekoč

Prvi kronometer sem peljal z navadnim cestnim dirkalnikom, na katerega sem namontiral posebne nosilce za roke. Gorazd Penko mi je posodil posebna obroča, večer prej pa sem se z novinarskimi kolegi z vsega sveta spoznaval daleč v noč, večinoma zroč vanje skozi dno vrčkov zelenega zlata. Na takrat dobrih dvajset kilometrov dolgi progi na avstrijskem Štajerskem sem peljal s povprečno hitrostjo 42 km/h. Malo narobe so po moje merili, a bo ostalo zapisano tako. Prikazala se mi je Marija, enkrat in nikoli več.

Tudi po tem, ko sem v Italiji pri Pinarellu odkril rabljeno kronometrsko kolo, ni bilo nič bolje, čeprav je bila takrat, pred kakšnimi osmimi leti, moja Opera povsem spodobna.Le da nikamor nisem šel. Bolj ko sem kolo nastavljal po svojih posebnih potrebah, bolj sem odkrival, da imam karmo pač tako, da me bodo kronometri ubijali …

In letos na Franji je bilo enako. Nekoliko sem se tolažil, da mi je dobri Borut Fonda kolo zdaj res pripravil tako, da se bom odkotalil z manj bolečinami, vendar je bil moj uspeh žal povsem teoretičen. Nisem prav veliko vozil kolesa letos, kronometrskega še manj, in kar sem ga, me je vse bolelo. Pozimi sem veliko tekel na smučeh in odločil sem se, da si bom skušal popraviti hrbet, kolikor se da, zato sem bil priden v telovadnici. Vse tudi zato, da bi morda na Franji peljal kronometer.

Stal sem na štartni mizi, prijatelji, ki so sedeli v bifeju pod Kristalno palačo, so tulili od smeha, s pivom v roki, ko so se naslajali nad mojo podobo v štartni hišici. Ves siv, v glavo in ljubavni tepih na prsih, v lajkrastem bodiju, ki ga je hotelo raznesti okoli trebuha, in z mojima neuvrščenima zobotrebcema, ki sta štrlela iz predolgih hlačnic dresa. Jasno, da je svoje k Don Kihotu na kolesu dodala še posebna zadaj zašiljena čelada, tako da je res manjkal sam še Sančo Pansa, ki bi se, sedeč na poniju, peljal za menoj.

Na opremo se nimam kaj izgovarjati, kolo je starejše, a zadnji obroč je nekoč pripadal Janu Polancu in je odličen. Ima le eno veliko napako. Njegove odlike se pokažejo le pri hitrosti nad 40 km/h. Te se žal ne dogajajo več v mojem svetu, ampak v svetovih drugih.

Zakaj ima kronometrist gredelj?

Par minut pred štartom se je ob meni pojavil stari dobri prijatelj Roman, znan po subtilnosti, prijatelj, ki ga nisem videl že kar nekaj časa, in mi dal lepo popotnico: »Si se pa lepo zredil čez trebuh.«

S trebuhom in kronometrom so pri meni težave. Kronometristi vedno po vožnji na čas jamrajo, da jih bolijo noge. Mene boli trebuh. Ker si ga obrcam s koleni, da me vse boli. Imam pač tako konstitucijo, da imam pri kolesarjenju koleni in trebuh v istem območju delovanja.

Sam trebuhu pravim gredelj. Smernik. Ker mi kaže pravo smer. Dokler se s kolenoma brcam vanj, vem, da se premikam.

Začuda me prvih nekaj metrov, ko sem se odpravil na pot brez uspeha in ne prav verjetne vrnitve, ni nič bolelo. Ej, narava, dobro sem te ukanil, ves sem se namazal z ogrevalno kremo. Ledja, rami, komolce, vrat in zatilje. In stegna. Nič ni preveč bolelo, vse pa malo. Aktivacija, ki mi jo je zaupal Borut Fonda, deluje. Hec je v tem, da nogi še pred štartom tako dobro šokiraš, da štart potem ni šok. To mi je uspelo. Znane bolečine ni bilo! Prvih dvesto metrov. Potem je prišla. Nekje na drugem kilometru. Tako kot vedno. Vse me je tako bolelo, da mi je bilo žal, da sem kadarkoli sedel na kolo. Niti enega odgovora ni, ki bi pojasnil, zakaj sem si izbral najtežjo športno disciplino v kolesarstvu, kronometer.

Bilo mi je slabo. Na auspuhu nisem bil gotov, da motor ne bo spustil … Lepo bo videti bel dres in rjava realnost zadaj. Ajaj … Kališnik se je usral na kronometru, dober naslov.

Postajalo je vse huje. Želel sem si nazaj v mamo. Moja mama je precej ogromna, tako da sem si želel nazaj vanjo tak, kot sem, in da me ne bi nikoli rodila. Naslednjega stavka ne bom napisal, ker je proti krščanski etiki in malo tudi moji, in se tega ne sme početi, a če bi se moji mami to zgodilo, bi mi ne bilo treba biti tu, tu in zdaj.

Šmartinka iz BTC je široka cesta, števec kaže lepo hitrost, obrati so pravi, a do Domžal je 11 kilometrov. Dopovedujem si, da bi šel lahko hitreje, a da varčujem z močmi za nazaj. V resnici to pomeni, da hitreje ne morem.

Tam pri kolesarskem servisu v Sneberjah, pri Primožu Čerinu, sem mu namenil nekaj krepkih, nazaj v zgodovino – on mi je namreč pomagal do mučilne naprave, na kateri sem sedel.

Gospod, saj bo

Legel sem na oporo na krmilu, da bi se čim bolj zmanjšal, da bi bilo manj upora. Ovinek se komaj zvozil. Vedno, ko sem na tem prekletem kronometru, ga zvozim za mišjega. Enkrat bom f…, sem si mislil, enkrat mi ne bo uspelo. Če padeš, ima to svoje prednosti. Ni več treba naprej.

Seveda mi ne bo uspelo, ker ne pojdem več. Za ovinkom je lahen klanček. Zdi se, kot bi te nevidna roka prijela za sedež in te vlekla nazaj. Hitrost ni padala, izginjala je. Peti kilometer. Ujel me je nek Avstrijec ali Nemec, vsekakor je bil iz ene od okupatorskih dežel, ki je štartal pol minute za menoj, in me prehitel. Nekaj sem pomislil, da bi stisnil in mu skušal slediti, a to je bila le misel. V času, ki ga opisuje, je mimo pripeljal še Andrej Žaubi, nekdanji vrhunski kolesar in zdajšnji zmagovalec nekaj tekem med veterani, ki se je v kolesarsko smrt tistega dne pognal minuto za menoj. Štiri minute bom fasal, mi je bilo jasno. »Ja, če boš dobro vozil,« se mi je oglasil drugi jaz iz podzavesti.

Proti Domžalam je cesta sramotna, polna lukenj, a udarcev nisem nič čutil.

»Gospod, saj bo,« je zaklical nežen otroški glas ob progi. Siknil sem nazaj, kar ni bilo lepo, a je opisovalo otrokovo družino po ženski strani. Nisem vedel, kam piha veter, kolo enostavno ni šlo nikamor. Če bo povprečna hitrost 38 km/h, bo v redu. A toliko se lahko peljem tudi z navadnim kolesom, ne pa na tej natezalnici, kjer me vse boli. 90 obratov v minuti je bilo tisto vrtenje pedal, kjer je bila bolečina najnižja. In hitrost, žal, tudi.

V Domžalah je na obratu nekdo po ozvočenju povedal moje ime. Instinktivno sem potegnil trebuh navznoter, saj je moj vampek v ovinku nekako odnašalo med gledalce. Še 11 kilometrov. Ko bi mi vsaj počila guma v tistih luknjah. Pa ni. Povprečna hitrost ni hotela čez 38 km/h. To je realnost. Premalo sem vadil.

Naše srede s Klubom slovenskih biciklistov Ljubljana 1887 so užitek v kolesarjenju, niso pa kolesarstvo. Ko se prevažamo po Polhograjcih v najboljši možni družbi in ves čas pazeč na varnost, je to čisti užitek. Kar kolesarjenje je.

Razen če nisi na kronometrskem kolesu. To je kolesarstvo. Tu užitka ni. Tu je le ego, ki je sedel na napačno kolo. In 56 let. In zadnje leto, ki bi si ga želel pozabiti, ga izključiti iz svojega življenja.

Daj, gospod, se je slišalo nekje pri Šentjakobu. Zahvalil bi se, pa glas ni delal. Za zadaj nisem vedel, ali mi pušča ali ne, a nekaj se je dogajalo. Počasi je bil čas, ko sem se spomnil, kako sem se odločil, da bom vozil.

Z nasmehom. In sem se nasmejal. Konec koncev počnem nekaj, kar me res veseli. Nekaj, kar mi je zadnjega pol leta odcejalo pelin, ki se je nabiral v vsakdanu. Jebi ga, človek je prestar za kolo, za sranja v življenju pa je vseeno čas do zadnjega dne. Tu smo vsi na istem, le da ste vi tako pametni, da ne kolesarite.

Ma ja ... saj bo. Vse je za nekaj dobro, vsako sranje v življenju, vse se zgodi zato, ker je tako prav. To dobro vem.

Simfonija na bronhijih

Ampak zakaj se ti zgodi kronometer? Zakaj je to dobro? Da čutiš, kje ti je doktor rezal hrbet in iskal hernijo, da čutiš rebra, ki so ti jih razbili hitrejši od tebe na treningu? Da ne čutiš pljuč, ki so itak fuč. E, moj Turel, pulmolog moj, če bi ti vedel, kako piskajo tele moje orglice. Simfonija na bronhijih. Dober pulmolog ob tem doživi orgazem, po moje.

Semafor pri Šentjakobu in desni ovinek, uspešen, še pet kilometrov. Klanček v Sneberjih. Kot vsako leto pade hitrost pod trideset. Premalo kilometrov. Teden prej sem srečal Romana, fejst fanta, kolesarja, ki je zdaj še triatlonec. Zaupal mi je, da je imel lani na kozi, kot se reče kronometrskemu kolesu, pred Franjo menda 3000 kilometrov, če ne še kakšnega pol tisočaka več. Če sem ga prav slišal. Zlagal se ni, fejst fant je.

V daljavi se je kazala Kristalna palača. Hitrost je naraščala. A ne bi verjeli, da se Šmartinka proti BTC dviga, za razliko od povprečne hitrosti.

Ajajaj, tri tedne brez alkohola, pa vseeno nikamor ne gre. Če se spomnim stavkov z začetka članka, ko sem v Avstriji peljal najbolje v življenju, sem večer zaključil s številom vrčkov, ki jih je Jeff Jones, eden od najbolj znanih kolesarskih novinarjev, opisal s »several beers.« Žal je od takrat minilo »several years« in od takratne hitrosti so ostali le spomni. Zadnji, levi ovinek v BTC, glava ni več v funkciji, s telesom jo druži le vrat, misli nikakor ne več, kaj šele koncentracija. Cilj.

Ojoj. Še kdaj, Primož? Ne vem, morda ne zgolj spočit, tudi zdrav moraš biti za take vrste samomor.

Ampak: to je kronometer na Franji. Na Franji ne smeš manjkati. Franja je praznik.

Nekaj sem pozabil povedati. Na štart sem iz Bežigrada odšel z avtom štiri ure pred začetkom. Za dva kilometra zračne črte sem porabil dve uri. Ko sem bil že skoraj v BTC, petsto metov od prizorišča, je bil tak prometni infarkt, da sem šel nazaj za Dunajsko, na obvoznico, in skozi Fužine naokoli v BTC.

V avtu sem se spraševal, kako fino bi bilo, če bi zamudil.

Žal nisem, debele pol ure sem imel, da sem pripravil kolo, se ogrel na valjih, in se postavil na štart.

Po moje ni bolj neumnega kot stari dedci v bodijih in z zadaj ošiljenimi čeladami, ki, štorkljajoč v kolesarskih čevljih, ob sebi porivajo kolo, ki ima na balanci neke antene. To drži. A tudi lepšega, ko se s takim strojem zapelješ skozi samega sebe, ni.

Od Ljubljane do Domžal in nazaj je bila ena sama muka. In neskončno veselje, da še vedno tlačim tale planet. Čeprav počasi, ga.

Kdor take vožnje ni skusil, je zamudil. Hemingway je rekel, da mora pravi dedec stopiti tudi v ring. Sem poskusil. Ni se preveč dobro končalo. A bi Ernestu predlagal, naj drugič, ko piše o zajebanih stvareh, ring zamenja s kronometrom.

Komu zvoni? Na kronometru se ne vprašaš, komu zvoni, saj dobro veš, da zvoni tebi.

Zamudil bi nekaj velikega, če bi ne bil počen, kot sem.

Toplo priporočam.