Tiskane izdaje
Kakšen izkušen tekač ali maratonec ob teh razdaljah morda zamahne z roko, a po drugi strani je morda po poteh okoli Rožnika prelitega več truda in znoja (hkrati pa dobre volje) kot na katerem koli drugem teku. Veliko je zagrizenih športnic, takšnih, ki tečejo vsako leto, morda še več tistih, ki se na krajši razdalji prvič opogumijo in spoprimejo s tekom, ne glede na starost in zmožnosti. Pridejo prijateljice, sodelavke, naključne znanke, posameznice, že pred »veliko tekmo« pa se vse pogosteje srečujejo na skupnih pripravah v številnih slovenskih mestih. Tam se stopnjuje napetost, izmenjujejo mnenja in poročila o tekaških treningih, delijo spodbudne in tolažilne besede, pa tudi za sproščen klepet je priložnost.
Vse to ugotavljam, ko se pomešam mednje na Jakopičevem sprehajališču, kjer jih prvi pričaka kar osebni varnostnik za garderobo in močno olajša skrb za osebne predmete. Nato pridejo inštruktorice in čas je za akcijo, za lahen ogrevalni krog in raztezne vaje. Pretegnemo ramena in vrat, ogrejemo stegenske in mečne mišice, skupina pa se še kar veča. »Skupne priprave potekajo zadnja dva meseca, od aprila do začetka teka. Čez leto tekačice skrbijo vsaka zase. So pa ti treningi postali že kar tradicionalni. Udeležba je vedno večja, spomnim se, da na začetku nikoli ni bila tako množična, zdaj pa nas je tudi 250, kadar je lepo vreme,« nam pove inštruktorica Sara Zečević, ki dekleta na pripravah spodbuja zadnjih pet let.
Vedno zagrizeno v klanec
Za motivacijo sta tokrat skrbela tudi radijski novinar Miha Deželak in pevka Nina Pušlar, ki je prišla na trening za 10-kilometrsko razdaljo. »Tek in tudi šport na splošno mi pomeni sprostitev, odklop, takrat si sam s seboj. Sploh šport v naravi mi veliko da. Čeprav je urnik včasih naporen, si kar vzamem čas za rekreacijo. Moraš se organizirati, jo vključiti v svoj vsakdan. Ponavadi dan začnem s športom, če je le čas,« pove glasbenica kar med vajami tekaške abecede. Najprej nizki skiping, nato visoki skiping, striženje, zametovanje, tek s poudarjenim odrivom, s poudarjenim grabljenjem, za konec pa še prisunski in žabji poskoki. Pogovor jemlje sapo, ki jo je treba globlje zajeti, ko se v štirih skupinah izgubimo v gozdu pod Rožnikom.
Vseeno ne gre brez klepeta, a postaja vse tišji med vzpenjanjem v hrib, zaradi katerega DM tek, zlasti za neizkušene, nikakor ni mačji kašelj. »Res je, klanci kar delajo težave, a ženska trma je zelo močna, smo zagrizene, vedno pridemo do konca,« pritrdi inštruktorica Sara. Oddahnemo si, naredimo nekaj vaj, nato pa naprej, čez Rožnik, mimo Čada. »Se bomo ustavile na čevapčičih?« Ne, ti bodo morali ostati za motivacijo do konca. Ko se pot začne spuščati, je najtežji del naloge tako ali tako že opravljen. Starejša gospa mi pravi, da jo je k teku spodbudila trma, da drugim dokaže, da zmore. Da je na poti ves čas težko, edini lep del pa prihod v cilj in zadovoljstvo s samim seboj. Tudi študentka Meta oriše tekaške napore s kančkom humorja: »Padla je stava, da pretečem 10 kilometrov, zdaj nimam druge izbire, kot da mi uspe. Tek mi je bil od nekdaj muka, postane mi dolgčas, vse me boli. Je pa takšna prireditev izziv, vsi pravijo, da je veliko lažje in lepše, če si v družbi, tako da računam na to. Zadala sem si, da pretečem, nimam časovnih omejitev, upam, da bo šlo.«
Nekatere tečejo vse leto,
Ko si v cilju oddahnemo in se raztegnemo, mnoge ostanejo in se družijo naprej, druge se razkropijo vsaka v svojo smer. Čez nekaj dni pa spet, na istem kraju, v isto smer.
