Ljubezen, strast ali obsedenost? Dolomiti!

Maratona dles Dolomites, kolesarskega praznika v osrčju Dolomitov, se v ekstazi vsako leto udeleži več kot 9000 kolesarjev.

Objavljeno
12. avgust 2015 11.01
Špela Prelc, Delo.si, Polet
Špela Prelc, Delo.si, Polet
Na severovzhodu Italije, zibelki kolesarstva, ležijo Dolomiti. Čudovito naravno gorsko okolje, ki mu ni para. Neokrnjena skalnata gorska divjina, ki se poleti spremeni v športni poligon na prostem, kamor se zgrinjajo množice predvsem aktivnega oddiha željnih turistov. Pohodnikom, alpinistom, plezalcem, gorskim in cestnim kolesarjem na tem prostranem območju ne zmanjka gorskih stezic in serpentin. Pozimi pa se vsako smučarsko srce ogreje ob misli na številne smučarske terene in sodobne žičniške naprave v Cortini, na Kronplatzu in v dolinah Gardena, Alta Badia in Fiemme. Prav vsi lahko najdejo tam svoj raj, ne glede na letni čas. Nemalo je tudi radovednežev, ki v številnih predorih, jarkih in bunkerjih odkrivajo ostanke iz prve svetovne vojne. In kar je najboljše - Dolomiti so nedaleč od Slovenije, dobre tri ure vožnje potrebujete z avtomobilom in že ste v osrčju romantične skupine gora iz bledo sivega dolomita, ki se vzpenjajo do višine 3000 metrov in več nad morjem. Dolomiti so postali pojem turistične razvitosti predvsem po letu 1956, ko je Cortina gostila zimske olimpijske igre. In če ti ni do poležavanja v gneči na žgočem soncu ob morju, je to idealen pobeg na oddih v meditativno gorsko samoto.

Nič nenavadnega, da je edinstveno lepoto gorstva in njegov znanstveni pomen prepoznal Unesco in Dolomite leta 2009 uvrstil na seznam svetovne naravne dediščine.

In prav tu, na približno 142.000 hektarov velikem območju, razdeljenem med tri dežele (Furlanija - Julijska krajina, Trentinsko - Zgornje Poadižje, Benečija) in pet pokrajin (Belluno, Bolzano, Pordenone, Trento, Udine), je tradicionalno, letos že devetindvajsetič po vrsti, potekal kolesarski maraton, Maratona dles Dolomites, ki poteka po eni najlepših in najprivlačnejših evropskih panoramskih cest. Prav gotovo izpolnitev sanj za vsakega cestnega kolesarja. Poimenovanje maratona izvira iz ladinskega jezika, ki ga govori okrog 30.000 prebivalcev v Dolomitih prav na območju, kjer poteka trasa prireditve.

Da bi Dolomiti postali bolj živahni brez motornih vozil, poleg dneva tradicionalnega maratona v prvem tednu julija cesto zaprejo še trikrat na leto, v juniju in septembru (Sellaronda Bike Day), prav to vmesno obdobje pa je za kolesarjenje najlepše in vremensko najbolj primerno. Letos je svojo premiero doživel še Börz-Plose Bike Day, ki na Passo delle Erbe okrog gore Plose pripelje s štirih dolin. Takrat se kolesarski navdušenci brez časovnih merilcev in hrupa motornih vozil predajajo kolesarjenju in naravi. Cesta tako pripada samo in le njim.

Prava invazija kolesarjev na Dolomite

Vsako leto se za start na Maratonu dles Dolomites poteguje kar 35.000 kolesarjev z vsega sveta, a le 9000 jih ima srečo pri žrebu, da se prvo julijsko soboto zaženejo po visokogorskih dolomitskih asfaltnih cestah in uživajo na cesti, zaprti za motorna vozila. Leta 1987, ko je bila prva izvedba, je na startu stalo le 166 pogumnežev. Že mesece pred prireditvijo je v dolini Badia skoraj nemogoče dobiti prazno hotelsko sobo ali najeti apartma za čas maratona. Udeleženci maratona lahko kar med samim potekom dirke izberejo eno od treh dolžin, odvisno od pripravljenosti in trenutnega počutja. Najkrajšo razdaljo Sellaronda s 55 kilometri dolžine in 1780 metri vzpona, srednjo s 106 kilometri in 3130 višinskimi metri ali najdaljšo dolžino s 138 kilometri dolžine in 4230 metri vzpona.
Na predvečer dneva D je bila La Villa grozljivo prazna, nikjer nikogar, vsi so si verjetno privoščili zadnji obrok ogljikovih hidratov in se odpravili zgodaj spat. Popolno nasprotje dnevu prej, ko je vrvež kolesarjev ohromil dolino.

Napetost je naraščala, spala nisem skoraj nič, še v tistem času, ko mi je uspelo zaspati, pa me je tlačila mora, da sem zaspala start. Vstala sem že pred četrto uro, da sem nekoliko napolnila želodec. Prazna vreča vendarle ne stoji pokonci!

Karavana kolesarjev je startala že ob 6.30 zjutraj ... Na startu, kjer sem stala že uro pred začetkom, se je pravzaprav šele začelo daniti, prvi sončni žarki so šele začeli osvetljevati vrhnji del masiva Sella. Jutro je bilo sveže, a zavedala sem se, da bom že po prvih serpentinah hotela vreči s sebe vse, kar sem imela na sebi. Imela sem srečo, da sem startala iz prvega boksa, za menoj je stalo v napeto tihem ozračju še okrog 9000 kolesarjev. Preveval me je poseben občutek, mešanica navdušenja, neučakonosti, pričakovanja in malo strahu. Pogledovanje proti krmilu, kjer je bil ob startni številki zarisan profil trase z altimetrijo, mi je načenjal živce. Medtem so trije helikopterji obletavali dolino Badie, maraton namreč nacionalna televizija prenaša v živo. To je to! Zdaj izhoda ni bilo. Vse leto me je njihova facebookova stran opominjala na ta dan, ne opominjala, ampak vzburjala s fotografijami serpentin in gora. Nekako sem se začela zavedati, da gre »zdaj zares«, kar sem letos naredila, sem naredila, postavila sem si cilj, da maraton varno prepeljam, da začutim razpoloženje, o katerem kolesarske znance poslušam že nekaj let. Ja, moje »gorsko« srce je srečno, kljub živčnosti.

Nadaljevanje reportaže z enega najlepših cestnih kolesarskih maratonov na svetu preberite na naslednji povezavi.