Tiskane izdaje
Planica – Tek po doskočišču in zaletišču na vrh velikanke bratov Gorišek v Planici je danes pritegnil več kot tisoč tekačev, ki so preizkušali meje svojih zmogljivosti. Atraktivno tekmovanje Red bull 400 je poleg Slovencev pritegnilo tudi številne tujce, ki so v Planico prišli iz 24 držav sveta.
»Kjer je volja, je tudi pot«, je nekaj minut pred vzponom na vrh letalnice in svoji osebnim podvigom razmišljal Sudanec Jasim Awadelkarim, ki sicer živi blizu Londona v Veliki Britaniji in je v Planico prišel skupaj s svojimi kolegi iz kluba Bob Prowse. Dejal je, da so s kolegi prišli preveriti svoje fizične omejitve, sam pa tekmo jemlje kot osebni izziv. Na vrh letalnice je kasneje prišel počasi in kot zadnji v svoji skupini in po več kot 15 minutah, kolikor je bila časovna zapora za tekmovalce. Ko je na vrhu letalnice zdravstvenemu osebju zagotovil, da ne potrebuje zdravniške pomoči, se je utrujen ulegel na pripravljeno podlogo in je še lovil sapo, ko je zadovoljen ugotavljal, da mu je uspelo. A je skoraj v isti sapi že dodal, da je bil to njegov prvi in zadnji poskus teka ne vrh letalnice. Po tekmi danes in jutri v nedeljo bo več časa za počitek in krajše potovanje do Ljubljane in kratko spoznavanje Slovenije, je še povedal Jasim Awadelkarim.
Strmina letalnice za avanturiste
Podobno se je tekmovanja lotil tudi Viki Prašnikar iz Lukovice, ki se je prvič prišel preizkusiti v teku na vrh letalnice. »Smo trije kolegi in vedno iščemo nove avanture«, je dejal in dodal, da še ne ve natančno v kaj se podaja, da nima nobenih pričakovanj in da želi le, da bi do vrha prišel znotraj časovne zapore. Povedal je še, da se je na tekmo pripravljal v domačih gozdovih okoli Lukovice, kjer pa takšnih strmin, kakršna je v Planici na žalost nimajo. Zato se je zadnje tri mesece v službi izogibal uporabi dvigala in je vedno hodil le po stopnicah, je še razkril nekaj podrobnosti o pripravah na eno najzahtevnejših rekreativnih tekmovanj pri nas.
Strmih bregov, kjer bi se lahko bolje pripravila na tekmovanje, nimajo niti na Irskem, je povedala Chralote Greavy, ki je prvič prišla na tekmo v Planico. Po prvih nekaj metrih teka po najbolj strmem delu doskočišča se je večkrat vprašala zakaj se ji je bilo sploh treba udeležiti tekmovanja, saj je bilo »zelo, zelo težko«, a so njo in druge tekmovalke gledalci ob skakalnici z glasnim navijanjem spodbujali, da je prišla do vrha. Zadovoljstvo ob doseženem jo je spodbudilo, da se bo tekmovanja še kdaj udeležila, je dejala Irka, ki so ji družbo delali še številni drugi tuji tekači, denimo tudi z Nove Zelandije, ZDA, Indije, Izraela, Italije, Nemčije, Avstrije in drugih evropskih držav.
Ponavadi gredo ljudje le dol po tej strmini, se je med opazovanjem doskočišča planiške letalnice spomnil smučarjev letalcev Rafael Connies, Parižan, ki živi in dela v Sloveniji. »Strmina je strah vzbujajoča in res ne vem, zakaj sem prišel sem«, se je tako kot še marsikateri med njimi spraševal Parižan, a je kasneje tako kot številni drugi tekmovalci zagrizel v strm breg. Poleg posameznikov (prijavljenih je bilo več kot 500) in posameznic (več kot sto) so se tekmovanja udeležile še četvorke (vsak član je pretekle po sto metrov) in pa gasilske ekipe z osmimi člani, vsak pa je odtekel 50 metrov, kar se ni zdelo veliko. Kot je povedal Primož Osolnik iz PGD Špitalič so na tekmovanje prišli predvsem zaradi druženja, pa tudi zato, da preizkusijo nekaj novega.
Peter Kauzer za strmino ni pripravljen
Med gledalci smo srečali kajakaša Petra Kauzerja, ki je planiško strmino, kot je povedal, že preizkusil pred dnevi. «Za takšno strmino nisem dobro pripravljen,« je dejal, zato se tekmovanja ni udeležil. »Morda bi pa šlo, če bi po hribu navzgor tekla voda«, smo se pohecali z olimpijskim podprvakom iz Ria, ki je še dodal, da si prav vsi tekmovalci zaslužijo veliko spoštovanje.
Čeprav je bila pot na vrh letalnice dolga vsega 400 metrov so tekači na vrh prihajali precej utrujeni, a so nekateri najbolje pripravljeni in najhitrejši izgledali precej sveže tako kot kasnejši zmagovalec Turek Ahmet Arslan, ki je za pot do vrha porabil pet minut in devet sekund in je bil le dve sekundi hitrejši od slovenskega gorskega tekača Nejca Kuharja, ki je dejal, da trenira gorski tek in turno smučanje, tek v breg pa je sestavni del treninga. »Za tekmo se nisem posebej pripravljal, čeprav ji nisem vzel kot trening. Sem prišel dirkat«, je dejal Kuhar in razložil, da »moraš biti za gorski tek lahek in močan, saj fizika dela svoje. V vsakem primeru moraš biti zelo natreniran, za tako tekmo pa se ne moreš pripraviti v enem mesecu, saj so bili, ki so bili ob koncu med bolje uvrščenimi osnovi gorski tekači«, je še povedal Nejc Kuhar.
Kot je ugotavljal dr. Andrej Grahek iz jeseniškega zdravstvenega doma, tekači po prihodu na vrh niso imeli pretiranih težav. Nekaj tekačev je sicer omedlelo po prihodu na cilj, a nikomur ni bilo treba dajati zdravil, je dejal zdravnik in še ocenil, da so bili tekači razmeroma dobro pripravljeni, na roko jim je šlo tudi vreme, saj ni bilo prevroče in je v prvem delu tekmovanja še rahlo deževalo, proti koncu pa se je na nebu pokazalo še celo nekaj jasnine.
Tekmovanje, ki je v Planico pritegnilo veliko število tekačev, deževno vreme pa okrnilo obisk gledalcev, je bilo za kranjskogorskega župana Janez Hrovata »potrditev, da smo prepoznavni in atraktivni«. Škoda le, da se ob obisku Ruske kapelice ruski predsednik Vladimir Putin ni ogledal še Planice, saj bi bila to zares enkratna reklama za Planico. Medijska poročila o obisku Putina pri Ruski kapelici je namreč doseglo precej večje občinstvo po svetu, kot ga dosežeta obe veliki športni tekmovanji v Kranjski Gori in Planici skupaj, je dejal župan. Jelko Gros, direktor Zavoda Planica pa je dodal, da je bila Planica zgrajena tudi za takšna večlika tekmovanja in da jih veseli, da organiztorji tekmovanj prihajajo v Planico.
