Tiskane izdaje
Na prvo žogo lahko ocenimo, da je rekreacije precej več, kot je je bilo pred dvajsetimi leti, po drugi strani pa druge oblike gibanja, kot je fizično delo, izumirajo. Se Slovenci dandanes dovolj gibamo?
V zadnjih letih smo res postali bolj dovzetni za različne oblike rekreacije, vendar so razmere še vedno precej stihijske, tako kot pri prehrani. Namen telesne aktivnosti je podpora telesnemu in duševnemu zdravju, ne pa izčrpavanje. Telesna aktivnost naj bo prilagojena posamezniku, pomemben dejavnik vadbe je tudi, da nas veseli, in ne izčrpava. Če smo telesno aktivni zaradi narave našega dela, denimo na kmetiji, ni tako nujno, da ob tem še tečemo …
Poleg gibanja zdrav življenjski slog sestavljajo še primerna prehrana, počitek in spanec. Kot pomembna dejavnika navajate tudi izogibanje stresu in škodljivim odnosom. Kateremu vidiku posvečamo najmanj pozornosti?
Morda se najmanj znamo izogniti škodljivim odnosom, saj jih mnogokrat ne prepoznamo pravočasno, medtem pa nažirajo naše zdravje. Gibanje je ena od možnosti, da težave v odnosih deloma ublažimo, ker ima pozitivne – tudi terapevtske – učinke na naše psihično stanje.
Je gibanje res zdravilo za načete odnose? Zdi se, da prej blaži simptome kot odpravlja vzroke, zato je lahko dvorezen meč …
Seveda je dvorezen meč. A ko imamo težave pri odnosih z ljudmi, lahko v gibanju najdemo čas za premislek. Zato ni smiselno, da med tekom vtaknemo v ušesa slušalke in kar nekam drvimo ... Takrat bi morali biti sami s sabo, prisluhniti svojim mislim. Gibanje tudi ni mašilo za slab odnos, nasprotno, razmere lahko še poslabša in pretiravanje s športom lahko odnose razžre do dokončnega razpada. Ob tem pa se moramo zavedati, da je poleg tega tudi naporno in kmalu lahko postane prenaporno, če s takšnim pristopom pretiravamo ali ga ne podpremo z ustrezno prilagojeno prehrano.
Nekoč ste dejali, da so prehranski dodatki smiselni, kadar s prehrano ne moremo zadovoljiti potreb organizma. Kdaj za športnika – ali rekreativca – nastopi ta točka?
Najbolj odvisna je od tega, kaj počnemo, kakšne so naše prehranske navade in s katerim športom se ukvarjamo. Dodatke ali dopolnila res uvajamo v prehrano, da dopolnimo predhodno urejeno osnovno prehransko strategijo. Poleti opažam, da ljudje bistveno premalo uporabljajo osnovno »prehransko dopolnilo«, to je športna pijača, s katero zelo učinkovito pokrijemo povečane potrebe po tekočini, soli in tudi energiji med telesno aktivnostjo v vročem obdobju leta. Ko se pospešeno znojimo, se pri višjih temperaturah zelo težko rehidriramo. In če poenostavim, v dehidriranem stanju vsa naša presnova postane »izsušena« in manj učinkovita. To ne vpliva samo na telesno zmogljivost, ogroža tudi zdravje. Zato vsem, ne le športno aktivnim ljudem, svetujemo, naj poleti posežejo po ustrezni pijači, saj voda pogosto ni dovolj. Večina tega nasveta ne upošteva.
Zakaj gonja proti »belemu strupu« še vedno traja?
Ker vse povprek posplošujemo prehranske nasvete, ki so lahko uporabni za prehranske probleme populacije. Zato slepo sledimo napotku: omejite vnos sladkorja in soli. Večina ne razume bistva tega navodila, da naj vnos sladkorjev in soli prilagodimo našim potrebam. Te so različne in zahtevajo osnovno razumevanje tega, koliko posameznik potrebuje. To se izrazi zlasti takrat, ko od telesa zahtevamo več, ali pa pri bolnikih. V obeh primerih je treba prilagoditi navodila javnega zdravja presnovnim potrebam posameznika, kar pa ni preprosto in tega ne moremo rešiti tako, da nekaj preprosto prepovemo ali celo predpišemo »dieto«. Za športnika je to pogosto pot v zdravstvene težave in slabšo zmogljivost. Če pa se ukvarjamo športom, potrebujemo energijo, sicer gremo »na prazno«. Sladkor je namenjen temu, da ga porabimo za energijske potrebe. Še posebno v športih, ki temeljijo na moči in hitrosti, saj ne moremo črpati rezerv iz maščobe. Ključni problem torej ni sladkor in sol. Problem je, da teh hranil ne znamo uporabljati po meri in pameti, takrat ko jih potrebujemo.
V dehidriranem stanju vsa naša presnova postane »izsušena« in manj učinkovita. To ne vpliva samo na telesno zmogljivost, ogroža tudi zdravje. FOTO: Jože Suhadolnik
Letos spomladi je odmeval primer preprodaje nedovoljenih poživil med rekreativci. Ali ni paradoksalno, da je kdo pripravljen jemati nekakšne umetno pripravljene zvarke, čokolado pa dojema kot greh? Ste že imeli opraviti s podobnimi primeri?
Seveda, ljudje včasih delujejo, kot da so gluhi za običajne nasvete. Eden od problemov sodobnega človeka je, da vseskozi išče načine, kako postati boljši, ne da bi se zavedal, kaj to pomeni. Pri tem pozablja na naravne zakonitosti, ki so dobro znane. Poleg vrhunskih športnikov in rekreativcev po podobnih substancah posegajo tudi športno neaktivni ljudje, ki na primer želijo z efedrini in drugimi potencialno nevarnimi substancami – nekatera lahko vodijo tudi v smrt – zbijati kilograme.
Za vrhunske športnike pravite, da je njihova največja napaka, da ne spoštujejo osnovne prehrane. Je pri rekreativcih podobno?
Povsod je enako. Vsi mislijo, da osnovni strokovni pristop ni dovolj, a to je edina pot, da ustvariš temelj, na podlagi katerega lahko gradiš naprej. Pomembno je, da k strokovnjaku ne hodiš le po informacije, temveč poskušaš narediti prehransko strategijo. Res pa je, da to zahteva čas. Tako kot periodiziramo vadbo, je podobno s prehrano. Da se naučimo prehranske strategije, zahteva čas, tako kot sama vadba. Med drugim danes govorimo o vadbi prebavil …
Rekreativci v nasprotju s profesionalci hodijo v službo, skrbijo za vse mogoče …
Da, vsakodnevno življenje je veliko več kot le šport.
Pogosto trpi prav prehrana, saj počnejo preveč stvari z rekreacijo vred.
V vsakem primeru, tudi če ne vključimo vadbe v vsakodnevno življenje, moramo poskrbeti za osnovno prehrano. Ni najbolj pomembna, je pa nepogrešljiv delček, ki lahko vse skupaj zruši. Načne zdravje in uniči zdravstveno ugodne učinke telesne aktivnosti.
Nada Rotovnik Kozjek: »Vsi mislijo, da osnovni strokovni pristop ni dovolj, a to je edina pot, da ustvariš temelj, na podlagi katerega lahko gradiš naprej.« FOTO: Mavric Pivk
Kaj je večji problem ljudi v razvitem svetu: da jedo preveč ali da jedo preveč nezdravo?
Ključni problem je neumerjenost tega, kar naše telo potrebuje, s tem, kar vanj vnesemo. Ker ne živimo v laboratoriju, se v vsakodnevnem življenju lahko temu približamo z upoštevanjem zakonitosti klinične prehrane. Teh spoznanj je v zadnjih letih veliko. Vedno bolj se zavedamo, da so različne »diete«, prepovedi ali favoriziranje posameznih hran ali dopolnil bistveno preveč poenostavljeni prehranski koncepti, ki lahko tudi resno ogrozijo zdravje. Na primer: če se ukvarjamo s športom, to še ne pomeni, da moramo jesti predvsem veliko ogljikovih hidratov oziroma sladkorjev. Potrebujemo jih toliko in takrat, kot jih potrebujemo za osnovno delovanje našega telesa in za telesno aktivnost in nič več. Ob tem potrebujemo še številna druga hranila – glede na posameznikove presnovne potrebe. Kadar kdo potrebuje zahtevnejšo prehransko strategijo, ker zahteva od sebe več ali pa je bolan, moramo skozi proces prehranske obravnave ugotoviti prehransko/presnovno diagnozo posameznika in na tej podlagi primerno pokriti njegove potrebe po posameznih hranilih.
Ker se že vrsto let aktivno ukvarjate s športom: ste se kdaj počutili pretrenirano?
Pa ne zaradi športa. Človek se počuti izgorelega, kar je neka oblika pretreniranosti, ko je v službi več kot osem ur na dan, ponoči dežura, dela še preostale vsakodnevne stvari in si ne vzame časa za počitek …
Kaj sploh je pretreniranost? Zdi se, da jo je, ko enkrat nastopi, precej lažje prepoznati kot definirati.
Na splošno to pomeni, da se organizem ne zmore regenerirati po tem, kar je počel. Zato se njegova zmogljivost začne zmanjševati, pogosto se poškoduje. Pri vadbi – bodisi rekreativnih bodisi vrhunskih športnikov – to običajno pomeni, da so pretiravali s treningom ali da vadba ni bila ustrezno presnovno podprta s primerno prehransko strategijo in drugimi regeneracijskimi ukrepi. Zelo hitro lahko športnik zaide v past, kadar namesto primerne prehrane pretirava s prehranskimi dopolnili ali kakšno »dieto«. Danes lahko pretreniranost dobro objektiviziramo. Ko nas obiščejo ljudje, ki ne morejo nikamor naprej, a ne vedo, kaj se jim je zgodilo, se z njimi najprej temeljito pogovorimo, naredimo nekaj osnovnih testov in meritev ter postavimo prehransko/presnovno diagnozo – pri tem moramo izključiti bolezenske dejavnike. Pomembno je, da opredelimo tudi vedenje, ki se pri človeku v psihofizični stiski pretreniranosti lahko precej spremeni. Uspeh terapevtskih ukrepov je odvisen od stopnje preobremenitve telesa. Njihove učinke spremljamo in na podlagi odziva telesa jih lahko ustrezno prilagajamo in tako omogočimo optimalno regeneracijo posameznikovega zdravstvenega stanja in njegove zmogljivosti.
