Najslabše je, če se prepričaš, da ničesar ne moreš

Vrti se Zemlja, vrti se kolo. Prometna nesreča, padec pri športu, prirojena okvara. Vsak z drugačno zgodbo o invalidnosti, a vsi z enako o ljubezni do poganjanja gonilk. Kolesarji invalidi že ves teden gostujejo po slovenskih mestih in se trudijo, da bi opogumili še koga. Da z rokami požene kolo. Da prebudi svoje telo in dušo. Da s športom spet normalno zaživi.

Tako so se kolesarji invalidi, združeni v klubu Tuš-Bauerfeind, in pobudniki projekta Zavrtimo Slovenijo te dni že mudili v Kopru, v Ljubljani jih je preganjal dež, toliko lepše pa so se imeli na velodromu v Kranju. Danes gostujejo še v Celju, svojo turnejo pa bodo jutri končali v Lendavi. Vse z namenom, da invalide, ki jih je v Sloveniji okoli 200.000, spodbudijo k športu. Pa tudi, da s pomočjo donacij zberejo sredstva za nakup ročnega kolesa, ki ga bodo lahko med okrevanjem uporabljali poškodovanci na rehabilitacijskem inštitutu Soča.

Vsi namreč dobro vedo, kako pomembno je vključevanje v šport, ko doživiš takšno travmo. Na lastni koži je to že zdavnaj občutil Edo Ješe. Prometno nesrečo z motorjem je imel še ne polnoleten, si zlomil hrbtenico, danes s paraparezo lahko malo hodi tudi z berglami, na invalidskem vozičku pa je že več kot 30 let. Na njem je kmalu po nesreči začel igrati košarko, poskusil je s smučanjem, nato s kolesom. »Najslabše je, če se prepričaš, da ničesar ne moreš, se počiš na kavč in gledaš televizijo. Hitro se bodo začele težave. Skoraj si ne predstavljam, da ne bi bil telesno aktiven. Pač počneš tisto, kar lahko. Zadnje čase imamo tako vse več možnosti za rekreacijo, zato ni izgovora,« je zatrdil jasno in glasno. »Poleg telesnega učinka pa je šport zelo pomemben za glavo, postavljaš si cilje in jih dosegaš. Tako si aktiven član družbe, ne pa socialni problem,« je še dodal Ješe, čigar začetek prijateljevanja s kolesom je še posebno zanimiv.

Sam izdelal kolo

Svoje prvo kolo, pravzaprav prvi dve, si je namreč izdelal sam. Idejo je dobil od prijatelja, imel je kolo, ki se priklopi na invalidski voziček. »Če se on vozi s kolesom, bi lahko poskusil tudi jaz, sem si mislil. Zelo rad sem kolesaril že pred nesrečo,« je začel pripoved o sestavljanju tega priljubljenega športnega rekvizita, ki je za invalide prilagojen tako, da sedijo, ležijo ali klečijo pri tleh, z rokami pa poganjajo gonilki. »Leta 2002 se takšnih koles še ni dobilo, niti ga nisem želel kupiti, saj nisem vedel, ali mi bo kolesarstvo dovolj všeč. Brat mi je dal kolo, ki ga je nameraval vreči na odpad, potem pa sem malo 'švasal' in to je bilo to,« je povedal o svojem železnem »patentu«, ki ga je uporabljal dve leti. Nato pa je že videl, kaj vse lahko izboljša. Pomagal mu je Damjan Zabovnik, ki postavlja hitrostne rekorde s kolesi, ki jih izdeluje sam. »Povedal sem mu, kaj bi rad, iz Amerike naročil cevi, on jih je narezal in zvaril, naprej sem ga sestavljal sam. Rad se igram s temi stvarmi, to je moj hobi,« je dejal 51-letni športni navdušenec iz Mednega in nato opisal svojo prvo izkušnjo na kolesu: »Bil sem zadovoljen, peljal sem se, in to s svojim kolesom! Nisem bil prav hiter, a saj tedaj nisem vedel, kaj je hitro in kaj počasi. Peljal sem se kakšnih pet kilometrov, nato pa so se stvari stopnjevale.«

Tisto kolo še vedno hrani doma, vmes pa je postal lastnik pravega tekmovalnega karbonskega kolesa, ki ga je kupil na Češkem, a nato tudi prilagodil svojim potrebam. Glavna težava invalidske športne opreme je pač ta, da mora biti popolnoma prilagojena posamezniku, cena pa je zato hitro visoka. »Takšno kolo stane okoli 7000 evrov, tega denarja pa ni preprosto zaslužiti. Oprema ni serijska, ampak je večinoma izdelana po meri, od vozička za košarko do monoskija, vsak je malo drugačen. Cena je zato ponavadi največji problem. Vse druge težave so bolj ali manj rešljive,« je pomenljivo dodal redni obiskovalec Šmarjetne gore in Jošta. Letos mu je s kolesom uspel še en prav poseben podvig: izdelal si je gorsko kolo in z njim osvojil Šmarno goro! »Ja, po tem izzivu si bom najbrž najbolj zapomnil letošnje leto. Toliko let sem gledal Šmarno navzgor, letos pa sem jo le osvojil. Sicer me je moral sin malo potiskati na najbolj strmih delih, a večinoma sem zmogel sam. V kolesarjenju uživam tako kot vsi drugi, razlika je le ta, da se poganjam z rokami. Četudi je klanec in se potiš, si zadovoljen, da si sam sebe spravil do te točke.«

Kar po hodnikih Soče

Veliko izkušenj z grizenjem klancev ima tudi Ivo Ozebek, v smehu je dejal, da v Idriji pač nima druge izbire. »Poškodoval sem se v prometni nesreči leta 2002, zlom prsnega vretenca je pomenil invalidski voziček. Treba je bilo najti neki šport, da se telo prebudi in pospeši krvni obtok. Košarka mi ni preveč dišala, met kopja ali balinanje pa sta se mi zdela premalo energična. Kolesarjenje je ravno nekaj vmes,« je pripovedoval o svojih začetkih. Danes na kolesu preživi vsaj tri ure na teden, njegovo kolo je, prav zaradi številnih klancev v njegovi okolici, bolj sedeče, da pa se nastaviti tudi za ležeči položaj. Možnosti je veliko, najpomembneje je, da vsak izbere, kar je najbolje zanj.

Tako je bila ta teden ob druženjih po Sloveniji pestra tudi izmenjava mnenj in izkušenj, stkale so se nove vezi, padle nove ideje. Še posebej pristno je bilo v Kranju, kjer so se jim pridružili številni mladi kolesarji iz KK Sava, obiskala jih je zasedba Klub slovenskih biciklistov Ljubljana 1887. V njihovem dresu zavzeto kolesari tudi direktor inštituta Soča Robert Cugelj. Navdušen nad akcijo se je pobudnikom že vnaprej zahvalil za trud in podarjeno kolo. »Naši hodniki so idealni za seznanjanje s takšnim kolesom. Projekt je fenomenalen, popularizirali so šport invalidov, veseli me, da se jih vsako leto več ukvarja s športom, ki je dober socializacijski faktor. To dejansko vidimo, ko je telovadnica ves čas zasedena. Ko ljudi doleti invalidnost, najprej razmišljajo, kako bodo naprej. Ko vidijo, da se lahko ukvarjajo s športom, si povrnejo normalno življenje. Vidijo, da se z veliko volje da marsikaj narediti,« je povedal. Je tudi sam že preizkusil ročno kolo? »Sem in priznam, da ni tako preprosto, treba je imeti zelo močne roke. Nekaj časa gre, a navkreber se hitro ustavi.«

Pogumni so!

Na velodromu v Kranju so nanj sedli še številni drugi, izkušeni mojstri kolesarstva, občinski veljaki pa tudi najmlajši. »Zelo je bilo težko, res ne vem, kako zmorejo. Ne bi si upala iti na cesto s tem. Pogumni so, imeli so prometno nesrečo, pa se vseeno ukvarjajo s športom,« je bistro razmišljala desetletna Lea, ki pogumno vrti pedale v kranjskem klubu. Na drugi strani je dogajanje z vozička opazoval osemletni Rok, ki ima cerebralno paralizo. Široko je bil nasmejan, ko so ga posadili na kolo. Sicer se že ukvarja s plavanjem, a vseeno, morda pa se nekoč še vrne v to pisano kolesarsko druščino.

Glavni pobudniki akcije Zavrtimo Slovenijo David Razboršek, Anka Vesel, Žiga Božič in drugi bi bili tega kajpak najbolj veseli. S tem bi uresničili cilj, poleg seveda nakupa ročnega kolesa. Če bo sredstev dovolj, bi jih radi namenili tudi za izvedbo športnomotivacijskega kampa. Sicer pa bi jih osrečil že samo kakšen podoben telefonski klic, kot so ga prejeli v zadnjih dneh. »Eden od pacientov na Soči je dva meseca po nesreči že spraševal, kako lahko pride v stik z nami. To so stvari, ki tudi nas opogumljajo, nas ženejo, da se še naprej trudimo in širimo veselje do športa,« je povedal Razboršek, vedno poln pozitivne energije, ki se je v tistem lepem popoldnevu nalezljivo širila po kranjskem velodromu. Morda pa, zasejana tudi v Kopru, Ljubljani, Celju in Lendavi, res obkoli in zavrti vso Slovenijo.