Zavetrni del Himalaje je nenavadna pokrajina. Le redko kateremu monsunskemu oblaku uspe priti v Ladakh in zato je dežela še najbolj podobna Tibetu. Povsod neverjetno visoke gore, ki pa imajo zaradi izjemno suhega podnebja snežni pokrov šele nad 5000 metrov višine. Rjava pobočja se spuščajo strmo v globino. Vse do dna dolin, ki pa so zelene oaze sredi neprijaznega okolja. Vsaka kaplja potokov, vsaka ravna površina je izkoriščena. Iz negostoljubne pokrajine so nešteti rodovi domačinov z neverjetnim trudom naredili kulturno krajino s terasami, na katerih se v lahnem vetru zibljejo klasi ječmena in rumeni cvetovi oljne repice. Nad njimi pa belo pobarvane hiše domačinov z ravnimi strehami in velikimi okni ter mogočne zgradbe budističnih samostanov.













