Tiskane izdaje
Ladja Zadar, nekje med Zadrom in Ancono na Jadranskem morju
Že dva tisoč let in več vse poti vodijo v Rim in tudi mene zdaj vodijo tja. Rim je namreč zadnja prestolnica štirih sosedov Slovenije, ki je še nisem osvojil s kolesom, zato je bila izbira po svoje razumljiva.
Letošnje potovanje sem si zamislil nekoliko drugače, saj sem že nekaj dni na poti, do Italije oziroma do Ancone pa mi zdajle, ko to pišem, manjkata še dve uri vožnje z ladjo, na katero sem se vkrcal v Zadru.
Na potovanju z vlakom od Jesenic do Gračca na Hrvaškem (ki leži med Gospičem in Kninom) sem ugotovil, da veliko ljudi potuje. Še posebej številni so mladi iz različnih držav, ki v poletnih mesecih križarijo po Evropi in jo spoznavajo. Na vlaku proti Zagrebu sem namreč srečal štiri mlade Američanke, na vlaku proti Splitu pa mlado Argentinko in romunskega pevca.
Tako nisem edini, ki odkrivam svet, a je moj način potovanja − s kolesom − kljub vsemu nekoliko drugačen, bolj nepredvidljiv, spontan. (In po pravici povedano: komaj sem čakal, da zapustim poletni vrvež in turistična središča, saj me, ne vem, zakaj, množice turistov nekako motijo.)
Drugačen je že, recimo, vstop na vlak s kolesom. Kolo, ki sem ga doma oprtal s potovalno opremo, ima namreč okoli 30 kilogramov več kot sicer, saj je na njem vsa skrbno izbrana potovalna oprema. No, vstop na vlak s precej težkim in zato nerodnim kolesom je že prava mala dogodivščina in zaradi vse telovadbe z natovarjanjem kolesa na vlak in raztovarjanjem (zaradi prestopanja z vlaka na vlak se je to namreč zgodilo trikrat) še zdaj čutim »musklfibr« v rokah.
Po nočni vožnji z vlakom sem sredi noči izstopil v Gračcu. Od vsega turističnega vrveža, ki ga je bilo mogoče čutiti tudi na polnem vlaku, v Gračcu ni ostalo prav nič. Sredi noči sem s kolesom obstal sredi prazne postaje, ki pa je imela pomembno »prednost«: čakalnica je bila prazna, prostora za spanje pa več kot dovolj. Moja prva noč na potovanju je minila mirno, zjutraj sem se kljub vsemu zbudil naspan. Zajtrk in pakiranje, nato pa hajd na kolo.
A kot nalašč se je tudi tokrat vožnja začela drugače, kot sem si želel. Rad imam namreč, da kolesarjenja (tudi tistega doma) ne začnem z vožnjo v hrib, da se pač najprej primerno ogrejem. Gračac je najprej obetal več, saj se je zdelo, da gre cesta lahko le še dol, proti morju. A se je izkazalo, da se je treba pred spustom z Velebita nanj še vsaj malo povzpeti. No, ta »malenkost« se je izkazala za petkilometrski klanec in prvič (torej takoj na začetku potovanja) je začel teči švic.
Spust z Velebita pa je zaznamoval še močan veter, tako da me je ob močnejših sunkih nekajkrat močno zaneslo.
Do odhoda ladje sem imel še en dan, zato se mi ni posebej mudilo nikamor in sem ležerno kolesaril ob morju, skočil še do hrvaškega nacionalnega parka Paklenica, ki je plezalno svetišče za marsikoga, konec dneva pa sem pričakal zavit v spalni vreči na obali morja, ki je rahlo valovalo, njegovo šumenje pa me je zazibalo v spanec.
V Zadar sem prikolesaril dopoldne, do večernega odhoda ladje pa sem imel še ves dan časa. Za preganjanje čakanja ima Zadar eno najzanimivejših turističnih zanimivosti: morske orgle. Te »pojejo« tako, kot jim narekujejo morje, veter, tokovi, nestrukturirano, nepredvidljivo − in takšno je tudi moje potovanje, sem pomisli: nenačrtovano in spontano.
Posedanje v parku je zmotil Vladimir, fotograf iz Zagreba. »Fotografiram za razstavo človek in kolo,« je razložil svojo željo, da me po malici, torej polnega trebuha in zadovoljnega, ujame v fotografski objektiv.
Veselja mu nisem odrekel, hkrati sem dobil še zanimivega sogovornika in priložnost, da ga prosim, da me fotografira še z mojim fotoaparatom.
Blaž in kolo. Foto: Vladimir
Posedanja, poležavanja in prekladanja sem in tja po Zadru je bilo konec, želodec napolnjen z morskimi sadeži, pa tudi ladja je pripravljena čakala na vkrcanje in nočno plovbo do Ancone. Tam me je čakal nov kraj, nov svet in ceste, ki − vsaj tako so me učili − vodijo v Rim.
Pristaniško mesto Ancona. Foto: Blaž Račič/Delo
***
Italija
Ancona, italijansko pristaniško mesto na jadranski obali, je precej staro, saj so ga ustanovili Grki. Kljub zgodovini me mesto ni posebej pritegnilo, saj sem hotel čimprej pognati kolo. Razmeroma hitro mi je uspelo najti pot iz Ancone, že kmalu pa so me table ob cesti začele opominjati na kraj Osimo, ki za zgodovino Slovenije ni nepomemben. Tam so namreč leta 1975 podpisali osimski sporazum, ki je med drugim natančno določil potek meje med Italijo in Slovenijo.
Mesto Osimo nedaleč od Ancone Foto: Blaž Račič/Delo
Osimo je tako, kot so drugi kraji v tem delu Italije, postavljen na vrh hriba, kar je, kot je pojasnil domačin iz Macerate, kamor sem danes prignal kolo, posledica nemirnih časov v zgodovini, kraje pa so zasnovali na hribih predvsem zaradi varnosti.
To danes za kolesarja pomeni, da se vozi gor in dol, z enega hriba na drugega, iz enega kraja v drug kraj. Precej potenja, torej. Vendar to ne spremeni dejstva, da je pokrajina Marche zelo simpatična, zlasti za ljubitelje panoramske fotografije.
Panoramski pogled na Marche Foto: Blaž Račič/Delo
Pa tudi ljudje so za zdaj prijazni in, kar me je precej presenetilo, govorijo angleško. Če so nekoč Italijani po vsem svetu sloveli kot ljudje, ki so se poskušali prav povsod, ne glede na to, kje so, pogovoriti italijansko, danes obvladajo angleščino in tako tujec, ki ne govori italijansko, ni povsem izgubljen.
Pokrajina je lepa, ljudje po prvih srečanjih prijazni, vreme je nekoliko oblačno, čeprav precej toplo in soparno. Prvi vtisi me torej spodbujajo, da grem naprej, saj, tako se zdi, vse poti vodijo v Rim.
