Tiskane izdaje
Ne vem, zakaj me vsi Italijani pošiljajo kar naravnost v Rim in me nihče ali ne posluša ali pa ne razume, ko jim poskušm razložiti, da v Rim vodijo vse poti in da ni tako pomembno, po kateri cesti se bom peljal.
Tako mi je možakar na kmetiji, kjer sem se pred večerom ustavil zaradi krasnega nadstreška, ki je pred dežjem varoval polno bal slame (in ponoči tudi mene), zabičal, da moram čez Foligno v Rim. Namero, da bi mu utemeljil svojo odločitev, sem opustil, saj italijansko ne govorim dovolj dobro. Še bolj kot dobro pa se mi je obrestovala odločitev, da prenočim pod streho. Ponoči se je namreč bliskalo, treskalo in deževalo, veter je pihal, streha in slama pa sta opravila svoje.
Zjutraj sem prav dolgo ležal in čakal, da se oblaki umaknejo z neba tako, da sem se naprej odpravil šele okoli 11. ure dopoldan. Zato sem imel kar malo slabo vest, saj se zdi, da Italije takrat, ko jaz kolesarim, sploh nikjer ni. No, pavzaprav ni nikjer ljudi čez dan in ugotavljal sem spet, da s(m)o ljudje različni, z njimi pa se razlikujejo tudi kulture narodov. V Italiji, tako kot v Franciji, gostilne obratujejo v času kosila in večerje, čez dan pa je zelo težko najti kaj za pod zob, medtem ko so pri nas gostilne odprte ves dan.
Kot nalašč se te dni kolesarjenje vedno začne navkreber, pa čeprav mi je ljubše, da kolesarjenja ne začnem na polno, saj sem sicer že po nekaj minutah ves poten. Vse je teklo z mene, ko sem prispel do ene od številnih opatij, si jo na hitro ogledal od zunaj in odpeljal naprej.
In prav kmalu se je spet potrdilo, da vse poti vodijo v Rim. Ob cesti sem namreč opazil arheološki park in ostanke manjšega amfiteatra. Kot mi je razložil vodič Leonardo so jo postavili v času razcveta rimskega cesarstva, da so imeli domačini iz bližnje naselbine kje zborovati. Zborovali so do četrtega stoletja, ko je bila naselbina uničena, jaz pa sem si lahko ogledal le še ostanke amfiteatra.
Amfiteater
Pot sem nadaljeval proti Sarnanu, cesta pa se je ves čas zlagoma dvigala preko gričevnate pokrajine, po spustu pa sem se v Comunanzi popoldan dogovoril za večerjo.
Sarnano
Gostilničar je sicer pravil, da odprejo šele ob19. uri, prošnji, ki sem jo oblikoval z mojo polomljeno italijanščino in kriljenjem z rokami, pa je le prisluhnil. Sit kot boben sem se odpravil naprej in si na travniku ob cesti streljaj iz Comunanze ravno urejeval prenočišče, ko sta me opazila policista. Angleško nista znala, po preverjanju moje identitete pa sta me pustila in mi le zaželela srečno pot.
Naslednje jutro sem se zbudil bolj zgodaj, a mi je (ležerno) pospravljanje šotora vzelo kar nekaj časa. Kljub vsemu sem razmeroma hitro prikolesaril v Ascoli Piceno, kjer me je navdušilo staro mestno jedro in osrednji mestni trg.
Ascoli Piceno - osrednji mestni trg
Tokrat sem sem bil v mestu v času kosila in sem si ga privoščil v gostilni, kjer so mi med drugim postregli lokalno specialiteto - ocvrte z mesnim nadevom polnjene olive. »Lokalna specialiteta« je povedala natakarica, ki se je ne da dobiti nikjer drugje.
Polnjene olive
Okrepčan sem počakal do zgodnjega popoldneva, ko sem krenil naprej proti Teramu. Pot me je spet vodila navkreber, med drugim pa sem lahko v daljavi opazil celo Jadransko morje.
Že kmalu pa me je visoko v strmem pobočju nad dolino navdušila vas. »Kam vse so se ljudje naselili«, sem razmišljal med opazovanjem. Cesta se je počasi zravnala in se nato spustila v Teramo. V trgovini sem si nakupil nekaj zalog in si poiskal kraj za prenočitev pred naslednjim vzponom čez Apenine.
Že ničkolikokrat sem si na mojih potovanjih zabičal, da moram zanimivosti fotografirati takoj, ko jih opazim, saj nikoli ne vem ali jo bo še mogoče fotografirati. In prav to se je zgodilo, ko sem zjutraj v daljavi zagledal mogočni Gran Sasso, najvišji vrh Apeninov.
Prelaz Valico delle Capannelle
Pot po vijugasti dolini me ni nagrajevala z razgledom na goro, ki je tako ostala le v mojem spominu. Kar je še bilo pred mano pa sploh nisem vedel, saj sem v hrib skupaj kolesaril kar naslednjih 46 kilometrov in pri tem premagal več kot tisoč metrov višinske razlike. Vzpon sicer ni bil prestrm, a mi je kljub temu dobre tri ure pot krepko tekel po telesu. Skoraj 15-kilometrski spust proti L'Aquilei je po vzponu vzbudil nekaj zadovoljstva.
L'Aquila je šest let po potresu veliko gradbišče
Po spominu sem med vožnjo brskal po čem je že znana L'Aquila, na misel pa mi ni prišlo nič drugega kot potres. In že od daleč sem opazil, da se nad mestom, ki ga je 6. aprila 2009 stresel katastofalni potres, pnejo številni gradbeni žerjavi.
Prihod v staro mesto me je prevzel in pretresel obenem. Šest let po potresu se mesto šele spet gradi, vanj pa sodeč po informacijah na razstvnih panojih v mestu, država vlaga milijone. »A le gradijo, to je vse«, je v lokalu razložila natakarica in mi v roke potisnila knjigo fotografij, ki dokumentirajo razsežnosti katastofe, ki je prizadelo to staro mesto. Pretresljiv dokument, ki dokazuje kakšna je lahko moč narave in kako majhen je človek.
L'Aquila
A preden sem se lahko odpravil naprej sem moral zakrpati še preluknjano zračnico. Sploh prvič na potovanjih mi je počila zračnica. Rešitev mi je v vulkanizerskem servisu ponudil Giulio, ki je zakrpal preluknjano zračnico.
Lepilo za gume, ki sem ga vozil s sabo, namreč ni več prijelo in zračnice nisem mogel zakrpati sam. No, rešitev se je ponudila hitro. In kot nalašč sem nasproti vulkanizerskega servisa odkril še lokal s prostim dostopom do interneta, kjer sem napisal tele vrstice.
Giulio je zakrpal preluknjano zračnico
Zdaj potujem naprej v Rieti, v Rim pa bom prispel, če le ne bo presenečenj, v nedeljo.
