Z igro in druženjem do užitkov v tekaški smučini

Težko bi si na Slovenskem predstavljali bolj merodajno osebo za nasvete o smučarskem teku, kot je Petra Majdič, najuspešnejša tekačica do zdaj pri nas. Junakinja številnih tekem, ki je širšemu občinstvu ostala v spominu predvsem po izjemnem boju za kolajno z zlomljenimi rebri na OI 2010 v Vancouvru, po koncu aktivne športne poti namenja pozornost tudi tečajem smučarskega teka.

Z njo smo se pogovarjali za začetek o tem, kako naj se najmlajši lotijo spoznavanja s to športno panogo. »Že ko sem sama začela teči na smučeh, mi je bilo všeč spoznanje o gibljivi peti. Ta ni čvrsto pritrjena k okovju kot na alpskih smučeh, sam tako ohranjaš svobodo in ravnotežje, kar je dejansko pomembno predvsem za otroke. O tem sem razmišljala že nekoč, to spoznavam tudi na teh tečajih. Zelo pomembno je, da otroci na snegu uživajo, seveda jim je treba prisluhniti, upoštevati vsekakor njihovo voljo. Zagotovo pa je zanje lažje, če tudi starši ali drugi odrasli v okolici tečejo na smučeh in je tako vse skupaj podobno igri in druženju,« poudari in zasuče pogovor tudi k učenju teka na smučeh starejših.

»Prav vsakomur bi najprej priporočila eno uro tečaja s strokovnim vodstvom, za začetek, kot je v navadi, brez palic. Gre preprosto za osnovno ravnotežje in občutek gibanja na tekaških smučeh. Ena ura je ponavadi dovolj za osnovno znanje, lastna presoja nato odloča, kako se bo posameznik teka lotil naprej,« pravi bronasta olimpijka iz Vancouvra in takoj nadaljuje: »Vsekakor za začetek priporočam spoznavanje klasičnega tekaškega sloga. Ta preprosto oponaša naravno hojo, zato je primeren za vse starosti in tudi zahtevnosti. Ni nevarnosti poškodb, premikanje omogoča sprostitev in tudi utrjevanje telesne pripravljenosti.«


 

V boju s stresom na tekaške smuči

Pa ne gre le za običajne rekreativce, Majdičeva zelo priporoča ukvarjanje s to panogo tudi tistim, ki se ne morejo izogniti naporom, tudi psihičnim, na delovnem mestu: »Ne moremo se izogniti vsakdanu življenjskega sloga. Veliko je stresnih obremenitev v boju za hitro doseganje višjih ciljev. V naravi pa je nato vse drugače in tako vsaj nekdo najde mir in tišino.«

Glede izbire opreme naj si tisti, ki se želijo spoznavati s to panogo, ne belijo preveč las. »Vedno znova predlagam, da naj vsakdo pride v izposojevalnico smuči in preizkusi nekaj različnih modelov ter ugotovi, kaj bi mu najbolj ustrezalo. V zadnjih letih so za rekreativce zelo priporočljive smuči z rebrasto podlago zaradi posebne strukture, ki ne zahteva maže. Te smuči pri klasičnem slogu zelo dobro delujejo, v 90 odstotkih primerov so dejansko primerne za vse razmere. Zahtevnejši rekreativci kot tudi nekdanji tekmovalci lahko prav uživajo na takšnih smučeh, saj se jim sploh ni treba obremenjevati s posebno pripravo in razmišljanjem o mažah in strukturah. Pomislite, kako zoprno je za nekoga, ki si doma temeljito pripravi opremo, potem pa pride na progo in ugotovi, da se je vreme v trenutku spremenilo, smuči pa obstanejo in nočejo lepo drseti. Tudi struktura snega je lahko nepričakovano prav posebna, vlaga kroji razmere po svoje. Res, vsaj tistim, ki se spoznavajo s tekom – ali pa se kljub dobremu znanju nočejo obremenjevati s presenečenji glede razmer –, priporočam omenjene smuči,« pravi podprvakinja s svetovnega prvenstva v Saporu, pozimi 2007.
 

Brez nepotrebnih stroškov

Hkrati svetuje, da posameznikov nikakor ni treba siliti k nepotrebnim stroškom. »Poglejte, tudi opremo za prosto tehniko, torej drsalni korak, izposojamo za 15 evrov na dan, pri tečaju pa je oprema seveda že vključena. Boljše, kar obstaja na tržišču, za običajnega rekreativca v resnici ni potrebno, res je malo tistih, ki bodo zaznali razlike med dobro in vrhunsko smučko,« še doda nekdanja tekmovalka, ki je na športni poti trikrat osvojila mali kristalni globus, ter še poudari: »Veliki večini bosta na začetku težavni tehnika in telesna pripravljenost. Rdeča nit učenja teka pa mora vsekakor biti druženje. Tako bo veselje do te panoge še večje.«