Tiskane izdaje
V Sloveniji teče že skoraj 200 tisoč ljudi. Eden najbolj aktivnih na polju »teka za vsakogar« je Urban Praprotnik z društvom Urbani tekači, ki je izobrazilo za tek že več kot 4000 ljudi po vsej državi. Letos praznujejo deseto obletnico. To je bil tudi razlog za pogovor.
Urbani tekači ste kot zaščitna znamka teka. V Ljubljani in drugod po Sloveniji vas je mogoče kadarkoli srečati ...
Res je, kot potujoči džambo plakat smo.
Ameriški novinar Christopher McDougall je napisal knjigo Rojeni za tek. Tudi vi mislite, da je človek rojen za tek?
Vsekakor. Zaradi zmožnosti teka smo se razvili v ljudi. Pospešek v povečevanju možganov se je našim prednikom zgodil pred približno dvema milijonoma let, ko je Homo erectus začel teči. Tudi sam čutim, kako me tek uteleša, da čutim samega sebe močneje, da imam od gibanja koristi. Danes preveč sedimo. Pri hoji in teku se raztegujejo in krepijo tiste mišice, ki so zaradi preveč sedenja prekratke in prešibke, zato povzročajo bolečine. Tek je protiutež za sedenje.
Ali bi torej sedeči način življenja lahko povzročil, da nam bodo možgani v prihodnosti slabše delovali?
Zanimivo raziskavo so opravili med ljudmi, starimi od 50 do 80 let, ki redno tečejo. Izmerili so jim aktivnost možganov po desetih dnevih brez teka in ugotovili, da se je v osmih možganskih centrih, še posebej v hipokampusu, zaradi desetih dni pasivnosti zmanjšal pretok informacij.
V Sloveniji teče že skoraj 200 tisoč ljudi. Foto: Jure Eržen/Delo
Bi torej lahko rekli, da tek pomaga tudi proti pozabljivosti in demenci?
Beljakovine BDNF, ki sodeluje pri živčnih povezavah v možganih, je po intenzivnejšem gibanju več. Čim več te beljakovine imamo v možganih, tem hitreje se ustvarjajo živčne povezave: človek se hitreje in lažje uči, bolje si zapomni. Te raziskave so bile narejene pri dijakih in pri starejših. Kolikor je meni znano, vsako intenzivnejše dolgotrajno gibanje, torej tudi tek, dokazano upočasnjuje procese staranja možganov.
Ko ste začeli teči, vsega tega gotovo niste vedeli. Zakaj ste začeli?
Imel sem srečo, da je bil starejši brat zelo nadarjen za tek. Šel sem po njegovih stopinjah in se mu večkrat pridružil pri teku. Ko sem bil v petem ali šestem razredu, sva tekla po gozdu v nevihti. Še danes se spomnim vtisa, kako je bilo fino. Tek doživljam s hvaležnostjo.
Ta občutek je najbrž skupen vsem tekačem. S tekom se človek vrača k prvinskosti, k izvoru, k naravi.
Drži, vračamo se k naravi. Ne le v gozd, ampak tudi k lastni naravi, k samemu sebi. Ugotovili so, da je človek v paleolitski dobi vsak dan prehodil in pretekel od šest do šestnajst kilometrov. Toliko gibanja nam je pisano na kožo in to potrebujemo. Če tega nimamo, je večja verjetnost, da telo ne bo delovalo optimalno. Tresljaji pri hoji in teku na primer spodbujajo prebavo, pri povečanem krvnem obtoku se krepi imunski sistem ... Je pa vedno tako, da je zdravo v okviru ustrezno uravnoteženega, ne preveč ne premalo.
Za intervju sva se dogovorila tako rekoč v vaši službi – v parku Tivoli pod Rožnikom.
Da, to je moja pisarna.
Ali ste kdaj izračunali, koliko časa in koliko kilometrov ste pretekli tukaj?
Bom poskusil. Urbani tekači imamo v Tivoliju treninge deset let dvakrat na teden, v torek in četrtek, torej pet ur na teden, v desetih letih je to 2500 ur. Tečemo pa tudi po mestu, na Gradu, imamo tekaške delavnice, udeležujemo se tekaških popotovanj, maratonov in drugih tekov ... Da, kar precej sem v naravi.
Ljudi, ki še ne tečejo, navdušujete za tek, tiste, ki že, spodbujate, da vam sledijo. Zakaj?
Ker vidim, kako je tek koristen zame in za tiste, s katerimi sem izmenjal izkušnje. Moj cilj je, da se bomo vsi lepše imeli, če bomo bolj zdravi. A poti do zdravja so različne. Tek je zagotovo bolj naravna pot kot tablete. Marsikdo misli, da se mora posvetovati z zdravnikom, preden se začne ukvarjati s tekom. Rekel bi malo drugače: če se ne nameravamo ukvarjati z gibanjem, se posvetujmo z zdravnikom. Negibanje je glavni vzrok za mnoge težave, bolečine. Ko se začnemo intenzivneje gibati, moramo najti čim bolj primeren način zase. Kako, se učimo iz koraka v korak. Največja napaka, ki jo ljudje delajo, je, da hočejo prehitro napredovati. Želijo si vse več, potem pa pridejo do tega, da ne morejo več. Zakaj navdušujem ljudi za tek? V Sloveniji teče med sedem in deset odstotkov ljudi, torej od 150 do 200 tisoč. Toda skoraj vsak, ki lahko hodi, bi lahko tudi tekel, imel bi se fino in bil bi bolj zdrav.
Društvo Urbani tekač z Urbanom Praprotnikom na čelu letos praznuje deseto obletnico delovanja. Foto: Jure Eržen/Delo
Sam.
Zelo domiselno. V čem se urbani tekači razlikujejo od neurbanih?
Urbani tekači izviramo iz mest. Enako velja za vso rekreacijo. Tudi alpinizem. Hribolazci pred sto leti so bili mestni ljudje, ki so hodili v naravo. Zakaj so to počeli? Ker so čutili pomanjkanje narave. Tudi mi, tekači gremo iz štirioglatega sveta v naravo, na podeželje. Smo urbani, ker nas večina izvira iz mest, a smo seveda čim več in čim bolj globoko v naravi.
Koliko tekačev se je v desetih letih zbralo v okviru vašega društva?
Približno štiri tisoč ljudi je bilo na mojih triurnih tekaških delavnicah. Naučiti jih poskušam čim več tega, kar vem o teku. Poskušam jim predati tudi svoje veselje do teka. Prihajajo od popolnih začetnikov pa vse do zelo izkušenih tekačev. Tudi zelo izkušeni so presenečeni nad tem, kaj vse o teku je mogoče vedeti in dodatno začutiti, če se malo drugače postaviš, če drugače razmišljaš. Z mislimi oblikuješ držo telesa in način stopanja na tla. Idejo, da sem višji in lahkotnejši, prevzame tudi telo.
Zakaj je treba ljudi teka učiti, če smo rojeni za tek?
Naše telo zna spontano in pravilno teči po neurejenih poteh in boso. Ko tečemo po neurejenih poteh, delamo kratke, hitre korake, na tleh smo le kratek čas, da si ne bi zvili gležnja. Ko pa tečemo po asfaltu ali po peščenih poteh, se v človeku aktivira lenobni program, ki ga imamo vsi v sebi, ker je tudi naravno in evolucijsko koristno, da smo leni, da varčujemo z energijo. Zato imamo več zaviralnih sil, slabše blažimo dotik s tlemi, in to je vzrok, zakaj ima veliko tekačev težave z bolečinami v sklepih in mišicah. Večinoma zato, ker niso izpilili tehnike teka.
V društvo so na začetku prišle teč predvsem ženske. Zakaj ni bilo moških?
Več razlogov je. Ženske že v osnovi bolj skrbijo za svoje zdravje, raje se vključujejo v skupinske organizirane vadbe, skupina jim daje občutek varnosti. Moški so bolj individualisti. Sploh veliko tekačev misli, da je tek individualističen, a je lahko tudi družaben. Dobra družba omogoča, da smo hkrati individualisti in del skupine.
Kaj pa tekmovalnost? Moški ste morda bolj tekmovalni, ženske bolj sodelovalne?
Tudi to. Toda moj pogled na rekreativni tek je izrazito netekmovalen. Marsikdo reče: tekmujemo sami s seboj. Jaz pa mislim, da je še to preveč, gre bolj za spoznavanje samega sebe. Tekmovanja uporabljamo le za izziv, spodbudo, ne pa končni cilj. Zdaj je med Urbanimi tekači tudi vse več moških in vse več je takih, ki si želijo teči netekmovalno.
Tek je lahko tudi družaben šport. Foto: Jure Eržen/Delo
Toliko vsega je bilo. Atene, Berlin, Moskva, Verona, Firence ... to so veliki maratoni. Najbolj mi je ljub tek od Ljubljane do Pirana. To je tekaško popotovanje, nekakšno romanje. Šli smo večkrat in na različne načine. Prvič si nismo upali teči več kot 25 do 35 kilometrov na dan, da je prišlo čim več ljudi. Tekli so tudi moja žena, mama, tast, na kolesu nas je spremljala takrat osemletna hči. Marsikdo pravi, da je nemogoče več dni zapored toliko teči. Toda to je družaben, prijeten način teka, vmes tudi hodimo. Takšna sta še 60-kilometrski tek od Ljubljane do Bleda in 77-kilometrski iz Ljubljane v Logarsko dolino. Slovenijo spoznavamo dobesedno po korakih. Ni majhna, ravno pravšnja je.
Zdaj se je začela pettedenska vadba teka za začetnike, ki jo financira ljubljanska občina. Kaj je največja ovira za človeka, ki še ne teče?
Predsodki. Ljudje se bojijo teka, mislijo, da je tek mučenje, da je nevaren za hrbtenico, kolena. Seveda se ti predsodki lahko uresničijo, če ne začnemo postopoma, čim bolj prijazno, da začutimo veselje. S popolnimi začetniki hodimo, se razgibavamo in na začetku le po nekaj sekund tudi tečemo. Pri vsakem začetku je najpomembnejši prvi korak.
Znameniti ultramaratonec Kilian Jornet je napisal knjigo Teči ali umreti, naš ultramaratonec Dušan Mravlje pa knjigo Tek je moja norost. S katerim se lahko bolj poistovetite?
Meni je najbolj všeč knjiga o naši maratonki Heleni Žigon, ki jo je napisala moja žena Jasmina. Naslov je Bela dama. Septembra bo izšla tudi v Ameriki. Ko bom velik, bom Helena Žigon.
