Tiskane izdaje
Kmalu bo minilo že 50 let, odkar je Cerar končal tekmovalno kariero – zgodilo se je po svetovnem prvenstvu v Ljubljani, kjer je športno pot kronal z naslovom na konju z ročaji pred domačimi gledalci –, a telesna aktivnost je bila v njegovi krvi, čim več se je gibal, kolikor dolgo se je lahko. »Nekaterih po koncu kariere telesna aktivnost ne zanima več, česar ne razumem povsem. Pri meni je sicer najprej tudi prišlo do 'reza', a prisilno, saj so me po SP v Ljubljani povabili na japonsko turnejo, na kateri sem že v prvem nastopu padel in si potrgal vezi v gležnju. Tako sem moral počivati, pozneje pa sem se spet vrnil na trening, kot da bi se pripravljal za naslednja tekmovanja, čeprav takšnega namena nisem imel, moja odločitev je bila dokončna. A rad sem telovadil, zato sem se z veseljem vračal v telovadnico, potem pa sem gimnastiko postopoma opuščal,« se spominja Cerar, ki se je nato počasi preusmeril k drugim športnim konjičkom.
Čim pogosteje v naravo
Že med gimnastično kariero je rad igral dvoranski nogomet in tako je bilo tudi pozneje, pri čemer se nekateri njegovi tedanji sopotniki še vedno družijo ob žogi, pri srcu so mu bili smučanje, tek, tenis, hoja v hribe, tudi kolesarstvo. »Veselilo me je vse v povezavi z naravo. Od nekdaj sem bil na nek način zastrupljen s tem, a ne z aktivnostjo, ampak z miselnostjo. Vedno je obstajala ljubezen do narave, če se je le dalo, smo šli na zrak. A pogosto to preprosto ni bilo mogoče, moral si biti v telovadnici, moral si doma študirati,« pravi slovenski olimpionik, ki trajnih posledic kariere danes ne čuti, tedaj vendarle še ni šlo za tako krut profesionalizem kot danes.
»To res ne. A po drugi strani tudi način treniranja ni bil tako domišljen. Marsikaj smo se učili na napačen način, trenerji in tudi mi nismo premogli tolikšnega znanja. A to je bila velika ljubezen, pripadnost, pripravljen si bil na vse, ker si to pač rad počel, zato je bilo poškodb kar veliko,« poudarja 78-letnik, ki je zaradi posledic kariere kakšno bolj resno poškodbo, kot bi jo sicer, staknil nato pri rekreaciji. Ko so mu operirali oba kolka, se mu je z rekreacijskega vidika svet postavil na glavo, zdaj so prišle druge težave, a stanja ne objokuje. Z njim se je sprijaznil, bi se pa seveda še vedno z veseljem veliko gibal. Da je pri starejših rekreacija sila pomembna, se namreč dobro zaveda.
Aktivni na kakršenkoli način
»Brez dvoma je zelo pomembno, da si aktiven na kakršenkoli način. Vsak se zaveda, da mora nekaj delati, če si tega navajen, pa telesu tudi paše. Dobro je, če imaš določene osnove, znanja za to iz prejšnje aktivnosti, potem pa to zmanjšuješ sposobnostim in starosti primerno. Starejšim bi položil na dušo, naj se ne lotevajo za vsako ceno stvari, ki jim telesno niso več dorasli. Zame je osnova zmernost. Nekateri so povsem 'ponoreli' v kasnejšem življenjskem obdobju, pa prej niso bili športniki. Temu ekstremizmu se čudim in se nad njim ne navdušujem. Vrhunski športniki smo se v svojem času na nek način izživeli, iztrošili in ne potrebujemo dokazovanja samim sebi. A nekateri so v poznejših letih odkrili telesne sposobnosti in se radi preizkušajo ter dokazujejo,« razmišlja še vedno edini slovenski športnik, ki je ubranil naslov olimpijskega prvaka.
Četudi se v zadnjih letih ne more rekreirati, kot bi želel, pa Cerar ostaja »fit«, veliko potuje po svetu kot predsednik Slovenske olimpijske akademije in ambasador RS za šport, strpnost in fair play, tudi to je način za ohranitev kondicije. »Da, seveda sem na nek način še vedno aktiven, a človek ima pač svoje kriterije in včasih sem bil še veliko bolj 'fit', tekmovalnost pa v športniku kar ostane. Zdaj se prej utrudim, a sem še iz telovadnih časov navajen malo potrpeti. Sicer pa so vse te zadolžitve, ki jih imam, dobre za možgane. Po upokojitvi na pravnem področju nisem želel delati, takole pa v različnih vlogah rad malo 'migam',« še dodaja Cerar, tudi častni predsednik japonsko-slovenskega poslovnega kluba, tako da ga bo pot kmalu zanesla tudi na Daljni vzhod, kamor se želi vrniti tudi čez dve leti in podoživeti OI 1964 v Tokiu, na katerih se je prvič ovenčal z naslovom olimpijskega prvaka.
